Kriza cesarske oblasti

Do konca 3.st. se je v političnem življenju ohranil principat kot nova oblika pravne ureditve sužnjelastniške države. Odnosi med cesarjem in senatom in vprašanje nasledstva cesarjev niso bili povsem urejeni in nekaj samodržno usmerjenih vladarjev je bilo odstranjenih.
Po Avgustovi smrti leta 14 so se na položaju princepsa zvrstili vladarji iz Julijske, Klavdijske in Flavijske dinastije, cesarji posinovljenci, cesarji Severne dinastije in vojaški cesarji. Med njimi je bilo nekaj velikih vladarjev, kakor so bili Trajan, Hadrijan in Mark Avrelij. Kot tirana so odstranili Kaligulo, Nerona in Dominicijana. Na postavljanje vladarjev je dobivala vedno večji vpliv vojska. Zato je lahko nastopilo tudi po več cesarjev hkrati, ki so se v krvavih državljanskih vojnah spopadali za oblast.
Do 2.pol.2.st. se je država mirno razvijala. Enoten pravni in uradni red je zagotavljal varnost državljanom, svobodo gibanja, razvoj trgovine, obrti, mest in kulture. Vendar je blagostanje izviralo predvsem iz dohodkov provinc, vojnega plena in izkoriščanja sužnjev. Odpor provinc proti takemu sistemu, naraščanje brezdelja v Italiji, majhna proizvodnost suženjskega dela, stroški za upravljanje in za obrambo so privedli v imperiju od konca 2.st.do notranjih neredov.