.

27 TEMELJNIH RESNIC

1. Sveto pismo
Sveto pismo Starega in Novega zakona je napisana Bozja beseda, dana z navdihnjenjem po Bozjih svetih ljudeh, ki so govorili in pisali, kakor jih je vodil Sveti Duh. v tej besedi je Bog cloveku zaupal vse nujno znanje za zvelicanje. Sveto pismo je nezmotljivo razodetje njegove volje. Je merilo znacaja, ocena vseh izkusenj. Je veljavni vir razodetja vseh naukov in zanesljivo porocilo Bozjih del v zgodovini. (2. Pt. 1,20.21; 2. Tim. 3,16.17; Ps. 119,105; Prg. 30,5.6; Iz. 8,20; Jn. 17,17; 1. Tes. 2,13; Heb. 4,17)

2. Trojica
Obstaja en Bog: Oce, Sin in Sveti Duh, samoobstojeca edinost treh Bozjih oseb. Bog je nesmrten, vsemogoc, vseveden, nad vsem in povsod navzoc. Je neomejen in presega clovesko moc dojemanja, vendar je ljudem znan, ker se jim je sam razodel. Vreden je, da ga vse ustvarjeno vecno casti, povisuje in mu sluzi. (5. Mz. 6,4; Mt. 28,19; 2. Kor. 13,14; Ef. 4,4-6; 1. Pt. 1,2; 1. Tim. 1,17; Raz. 14,7.)

3. Bog Oce
Vecni Bog Oce je stvarnik, vir, vzdrzevalec in vladar vsega, kar je ustvarjeno. Je pravicen in svet, milosten in usmiljen, pocasen za jezo, poln neomajne ljubezni in zvestobe. Lastnosti in sile, ki se kazejo v Sinu in Svetem Duhu, razodevajo tudi Oceta. (1. Mz. 1,1; Raz. 4,11; 1. Kor. 15,28; Jn. 3,16; 1. Jn. 4,8; 1. Tim. 1,17; 2. Mz. 34,6.7; Jn. 14,9.)

4. Bog Sin
Vecni Bog Oce se je uclovecil v Jezusu Kristusu. Po njem je bilo vse ustvarjeno, se je razodel Bozji znacaj, je bilo opravljeno delo zvelicanja clovestva in bo sodil svetu. Vecni pravi Bog je postal tudi pravi clovek Jezus Kristus. Spocet je bil od Svetega Duha in rojenod Device Marije. Zivel je in bil izkusan kot clovek, a je vendar popolnoma prikazal Bozjo pravicnost in ljubezen. S svojimi cudezi je prikazal Bozjo moc in bil potrjen kot Bozji obljubljeni Mesija. Trpel in umrl je prostovoljno na krizu za nase grehe in namesto nas, bil je obujen od mrtvih in odsel v nebesa, da v nebeskem svetiscu sluzi za nas. Zopet bo prisel v slavi, da bo za vedno resil svoje ljudstvo in vse obnovil. (Jn. 1,1-3.14; Kol. 1,15-19; Jn. 10,30; 14,9; Rim. 6,23; 2. Kor. 5,17-19; Jn. 5,22; Lk. 1,35; Flp. 2,5-11; Heb. 2,9-18; 1. Kor. 15,3.4; 8,1.2; 9,28; Jn. 14,1-3.)

5. Bog Sveti Duh
Vecni Bog Sveti Duh je deloval skupaj z Ocetom in Sinom pri stvarjenju, uclovecenju in odresenju. Navdihoval je svetopisemske pisce. Kristusovo zivljenje je prezemal z mocjo. Priteguje ljudi k Bogu in jih prepricuje o grehu. Te, ki se mu odprejo, obnavlja in spreminja v Bozjo podobo. Poslan je od Oceta in Sina, da bi bil vedno z Bozjimi otroki, in daje cerkvi duhovne darove ter jo usposablja, da prica za Kristusa, in jo v skladnosti s Svetim pismom vodi v vso resnico. (1. Mz. 1,1.2; Lk. 1,35; 4,18; Dej. 10,38; 2. Pt. 1,21; 2. Kor. 3,18; Ef. 4,11.12; Dej. 1,8; Jn. 14,16-18.26; 15,26.27; 16,7-13.)

