Predstavitev novega vodstva šole
Novinarji smo opravili intervjuja z ravnateljema STPŠ Trbovlje. Intervju z ravnateljem Srednje šole gospodom Vencem ter intervju z ravnateljico gospo Bizjak.
Intervju z gospo Bizjak
Naj Vam najprej čestitam k imenovanju ravnateljice šole in se Vam zahvalim, ker nas še najprej, kljub svojim obveznostim, ki jih imate sedaj več, učite angleški jezik.
Glede na to, da smo se pred dnevi preselili v novo šolo, katero smo vsi tako težko čakali, mi zaupajte, kako ste Vi zadovoljni z novim okoljem, novo šolo?
Sedaj pa Vas prosim za nekaj odgovorov, ki so pri takšnih intervjujih že stalni.
Po poklicu sem profesorica že 18 let.
Nikoli nisem imela v mislih samo enega študija ali enega poklica. Težko sem se odločila, vendar mislim da sem se prav, saj me je delo z otroki vedno veselilo.
Poučujem še vedno angleški jezik, začasno pa sem prenehala poučevati slovenski jezik. Poučujem še vedno drugi letnik tehniških gimnazijcev ter maturante.
Še vedno poučujem šest ur, kar ni malo, tako da se tudi nisem učiteljsko odrezala od razreda. Je pa seveda mesto ravnateljice zanimivo, ker je to drugačno delo, nekaj novega in z njim sem zelo zadovoljna.
Ko sem bila še učenka oz. dijakinja sem seveda vse videla iz drugega zornega kota kot sedaj. V času, ko sem bila še dijakinja smo imeli prepoved biti po deveti uri zvečer zunaj, to me je seveda zelo jezilo. Drugače pa, kakor se spominjam, nismo imeli veliko stikov z ravnateljem, nisem ravno veliko razmišljala o tem, kakšen naj bi bil. Smo pa videli nekaj podrobnosti, kot je naprimer ta, če je ravnatelj odzdravil na hodniku ali ne. Stik z ravnateljem smo imeli takrat, če smo prosili za kakšen izlet, ko smo potrebovali dovoljenje za kakšen ples in takšne stvari. Pri ravnateljih smo bolj gledali na to, ali je bilo ugodeno našim prošnjam ali ne.
Vedno bom gledala, kakšne so možnosti na šoli, da bi se čimveč stvari dogajalo, o plesih konkretno bomo na poklicni šoli težko govorili, saj ni primernih prostorov za to. V bistvu pa je treba resnično prisluhniti dijakom ter dijakinjam in sem vesela, da je na tem področju dijaška skupnost resnično zaživela (postala aktivna). Dijaki načrtujejo skupaj z mentorji, marsikaj so že naredili, podali veliko predlogov, pobud. Tudi mene so povabili zraven, sedaj se pogovarjamo o študentskih predlogih. Kaj konkretno bomo naredili, pa bo pokazal čas.
Nimam občutka, da bi moj novi položaj vplival na dijake in dijakinje, medtem ko sem v razredu. Drugače pa je zaživela dijaška skupnost, tudi jaz sem v vlogi nekakšne povezovalke in ta povezava je že stekla. Glede dela v razredu pa menim, da ni nobenih sprememb.
Z delovnim mestom sem zelo zadovoljna, dela pa je zelo veliko, kar sem pričakovala. Zelo veliko dela tudi zato, ker sem nova v tem poklicu. Če me boste vprašali o tem žez nekaj let, vam bom lahko bolj objektivno odgovorila. Slaba stran tega poklica pa je zares pomanjkanje časa.
Večino stvari se ne da prenašati na druge in jih mora opraviti ravnatelj sam. Učitelji pa so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, kadar jo potrebujem in tega sem zelo vesela. Kvaliteta šole je odlična od učiteljev, njihovo delo pa še zdaleč ni omejeno samo na delo v razredu.
Ne morem se odločiti med tvema dvema stvarema. Z velikim užitkom učim že 18 let, z veseljem bom učila še naprej, z veseljem sem tudi ravnateljica. Biti ravnatelj pomeni še vedno en del poučevanja. Oboje, učiteljstvo in ravnateljstvo pa me zelo veseli. Seveda pa veliko več vem o poučevanju, vem kako se poučuje v razredu, ker sem ravnateljica šele slabe štiri mesece.
