Nad kočo, ko se odpre pogled na Grossvenediger

Ocena ture

0. Splošno. Od Karl-Fuerst-Huette, 2629m na 3088m. Obrnjenost pobočij: na zahod in jug. Do Rabensteina, 2902m, dobro markirana pot z lažjimi plezalnimi odstavki, nato ledeniška tura okrog Sonnblickovega južnega grebena, nazadnje naporen vzpon po majavih skalnih blokih jugovzhodnega pobočja na vrh ali v lažjem plezanju (II/I st.) po južnem grebenu. Zjutraj zahtevajo zahodna pobočja ledenika ustrezno previdnost, če je sneg (ali led) trd. Oprema: cepin, dereze, vrv.

1. Napor. Cca 550m, 2:30 do 3:00 ure.

2. Moč. 3 - srednje. Lažje plezanje. Dvometrski detajl pristopa na glavni greben nad kočo lahko ocenimo s 4 - težko (za navadnega pohodnika).

3. Psiha. 4 - težko. Čeprav tura v celoti ni težka, je nekaj mest precej izpostavljenih, paziti moramo na majavih granitnih skalnih blokih, prav tako seveda tudi na ledeniku. Ocena 4 je primerna tudi v kombinaciji z vršnim vzponom po južnem grebenu.

4. Orientacija. 2 - lahko. Nekaj pozornosti zahteva prečkanje ledenika in iskanje vstopa na jugovzhodno pobočje.

Opis ture

Karl-Fuerst-Hutte je dosegljiva v 3:30-4:00 urah, dobro markirano. Od koče gresta proti vzhodu, v smeri Stubacher Sonnblicka dve poti. Izberemo zgornjo (severno), na katero nas usmeri velik napis na skali za kočo (piše: Rudolfshuette). Ob snežiščih nas izrazito skalnato rebro vodi proti severovzhodu. Rebro je sprva položno, nato vedno bolj strmo. Pod vrhom so pobočja naporna in krušljiva, kljub markacijam najboljše prehode izbiramo sami. Tik pod grebenom nas markacije povedejo v desno, čez nekaj strmih prehodov (dobra skala) splezamo do zadnje skalnate stopnje tik pod grebenom. Tudi ta, nekako dva metra visoka stenica nima nikakršnih varoval, a kmalu ugotovimo, da ta sploh niso potrebna. Odlični oprimki v čvrstem granitu so boljši od vsakih klinov in žic, a da se potegnemo kvišku, to mesto od nas vseeno zahteva nekaj moči. Na glavnem grebenu se odprejo severna obzorja, masiv Grossvenedigerja je bil na zahodu viden že od prej.

Sedaj pot nadaljuje po severnih pobočjih glavnega grebena (še v juliju prav do sem gor segajo trda snežišča) proti vzhodu. Tudi naslednji stolp v grebenu - Rabenstein, 2902m, obidemo, tokrat po južni strani. Ko smo mimo njega, se pot rahlo spusti in vse že kaže, da bomo sestopili na bližnji ledenik. A markacije se vztrajno držijo grebena, ki se vleče naprej proti Sonnblicku. Tudi okrog naslednjega navpičnega grebenskega stolpa pot najde obvoz po desni (južni) strani, ko pa smo mimo njega, pa končno ugotovimo, da smo se zadosti približali ledeniku. Tu nataknemo dereze in se navežemo.

Strmino ledenika prečkamo v bližini Sonnblickovega skalovja. Tako gremo desno navzgor čez običajno zelo trd, do 30 stopinj strm sneg (pozno poleti lahko tudi led), a strmina se že po kakih 80 metrih vzpona unese in nadaljnje prečkanje pod Sonnblickom vse do Granatscharte, 2970m, je lahko.

Če nadaljujemo vzpon na Stubacher Sonnblick po njegovem južnem grebenu, za skale primemo prav na sedlu. Pod vrhom prvega dela greben postane ožji in napornejši, vedno pogosteje moramo tudi malo plezati. Vršni vzpon tudi ni markiran, zato moramo najboljše prehode iskati sami. Na drugi strani rame nas čaka navpična skalna stopnja. Najbolje je sestopiti dober meter, iti po nekaj centimetrov ozki polički in preprosto skočiti dol na udobno, rahlo nagnjeno ploščo. Plezanje bi bilo bolj neprijetno, obvoz proti desni pa bi nas celo pripeljal čisto k vznožju jugovzhodnega pobočja.

Nadaljevanje grebena potem ni več zahtevno, tik do pod vrha pa še zahteva lažje poplezavanje. V celoti je ves greben (razen morda skoka) I. stopnje zahtevnosti. Če ne gremo na vrh po južnem grebenu, s sedla nadaljujemo po ledeniku desno ob grebenu, vse dokler ne pridemo pod Sonnblickovo jugovzhodno pobočje, kjer je to najlažje prehodno. Sledi nas vodijo (spet pa ne markacije) levo v razbito, majavo skalovje in nato v nekaj zavojih proti desni navzgor. Prehodom ni težko slediti, za orientacijo imamo ves čas velik križ na vrhu.