6. Stvarjenje
Bog je stvarnik vsega in je v Svetem pismu Objavil verodostojno porocilo o svoji ustvarjalni dejavnosti. V sestih dneh je Gospod ustvaril "nebesa in zemljo" in vse, kar zivi na njej; sedmi dan v tem prvem tednu pa je pocival. Tako je vzpostavil soboto za trajni spomenik na stvarjenje, ki ga je dokoncal. Prvi moski in prva zenska sta bila ustvarjena po Bozji podobi kot vrhunec stvarjenja. Dobila sta oblast nad svetom in odgovornost, da ga varujeta. Ko je bil svet dokoncan, je bilo vse zelo dobro ter je oznanjalo Bozjo slavo. (1. Mz. 1; 2; 2. Mz. 20,8-11; Ps. 19,1-6; 33,6-9; 104; Heb. 11,3.)

7. Clovekova narava
Moski in zenska sta bila ustvarjena po Bozji podobi kot samostojni osebnosti z mocjo prostega misljenja in delovanja. ceprav sta bila ustvarjena kot svobodni bitji, je bil vsak nedeljiva telesna, umska in dusevna celota, odvisna od Boga za zivljenje, dihanje in vse drugo. Ko so nasi prastarsi postali neposlusni Bogu, so se odpovedali odvisnosti od njega in tako izgubili svoj visok polozaj pred njim. Bozja podoba v njih je bila popacena in postali so podlozni smrti. Njihovi potomci imajo z njimi vred gresno naravo in cutijo vse njene posledice. Rojevajo se s slabostjo in nagnjenostjo k hudemu. Bog pa je po Kristusu spravil svet s seboj in v smrtnih ljudeh, ki so se pripravljeni spreobrniti, po Svetem Duhu obnavlja podobo njihovega Stvarnika. Ker so ustvarjeni Bogu na slavo, so povabljeni, naj ljubijo Boga in drug drugega ter odgovorno ravnajo z okoljem. (1. Mz. 1,26-28; 2,7; Ps. 8,4-8; Dej. 17,24-28; 1. Mz. 3; Ps. 51,5; Rim. 5,12-17; 2. Kor. 5,19.20; Ps. 51,10; 1. Jn. 4,7.8.11.20; 1. Mz. 2,15.)

8. Veliki Boj
Celotno clovestvo je zapleteno v veliki boj med Kristusom in Satanom, pri katerem gre za Bozji znacaj, njegove zapovedi in njegovo vladavino v vesolju. Ta boj je nastal v nebesih, ko je neko ustvarjeno bitje s svobodo izbire zaradi osabnosti postalo Satan, Bozji sovraznik, in zapeljalo k uporu del angelov. Ko je zapeljal Adama in Evo v greh, je duh upora prenesel tudi na ta svet. Ta greh je popacil Bozjo podobo v ljudeh, povzrocil nered v ustvarjenem svetu in koncno povzrocil njegovo unicenje v casu vesoljnega potopa. Pred ocmi vsega vesolja je ta svet postal prizorisce splosnega spopada, v katerem bo Bog ljubezni koncno dokazan kot zmagovalec. Da bi Kristus v tem boju pomagal svojemu ljudstvu, mu posilja Svetega Duha in svoje zveste angele, da ga vodijo, scitijo in podpirajo na poti zvelicanja. (Raz. 12,4-9; Iz. 14,12-14; Ezk. 28,12-18; 1.Mz. 3; Rim. 1,19-32; 5,12-21; 8,19-22; 6 do 8; 2. Pt. 3,6; 1. Kor. 4,9; Heb. 1,14.)