12. Kaj bi za konec povedali dijakom ter dijakinjam?
Predvsem je pomembno, kako si uredite življenje na šoli, saj ste tu vendarle polovico dneva. Gre za stike s sošolci ter učitelji. Treba je skrbeti predvsem za čimboljše odnose med sošolci. Poskusite rešiti vsak konflikt, do katerega pride, na miren način ter ohranite spoštljiv odnos. Druga stvar pa je seveda pridobiti čimveč znanja, to je največja popotnica za v svet. Znanja vam nihče ne bo mogel vzeti.
Najlepše se Vam zahvaljujem za Vaš čas in Vam želim veliko delovnih uspehov in da bi se Vam uresničile želje in pričakovanja.
Pogovarjal se je:
Uroš Maleš
Pogovor z gospodom Vencem
V ponedeljek, 13. 11. 2000 sva se pogovarjala z v.d. direktorja STPŠ Trbovlje gospodom Vencem. Govorili smo na novi šoli na Šuštarjevi 7a, o pogojih v novi šoli in o tem, kako je šola pravzaprav nastala. Gospodu Vencu sva zastavila nekaj vprašanj.
* Rečeno je bilo, da se v nove šolske prostore vselimo z začetkom šolskega leta. Zakaj se je selitev zavlekla?
Selitev se je zavlekla zaradi kasnejšega izbora izvajalca. Zaradi tega se je selitev prestavila za en mesec.
* Kaj vam je v novih šolskih prostorih najbolj všeč?
Najbolj všeč mi je svežina barv, svetloba, neotesnjenost, svoboda gibanja in nenazadnje tudi oprema, ki pa žal še ni vsa, jo pa bomo dobili v prihodnjih dneh.
* Koliko časa ste že ravnatelj STPŠ Trbovlje?
V.d. sem od 29. maja, delo pa sem začel opravljati s prvim avgustom letošnjega leta, ko sem dobil pogodbo o zaposlitvi s strani ministrstva za šolstvo in šport.
* Kakšni so se vam zdeli pogoji v strojni tovarni?
Pogoji v začasnih šolskih prostorih v strojni tovarni so bili vsekakor slabši, kot so v novi šoli. Povem vam, da smo morali na začetku šolskega leta skoraj čez noč usposobiti dve novi učilnici. Imeli smo dolg hodnik ter majhne razrede, ki so bili primerni za 15 – 20 dijakov, na pa za 32. Kljub prostorski stiski pa gre vsa zahvala tudi Ljubljanski banki, ki nas je takrat, ko se je stara strojna tehnična šola podrla, sprejela v svoje prostore, S tem so nam omogočili enoizmenski pouk, sicer bi morali uvesti tudi »popoldanski turnus«.
* Kako je potekal razvoj naše šole in kako ste dopolnili načrte prejšnje tehnične šole?
O samem razvoju vaše šole vam na žalost ne morem veliko povedati, ker nisem bil dijak te šole. Projekti šole so stari približno dve leti ( od nastanka do selitve). Šolo in telovadnico je projektiral arhitekt, g. Gvido Burja iz IBT, vodenje projekta pa je pripadlo RUDISU, vodja projekta je bil g. Uroš Suhadolčan. Več o snovanju in nastajanju projekta bi morali vprašati njih. Jaz sem nastopil samo v finalah, ko je bilo že vse končano in se je montirala oprema.
* Kaj bi nam svetovali glede naše šole?
Svetoval bi vam, da jo čuvate, kot da je vaša osebna lastnina. Računajte, da za vami prihajajo mlajši in v lepši šoli, kakršno naj bi vi zapustili, bi imele kasnejše generacije boljše pogoje.
* Kaj bi popravili ali dokupili v šoli, če bi imeli več denarja?
O tem bi se moral posvetovati s profesorji strokovnih predmetov. Mislim pa, da je šola ta hip med najbolje opremljenimi šolami v Sloveniji kljub nekaterim pomanjkljivostim. Vredna je približno 1,4 milijarde tolarjev. Te vsote denarja si jaz ne znam predstavljati.
Hvala za pogovor!
Intervju sta opravila:
Damjan Pirnaver in Božidar Roglič, 1.G
