Vojaška, politična in gospodarska kriza ter posledice

V 2.pol.2.st. so prvič resno ogrozili rimski imperij napadi Partov na vzhodu in germanskih Markomanov in Kvadov na zahodu (v območju srednjega Podonavja). Rimljani so zavrnili obe nevarnosti, vendar so vojne državo izčrpale, vojska je pa zanesla z vzhoda domov strašno kugo. Nove pritiske na meje v 3.st. so Rimljani zavračali z vojnami, s pogajanji in z naseljevanjem barbarskih ljudstev na svojem ozemlju.
Vojaška kriza je poglobila politično neuravnovešenost, zmanjšala pravno varnost in zakonitost in poslabšala gospodarski in denarni položaj. Naraščala je korupcija, povečala so se davčna bremena in vmešavanje države v gospodarstvo. Gospodarstvo je dobivalo naturalno naravo. Kmečko prebivalstvo se je spreminjalo v podložniški stan. Bolezni in lakote so razredčile število prebivalstva.
Vojska in birokracija, osrednji ustanovi v poznorimski družbi, krize nista mogli rešiti. Vojska se je osamosvojila in ni bila več zanesljiva. Vedno bolj se jo sestavljali pripadniki ljudstev iz obrobnih delov imperija in na rimsko ozemlje priseljenih barbarov. Legije so po svoji volji postavljale in odstavljale cesarje in se vmešavale v politično življenje. Obrambna sposobnost vojske je slabela. Često so morale ogrožena ozemlja neodvisno od Rima poskrbeti za svojo obrambo, to pa je pospešilo razpadanje imperija.

Rimska vojska