9. Kristusovo zivljenje, smrt in vstajenje
Kristusovo zivljenje popolne poslusnosti Bozji volji, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje so po Bozji previdnosti edino sredstvo za ociscenje cloveskih grehov. Kdor z vero sprejme to spravo, ima vecno zivljenje. Vsa stvarstva lahko tako bolje razumejo neskoncno in sveto Stvarnikovo ljubezen. Ta popolna sprava potrjuje pravicnost Bozjih zapovedi in razodeva njegov znacaj. S tem se obsoja nas greh in obenem zagotavlja moznost za nase odpuscanje. Kristusova smrt namesto nas ima ociscujoco, spravno in spreminjajoco moc. Kristusovo vstajenje je oznanilo Bozje zmage nad hudobnimi mocmi in zagotovilo koncne zmage nad grehom in smrtjo vsem, ki se zelijo spraviti. Njegovo vstajenje je za gospoda razglasilo Jezusa Kristusa, pred katerim se bo nekoc pripognilo vsako koleno v nebesih in na zemlji. (Jn. 3,16; Iz. 53; 1. Pt. 2,21.22; 1. Kor. 15,3.4.20-22; 1. Kor. 15,3.4.20-22; 2. Kor. 5,14.15.19-21; Rim. 1,4; 3,25; 4,25; 8,3.4; 1. Jn. 2,2; 4,10; Kol. 2,15; Flp. 2,6-11.)

10. Izkusnja zvelicanja
Bog nas tako neizmerno ljubi in je usmiljen z nami, da je Kristusa, ki ni poznal greha, storil zaradi nas v greh, da smo lahko v njem opraviceni pred Bogom. Po Svetem Duhu se zacenjamo zavedati svoje potrebe, priznavamo svojo gresnost, se kesamo za svoje prestopke in verujemo v Jezusa kot Gospoda in Kristusa, ter naso zameno in zgled. Ta vera, ki sprejema zvelicanje, se poraja v nas po moci Bozje besede in je dar njegove milosti. Opravicujemo se po Kristusu, Bog pa nas sprejema za svoje otroke in nas osvobaja oblasti greha. Po Svetem Duhu se prerajamo in posvecujemo. On obnavlja nas um in razmisljanje, napise Bozje zapovedi ljubezni v nase srce in nam daje moc za sveto zivljenje. Ce zivimo v Kristusu, dobivamo delez v Bozji naravi in imamo gotovost zvelicanja ze sedaj in pri sodbi. (2. Kor. 5, 17-21; Jn. 3,16; Gal. 1,4; 4, 4-7; Tit. 3,3-7; Jn. 16,8; Gal. 3, 13.14; 1. Pt. 2,21.22; Rim. 10,17; Lk. 17,5; Mr. 9,23.24; Ef. 2, 5-10; Rim. 3, 21-26; Kol. 1, 13.14; Rim. 8, 14-17; Gal. 3,26; Jn. 3,3-8; 1. Pt. 1,23; Rim. 12,2; Heb. 8,7-12; Ezk. 36,25-27; 2. Pt. 1,3.4; Rim. 8,1-4; 5,6-10.)

11. Cerkev
Cerkev je obcestvo vernih, ki priznavajo Jezusa Kristusa za Gospoda in Zvelicarja. Kakor je bilo Bozje ljudstvo v starozakonskih casih poklicano iz sveta, tako smo tudi mi. Zdruzujemo se pri bogosluzju, bratskem obcestvu, proucevanju Bozje besede, ohranjanju Gospodove vecerje, sluzbi vsemu clovestvu in oznanjevanja evangelija vsemu svetu. Cerkev je dobila svoje pooblastilo od Kristusa, ki je uclovecena Beseda, in iz Svetega pisma, napisane Bozje besede. Cerkev je Bozja druzina. Njeni verniki, ki jih je posvojil za svoje otroke, zivijo na osnovi nove zaveze. Cerkev je skupnost vere, Kristusovo telo, katere glava je on sam. Cerkev je nevesta, za katero je Kristus umrl, da bi jo posvetil in ocistil. Ob svojem slavnem prihodu jo bo priznal za slavno cerkev. To so verni vseh casov, odkupljeni z njegovo krvjo, ki nimajo hibe ali madeza in so sveti in neoporecni. (1. Mz. 12,3; Dej. 7,38; Ef. 4,11-15; 3,8-11; Mt. 28,19.20; 16,13-20; 18,18; Ef. 2,19-22; 1,22.23; 5,23-27; 1kol. 1,17.18.)

