Ko smo ob koncu sedmega razreda skupaj z učitelji razmišljali o vpisu v srednjo šolo, sem se odločil, da se bom vpisal na tehniško gimnazijo. To željo sem uresničil na koncu osmega razreda. Cele počitnice sem si želel da bi bila nova šola že končana in da bi prvi dan mojega šolanja v srednji šoli že sedel v novih učilnicah, toda to se ni zgodilo.

    Prišli smo v strojno tovarno in se sprehajali po starih in ozkih hodnikih ter premraženi sedeli v neogrevanih učilnicah. Toda k sreči smo se sedaj že preselili v novo zgradbo, ki mi je zelo všeč. V tej zgradbi se počutim bolj svobodno, saj so hodniki veliko lepši in širši; ko pa pogledaš v jedilnico, se počutiš skoraj tako kot doma, saj je tamkajšnje vzdušje res zelo sproščeno.

    Ko se sprehajam po hodnikih, si prav z veseljem ogledujem stene, ki so še takšne, kakršne so pustili pleskarji. Novo okolje me naredi bolj veselega in radovednega, saj komaj čakam, da si ogledam novo učilnico kemije in fizike. Všeč so mi tudi nove garderobne omarice, ki so podobne tistim iz ameriških filmov. V tem novem okolju se mi zdijo drugačni tudi sošolci in profesorji. Zdi se mi, da so mnogi v tem tednu, ki smo ga preživeli v novi zgradbi, dobili dosti lepše in bolj spodbudne ocene kot v stari šoli. Občutek imam, kot da novo okolje dobro vpliva na sošolce kot tudi na profesorje, ki se mi zdijo do sedaj še čisto vsi dobri in si želim, da bi takšni tudi ostali. Zelo se že veselim prvih ur športne vzgoje, ki bodo gotovo zelo zanimive v novi telovadnici.

    Ugajalo bi mi, če bi šola tako lepa in prijazna ostala vsa štiri leta.

Rok Prašnikar, 1.G

    Četrtega septembra letos sem postal dijak Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje.

    Ko sem se na prvi šolski dan z vlakom peljal proti Trbovljam, mi je bilo kar tesno pri srcu, malo pa me je bilo tudi strah.

    Srce mi je hitreje bilo, ko sem se vzpenjal po stopnicah strojne tovarne v četrto nadstropje. Okorno sem vstopil v glavno avlo, kjer nas je bilo kot mravelj.Vsi so se pogovarjali, le jaz sem plaho stal v kotu in čakal, da bo ura odbila osem. Končno nas je poklical ravnatelj šole in nas predal profesorici. Naša nova razredničarka nas je popeljala v razred. Pričakoval sem velike in dobro opremljene učilnice. A ni bilo tako. Po dolgem in ozkem hodniku smo se končno prebili v premajhen razred (primeren za 15 – 20 dijakov in ne za 30), v katerem so bile le mize, stoli, tabla in majhna omara.

    Prvi dan smo se le predstavili, domov smo odšli že po dveh urah. Naslednji dan pa je bilo vse drugače. S sošolci smo se začeli spoznavati, imeli smo tudi pouk. Cel dan smo bili v eni učilnici, saj se nam zaradi prostorske stiske ni bilo treba seliti. Čutili smo se precej utesnjeni, a vendar smo se v tovarniških prostorih stiskali še cel september in oktober. Novembra pa smo končno dočakali nove šolske prostore in telovadnico. V novi šoli so razredi veliki, modno in dobro opremljeni, tudi hodniki so široki. Imamo tudi jedilnico, ki je zelo prostorna. Najbolj pa nas navdušuje telovadnica. Sedaj nam ni treba hoditi na Rudarja, ampak gremo naravnost v garderobo in telovadnico. Po telovadbi se lahko stuširamo in v miru preoblečemo, kar prej ni bilo mogoče. Jaz tudi v osnovni šoli nisem imel športne v vzgoje v tako velikem prostoru ampak v majhni telovadnici, v kateri je bil prostor komaj za najnujnejšo telovadno opremo.

    Upam, da bo nova šola še dolgo tako lepa, kot je sedaj. Predvsem pa si želim, da bi se v njej vsi dobro počutili in da bi vsi uspešno opravili šolanje. V letih, ki so pred nami, se bomo lahko tudi dobro spoznali in stkali medsebojna prijateljstva.

Damjan Prnaver, 1.G