Pisalo se je leto 1997, sredi poletja, ko sva z mojim najboljšim prijateljem Matejem v poznih večernih urah sedela na igrišču Partizan v Trbovljah. Pogovarjala sva se o življenju oziroma o smislu življenja ter o vsakodnevnih temah, o katerih se pogovarjamo skozi celo življenje.

    Ura je bila že več kot polnoč, ko so k nama prišli trije neznanci in nama ponudili, do takrat za naju še neznano, marihuano. Odklonila sva, saj sva vedela, da droge v življenju ne pomenijo nič drugega kot slabo družbo in zločin. Še vedno so silili v naju, a ker so videli, da jim ne bo uspelo, so se vdali in odšli svojo pot. Po tistem dogodku sva si z Matejem obljubila, da nihče od naju ne bo nikoli poskusil kakršnegakoli mamila, da bova še naprej igrala košarko, hodila v kino in uživala najstniška leta.

    Ta obljuba je na moji strani zdržala le kakšno leto, do srednje šole, nato pa je začela moja življenjska pot strmo padati. Spoznal sem prijatelje iz Makedonije - na koncu se je sicer izkazalo, da sploh niso bili tako dobri prijatelji. Prva droga, ki sem jo poskusil, je bila marihuana. Takoj za njo so sledile š e druge droge, ki sem jih dobil od prijateljev. Vedno, kadar sem zaužil drogo, sem se počutil odlično. Zdelo se mi je, da lahko storim vse. Zaradi drog sem se prepiral z domačimi in tudi za en teden zbežal od doma. V šoli sem se poslabšal, dobival sem same slabe ocene in na koncu leta sem imel zato nezadosten uspeh. A navkljub vsemu, me je najbolj bolelo to, da nisem držal obljube, ki sem jo dal svojemu najboljšemu prijatelju.

    Nekega dne, bil je to tisti teden, ko sem zbežal od doma (spal sem v klubu, ki smo ga ustanovili s prijatelji), je prišla k meni moja nekdanja punca in mi zopet vlila pogum do življenja, do tega, da lahko uspem, če že ne v športu ali glasbi, vsaj v zasebnem življenju, da si ustvarim družino. Vrnil sem se h košarki, zopet sem z Matejem hodil ven, se družil s starimi prijatelji in kar je najbolj pomembno, začel sem spoštovati ž ivljenje, ki mi je bilo dano. Vem, da živiš le enkrat in da moraš ž ivljenje čimbolje izkoristiti, ga živeti, ne pa ga metati stran s pomočjo drog. To, kar sem stroil v tistem letu, zelo obžalujem. Sam sebi sem obljubil, da ne bom nikoli več poskusil droge.

    Sedaj se z družino razumem super, čeprav je zelo dolgo trajalo, da so mi spet zaupali in verjeli vame. Tudi v šoli se je vse obrnilo na bolje. Drugi letnik sem končal s prav dobrim uspehom. Upam, da bom v šoli tako nadaljeval. Najbolj pa me osrečuje to, da imam tako dobrega prijatelja, kot si ga lahko človek zamisli. Vedno mi stoji ob strani, vedno me podpira in kar je najbolj pomembno - nikoli ni poskusil droge.

ŽIVLJENJE JE V TVOJIH ROKAH 2

    Prekleto res. Življenje je v mojih rokah. Moje je. Samo to imam in samo enkrat ga bom živel.Sovražim ljudi, ki mi govorijo, kaj moram delati. Me posiljujejo s svojimi zakoni, pritiskajo ob tla in me spreminjajo, da sem jim podoben. Normalno je, da se moram učiti, delati in se razvijati, da bom čim lepše živel.Mogoče je res čas, da svojim stvarem, ki mi lepšajo dan, rečem NE, HVALA. Ampak, kaj bo jutro brez cigarete in kave; in tudi vikendi ne bodo več isti, kot so bili, brez piva. Ker se vsake stvari slejkoprej naveličaš . Naveličaš se stvari, ki si si jih želel, naveličaš se košarke, naveličaš se pof...nega motorja in glasbe. Postaneš len in vse se ti zdi dolgočasno.

Kje je rešitev?!!

    Bil je pubertetnik tako kot večina nas. Živel je prestižno ž ivljenje. Ali pa mogoče tudi ne.Nekega dne se je vozil s svojim motorjem po cesti in se zaletel v drevo. Čelado mu je preklalo na dvoje. Na mestu je bil mrtev.Zdaj so na tistem mestu sveče. Štiri svečke, ki opozarjajo druge. S svojim rumenim sijajem prav kričijo: " Dovolj, nič več . Ne naredi isto!" Nekateri gredo mimo njih kot da jih ni, nekateri se ustavijo in razmišljajo, nekateri pa vedo, kaj se je v resnici zgodilo. Naredili so obdukcijo. Na listu je pisalo, kar je starše zadelo kot srela z jasnega. Vozil je pod vplivom droge.

    Po odgovorih njegovih znancev so izvedeli, kaj ga je prisililo, da je zabredel. Njegovi starši so delali cel dan, na položajih, ki si jih včasih vsi želimo. Delali so, da so mu dali, kar si je želel. Računalnik, radio z najmočnejš imi zvočniki, nov telefon in čisto nov motor. Bleščeč in hiter. S svojimi skrbmi pa so počasi pozabili na tisto, kar je najbolj potreboval. Spoštovanje in ljubezen.

    Ni bil močan, ni imel prijatelja, ki bi se mu lahko zaupal. Bil je sam na tem norem svetu. Nekateri so ga zaničevali, mu dajali zaničevalna imena in ga tepli. Nekega dne je po naključju srečal fanta, za katerega se mu je zdelo, da bi mu lahko postal prijatelj. Prijatelj, ki mu je ponudil smrt. Pogovarjala sta se. Povedala sta si zgodbi. Zgodbi njunega življenja in bili sta si podobni.

    Prijatelj mu je ponudil drogo. A je odklonil. Odklonil je prvič, tudi drugič. Tretjič je vzel malo iz radovednosti, malo zaradi dokazovanja. V letu dni je ostala od njega senca, zgubljen pogled in prebodene žile. Nihče ga ni videl, nihče ni slišal njegovih krikov po pomoči in poslednjem upanju.

    Opazili so ga šele, ko so ga v krsti položili v zemljo, kjer je našel svoj mir.

    Prepozno.

*Zgodba je plod moje domišljije. Vsaka podobnost s kakšnim dogodkom ali osebo je naključna. Takšne zgodbe najdemo vsak dan v časopisih. Kdaj bodo ljudje odprli oči?