12. Ostanek in njegovo poslanstvo
Svetovno cerkev sestavljajo vsi tisti, ki resnicno verujejo v Kristusa. Toda v zadnjih dneh, v casu splosnega odpada, je iz sveta poklican ostanek, da izpolnjuje Bozje zapovedi in ohrani Jezusovo vero. Ta ostanek opozarja, da je prisla ura sodbe, in pridiga, da je zvelicanje mozno samo po Kristusu, ter naznanja njegov zopetni prihod. To naznanjanje je simbolicno predstavljeno s tremi angeli iz Razodetja 14 in se dogaja hkrati s preiskovalno sodbo v nebesih, a na zemlji povzroca spokorjenje in reformo. Vsak vernik je poklican k osebnemu sodelovanju v tem pricanju po vsem svetu. (Raz. 12,17; 14,6-12; 18,1-4; 2. Kor. 5,10; Jud. 3,14; 1. Pt. 1,16-19; 2. Pt. 3, 10-14; Raz. 21,1-14.)

13. Edinost Kristusove cerkve
Cerkev je eno telo z mnogimi udi, ki so poklicani iz vsakega naroda, roda, jezika in ljudtva. V Kristusu je vernik novo stvarstvo. V cerkvi nas ne smejo deliti razlike po rasi, kulturi, izobrazbi, narodnosti, druzbene razlike in delitev na moske in zenske. V Kristusu so vsi eno in povezani po enem Duhu z njim in med seboj. V njem naj vsi sluzimo drug drugemu brez pridrzkov in pristranskosti. Ker se je Jezus Kristus razodel v Svetem pismu, nas povezujeta ista vera in isto upanje - kar izpricujemo pred vsemi ljudmi. Ta edinost ima svoj vir v edinosti troedinega Boga, ki nas je sprejel za svoje otroke. (Rim. 12,4.5; 1. Kor. 12,12-14; Mt. 28,19.20; Ps. 133,1; 2. Kor. 5,16.17; Dej. 17,26.27; Gal. 3,27.29; Kol. 3,10-15; Ef. 4,14-16; 4,1-6; Jn. 17,20-23.)

14. Krst

S krstom priznavamo svojo vero v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa in pricamo, da smo umrli grehu in se odlocili hoditi v novem zivljenju. S tem priznavamo Kristusa za Gospoda in Zvelicarja, postajamo pripadniki njegovega ljudstva in verniki njegove cerkve. Krst je simbol nase edinosti s Kristusom, odpuscanja nasih grehov in sprejetja Svetega Duha. Je potrdilo vere v Jezusa Kristusa kakor tudi znamenje spokorjenja za grehe in se opravlja s potopitvijo v vodo. Pred krstom se proucujejo resnice Svetega pisma in sprejmejo njegovi nauki. (Rim. 6,1-6; Kol. 2,12.13; Dej. 16,30-33; 22,16; 2,38; Mt. 28,19.20.)

15. Gospodova vecerja

Pri Gospodovi vecerji zauzijemo simbole za telo in kri Jezusa Kristusa in s tem izrazimo svojo vero vanj kot v svojega Gospoda in Zvelicarja. Pri tem dozivetju obcestva je Kristus navzoc, da bi se srecal s svojim ljudstvom in ga okrepil. Z udelezbo pri Gospodovi vecerji veselo oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne bo spet prisel. Da bi se pripravili za Gospodovo vecerjo, moramo preiskati sebe, se spokoriti in priznati svoje grehe. Gospod je tudi uredil sluzbo umivanja nog. To izraza potrebo ponovnega ciscenja, je izraz pripravljenosti ponizne sluzbe drug drugemu po Kristusovem zgledu, in naj bi zedinilo nasa srca v ljubezni. Gospodove vecerje se lahko udelezijo vsi verni kristjani. (1. Kor. 10,16.17; 11,23-30; Mt. 26,17-30; Raz. 3,20; Jn. 6,48-63; 13,1-17.)

16. Duhovni darovi in sluzbe

Bog je vsem vernikom svoje cerkve v vseh casih dajal duhovne darove. Vsak vernik mora uporabiti podarjene darove v ljubezni in duhu sluzbe za splosno blaginjo cerkve in clovestva. Ti darovi, ki jih daje Sveti Duh po svoji volji, usposabljajo vernike za vse sluzbe, ki so cerkvi potrebne, da bi opravila od Boga zaupane dolznosti. Po Svetem pismu so to naslednje sluzbe: vera, zdravljenje, prerostvo, oznanjevanje evangelija, poucevanje, upravljanje, sprava, usmiljenje, pozrtvovalno podpiranje in spodbujanje bliznjih, da bi bili potolazeni in ohrabreni. Vernikom, ki jih je Bog poklical in usposobil Sveti Duh, bo cerkev priznala delo dusnega pastirstva, oznanjevanja in poucevanja. Ti darovi pomagajo vernikom v pripravi za sluzbo, da bi se cerkev dvignila do duhovne zrelosti in bi dosegla edinost vere in Bozjega spoznanja. Ce verniki uporabljajo te duhovne darove kot vdani oskrbniki Bozje mnogotere milosti, bo cerkev zascitena pred unicujocim vplivom naukov in bo rasla tako, kakor je po volji Bogu, in se izpopolnjevala v veri in ljubezni. (Rim. 12,4-8; 1. Kor. 12,9-11.27.28; Ef. 4,8.11-16; Dej. 6,1-7; 1. Tim. 2,1-3; 1. Pt. 4,10.11.)

17. Dar prerostva

Eden darov Svetega Duha je tudi prerostvo. To je znamenje, po katerem se prepozna ostanek cerkve, in se je razodelo v sluzbi Ellen G. White. Spisi te Gospodove poslanke so stalen in veljaven vir resnice, ki daje cerkvi tolazbo, smernice, nauk in grajo. Ti spisi tudi jasno poudarjajo, da je Sveto pismo merilo, po katerem se morajo meriti in ocenjevati vsi nauki in izkusnje. (Jl. 2,28.29; Dej. 2,14-21; Heb. 1,1-3; Raz. 12,17; 19,10.)

18. Bozje zapovedi

Temeljna nacela Bozjega zakona so izrazena v desetih zapovedih in z zgledom prikazana v zivljenju Jezusa Kristusa. Izrazajo Bozjo ljubezen, voljo in namene, ki se nanasajo na clovesko ravnanje in medsebojne odnose. Bozje zapovedi so obvezne za vse ljudi vseh casov, so osnova Bozje zaveze z njegovim ljudstvom in merilo pri Bozji sodbi. Po delovanju Svetega Duha nam razodevajo, kaj je greh, in prebujajo v nas zavest, da nam je Zvelicar potreben. Zvelicanje se dosega popolnoma po milosti in ne po delih, toda poslusnost Bozjim zapovedim je sa zvelicanja. Ta poslusnost oblikuje v nas krscanski znacaj in poraja v nas custvo spokojnosti. Je dokaz nase ljubezni do Gospoda in nase odgovornosti za bliznje. V poslusnosti iz vere se razodeva Kristusova moc, ki spreminja ljudem zivljenje in tako krepi krscansko pricanje. (2. Mz. 20,1-17; Ps. 40,7.8; Mt. 22,36-40; 5. Mz. 28,1-14; Mt. 5,17-20; Heb. 8,8-10; Jn. 16,7-10; Ef. 2,8-10; 1. Jn. 5,3; Rim. 8,3.4; Ps. 19,7-14.)

19. Sobota

Po sestih dneh stvarjenja je dobrotljivi Stvarnik pocival sedmi dan in ustanovil soboto za vse ljudi v spomin na stvarjenje. Cetrta zapoved nespremenljivega Bozjega zakona zahteva posvecenje tega sedmega dne - sobote kot dneva pocitka, bogosluzja in sluzbe v skladnosti z Jezusovim naukom in njegovomi deli, ker je On gospodar sobote. Sobota je dan veselega obcestva z Bogom in bliznjimi. Je simbol nase odresitve v Kristusu, znamenje nasega posvecenja, spricevalo nase zvestobe in predokus vecnega zivljenja v Bozjem kraljestvu. Sobota je trajno znamenje Bozje vecne zaveze z njegovim ljudstvom. Kdor posvecuje ta sveti cas od vecera do vecera, od soncnega zahoda do soncnega zahoda, povelicuje Bozja ustvarjalna in obnavljajoca dela. (1.Mz. 2,1-3; 2. Mz. 20,8-11; Lk. 4,16; Iz. 56,4-6; 58,13.14; Mt. 12,1-12; 2. Mz. 31,13-17; Ezk. 20,12.20; 5. Mz. 5,12-15; Heb. 4,1-11; 3. Mz. 23,32; Mr. 1,32.)

20. Oskrbnistvo

Smo Bozji oskrbniki, katerim je zaupal cas in priloznosti, sposobnosti in imetje, blagoslove zemlje in njene dobrine. Bogu smo odgovorni, da jih razumno uporabljamo. Bozjo lastnisko pravico priznavamo s svojo zvesto sluzbo njemu in svojim bliznjim z vracanjem desetega dela svojega prihodka Bogu in z dajanjem darov, s cimer podpiramo oznanjevanje njegovega evangelija in rast njegove cerkve. Zvesto opravljanje oskrbniske sluzbe je prednost, ki nam jo daje Bog, da bi rasli v ljubezni ter premagovali sebicnost in lakomnost. Oskrbnik se veseli blagoslovov, ki jih dobivajo drugi zaradi njegove zvestobe. (1. Mz. 1,26-28; 2,15; 1. let. 29,14; Hag. 1,3-11; Mal. 3,8-12; 1. Kor. 9,9-14; Mt. 23,23; Rim. 15,26.27.)

21. Krscansko vedenje

Poklicani smo, da bomo bogabojece ljudstvo, ki misli, cuti in deluje v skladnosti z nebeskimi naceli. Da bi lahko Sveti Duh ponovno v nas oblikoval Gospodu podoben znacaj, se zavestno ukvarjamo samo s tem, kar bo v nasem zivljenju krepilo krscansko cistost, ohranjalo zdravje in spodbujalo veselje. To pomeni, da mora nasa zabava in razvedrilo zadovoljevati najvisja merila krscanskega okusa in lepote. Medtem ko vsekakor priznavamo razlike v kulturi, mora biti nase oblacilo preprosto, skromno in okusno. Ustrezati mora tistim, katerih prava lepota ni zunanje okrasevanje, ampak neminljivi nakit prijaznega in srcno dobrega duha. To pomeni, da moramo razumno skrbeti za svoje telo, ker je tempelj Svetega Duha. Skupaj z ustreznimi vajami in pocitkom moramo uzivati kar se najbolj da zdravo hrano in se odrekati vsaki hrani, ki jo ima Sveto pismo za necisto. Prav tako se zdrzujemo vseh alkoholnih pijac, tabaka in mamil ter vseh neodgovornih uporab zdravil in narkotikov, ker skodujejo nasemu telesu. Namesto tega se ukvarjamo z vsem, kar vodi nase misli in telo v pokornost Kristusu, ki zeli, da bi bili zdravi, veseli in srecni. (Rim. 12,1.2; 1. Jn. 2,6; Ef. 5,1-21; Flp. 4,8; 2. Kor. 10,5; 6,14 do 7,1; 1. Pt. 3,1-4; 1. Kor. 6,19.20; 10,31; 3. Mz. 11; 3. Jn. 2.)

22. Zakon in druzina

Zakon kot Bozja ustanova, ki je bila vzpostavljena v Edenu in jo je potrdil Jezus Kristus, je dosmrtna skupnost enega moskega in ene zenske zdruzenih z zvezo ljubezni. Kristjan sklene zakonsko zvezo z Bogom in z zakoncem in naj jo skleneta samo dva, ki sta povezana z isto vero. Vzajemna ljubezen, cast, spostovanje in odgovornost so temelj tega odnosa. Ta naj odseva ljubezen, svetost, prisrcnost in trajnost odnosa, ki vlada med Kristusom in njegovo cerkvijo. Ko je kristus govoril o razvezi, je dejal, da presustvuje vsak, ki zapusti svojega zakonskega tovarisa - razen zaradi presustvovanja - in se poroci s kom drugim. Ceprav morda neki zakonski in druzinski odnosi ne bodo dosegli ideala, lahko zakonca, ki sta si zvesta v Kristusu, uresnicita obcestvo ljubezni pod vodstvom Svetega Duha in s pomocjo cerkve. Bog blagoslavlja druzino in zeli, da njeni clani pomagajo drug drugemu pri doseganju popolne zrelosti. Starsi morajo tako vzgajati svoje otroke, da ljubijo in poslusajo Gospoda. S svojimi besedami in zgledom jih morajo voditi do spoznanja, da je Kristus ljubeznjiv vzgojitelj, poln neznosti in skrbi, ki zeli, da bi postali udi njegovega telesa in s tem clani Bozje druzine. Pomembnost krepitve druzinskih vezi je posebno poudarjena v zadnjem evangelijskem sporocilu. (1. Mz. 2,18-25; Mt. 19,3-9; Jn. 2,1-11; 2. Kor. 6,14; Ef. 5,21-33; Mt. 5,31.32; Mr. 10,11.12; Lk. 16,18; 1. Kor. 7,10.11; 2. Mz. 20,12; Ef. 6,1-4; 5. Mz. 6,5-9; Prg. 22,6; Mal. 4,5.6.)

23. Kristusova sluzba v nebeskem svetiscu

V nebesih je pravo svetisce, ki ga je naredil Gospod, ne pa clovek. V njem Kristus sluzi za nas. S to sluzbo omogoca vernikom uzivati blagoslove njegove spravne daritve, ki jo je enkrat za vselej daroval na krizu. Ob svojem vnebohodu je bil postavljen za nasega velikega duhovnika in zacel svojo posrednisko sluzbo. Leta 1844 je ob koncu preroskega obdobja, ki je trajalo 2300 dni in noci, zacel svoje drugo in zadnje obdobje spravne sluzbe. To obdobje razumemo v smislu preiskovalne sodbe, ki je del koncnega unicenja vsakega greha, kar je bilo simbolicno predstavljeno s ciscenjem nekdanjega starozaveznega svetisca na dan sprave. Pri tej simbolicni sluzbi se je svetisce cistilo s krvjo zivalskih daritev, a nebesko svetisce se ociscuje s popolno daritvijo Jezusove krvi. Preiskovalna sodba razodeva nebeskim bitjem, kateri med mrtvimi so zaspali v Kristusu in so s tem vredni imeti delez pri prvem vstajenju. Kaze tudi, kdo med zivimi ima obcestvo s Kristusom, izpolnjuje Bozje zapovedi in je ohranil Jezusovo vero. Kdor tako hodi za Kristusom, je pripravljen za spremembo in bo prenesen v vecno Bozje kraljestvo. Ta sodba razglasa Bozjo pravicnost, ko zvelicuje vse, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Razglasa, da bodo prejeli kraljestvo vsi, ki so ostali Bogu zvesti. Konec te Kristusove sluzbe bo oznacil konec casa milosti pred drugim Kristusovim prihodom. (Heb. 8,1-5; 4,14-16; 9,11-28; 10,19-22; 1,3; 2,16.17; Dan. 7,9-27; 8,13.14; 9,24-27; 4. Mz. 14,34; Ezk. 4,6; 3. Mz. 16; Raz. 14,6.7; 20,12; 14,12; 22,12.)

24. Drugi Kristusov prihod

Drugi kristusov prihod je blazeno upanje cerkve in cudovit evangelijski vrhunec. Zvelicarjev prihod bo resnicen, oseben in viden vsem po vsem svetu. Ko se bo Kristus vrnil, bodo pravicni mrtvi vstali in skupaj z zivimi pravicnimi povelicani in vzeti v nebesa, krivicni pa bodo pomrli. Uresnicenje vecine prerokovanj skupaj s sedanjim stanjem v svetu razodeva, da je Kristusov prihod blizu, pre vrati. Natancen cas tega dogodka nam ni razodet, zato pa nam je bilo poslano vabilo, naj bomo vedno pripravljeni. (Tit. 2,13; Heb. 9,28; Jn. 14,1-3; Dej. 1,9-11; Mt. 24,14; Raz. 1,7; Mt. 26,43.44; 1. Tes. 4,13-18; 1. Kor. 15,51-54; 2. Tes. 1,7-10; 2,8; Raz. 14,14-20; 19,11-21; Mt. 24; Mr. 13; Lk. 21; 2. tim. 3,1-5; 1. Tes. 5,1-6.)

25. Smrt in vstajenje

Placilo za greh je smrt. Bog pa, ki je edini nesmrten, bo dal vecno zivljenje vsem, ki jih je odresil. Vse do tistega dne je smrt nezavestno stanje za vse umrle. Ko bo prisel Kristus, ki je nase zivljenje, bodo obujeni in skupaj z zivimi pravicniki povelicani ter odpeljani k srecanju z Gospodom. Drugo vstajenje pa, vstajenje krivicnih, bo tisoc let pozneje. (Rim. 6,23; 1. Tim. 6,15.16; Prd. 9,5.6; Ps. 146,3.4; Jn. 11,11-14; Kol. 3,4; 1. Kor. 15,51-54; 1. Tes. 4,13-17; Jn. 5,28.29; Raz. 20,1-10.)

26. Tisocletje in konec greha

Tisocletje je tisoc let trajajoca Kristusova vladavina s svetimi v nebesih med prvim in drugim vstajenjem. V tem casu se bo sodilo mrtvim krivicnim. Zemlja bo popolnoma pusta in brez zivih cloveskih prebivalcev. Samo Satan s svojimi angeli bo prebival na njej. Ob koncu tega tisocletja se bo Kristus s svojimi svetimi in svetim mestom spustil iz nebes na zemljo. Tedaj bodo vstali mrtvi krivicni in s Satanom in njegovimi angeli obkolili sveto mesto. Toda ogenj ob Boga jih bo pouzil in ocistil zemljo. Tako bo vesolje za vedno osvobojeno greha in gresnikov. (Raz. 20; 1. Kor. 6,2.3; Jer. 4, 23-26; Raz. 21,1-5; Mal. 4,1; Ezk. 28,18.19.)

27. Nova zemlja

Bog bo poskrbel, da bodo nova nebesa in nova zemlja, v katerih prebiva pravicnost, vecni dom odresenih in popolne razmere za vecno zivljenje, za ljubezen, veselje in rastoce spoznanje v Bozji navzocnosti. Sam Bog bo prebival med svojim ljudstvom. Smrti in bolecine ne bo vec. Veliki boj bo koncan in greha ne bo nikoli vec. Vse, kar obstaja, zivo in nezivo, bo naznanjalo, da je Bog ljubezen. On bo vladal vekomaj. Amen. (2. Pt. 3,13; Iz. 35; 65,17-25; Mt. 5,5; Raz. 21,1-7; 22,1-5; 11,15.)