Vid Pogačnik > Istra  
Draguč, Hum, bredenje Mirne Bike & Wade

52 km, +600m, -600m Srednje zahtevno kolesarjenje,
srednje zahtevno bredenje
Značilnost ture: Najprej klasično kolesarjenje po istrskih gričih. Nato nenavadno bredenje skozi popolno divjino zgornjega toka Mirne.

Najprimernejši čas: Pomlad, jesen

Zanimivosti:
- Mesta: Buzet, Hum
- Vasi: Draguč, Grimalda
- Aleja glagoljašev
- Kotli s slikovitim mlinom
- Kanjon Mirne

Potek ture: Buzet – (+350m) – Draguč – (+-50m) – Grimalda – (-150m) – Cerovlje – (+100m) – Hum – (-200m) – Kotli – (-100m) – Buzet.

Etapa Cerovlje – Hum gre večkrat gori-doli, tako da je dejansko več metrov vzpona in nekaj tudi spustov.

Varianta: Če nočemo bresti Mirne (kar pa je ena glavnih atrakcij ture), seveda lahko kolesarimo po Aleji glagoljašev do glavne ceste in se po njej spustimo v Buzet.

Zemljevid 1. Zemljevid 2.

Hum  Hum (Foto: Jasmina Pogačnik)

Najbolje je, da iz okolice Buzeta z avtom peljemo ob Mirni navzgor (po desni, gledano ob toku navzgor) toliko časa, dokler je še v redu kolovoz. Nato avto pustimo tam in odkolesarimo nazaj na glavno cesto. Iz Buzeta se proti Draguču dviguje lepa asfaltna cesta. Kolesarimo skozi vasi Prodani, Krušvari, Oslići, pridobimo vso višino prvega dela ture, nato pa z glavne ceste zavijemo dol v slikoviti Draguč.

Draguč
Draguč
Draguč (Foto: Jasmina Pogačnik)
Ulica v Draguču, ki gre pod hišami

Mestece prekrižarimo po dolgem in počez, se razgledamo z njegovega obzidja, nato pa se vrnemo na glavno cesto in nadaljujemo proti Grimaldi. Po ogledu se vrnemo na glavno cesto, čaka nas lep spust v Cerovlje, kjer dosežemo glavno cesto proti Pazinu.

V Cerovljah zavijemo levo. Po stranskih cestah se skozi vasi vozimo po dolini navzgor. Pogosto peljemo pod hitro cesto, tudi teren je presenetljivo gričevnat (začenjamo razumeti, zakaj je hitra cesta toliko na stebrih) in čeprav ne naredimo nobene prave višine, je kar nekaj vzponov in spustov.

Hum Hum

Tik pred Mrzlići se odcepimo v levo proti vasi Erkovčići in naprej Humu in šele sedaj se bo začel glavni vzpon. Ko peljemo mimo zanimivih sipin, se je vredno ustaviti in se sprehoditi po njih, saj so prav slikovite. Cesta do Huma se ves čas vzpenja in ko dosežemo najmanjše mesto na svetu, se nam bo postanek za ogled že kar prilegel (nemara pa tudi dobra istrska hrana v tipični konobi).

Po ogledu Huma se po cesti, ki pelje proti Roču najprej spustimo, nato pa se ta, takoimenovana Aleja glagoljašev, bolj ali manj enakomerno vije po slemenih. Ob cesti so številna obeležja glagoljašem, ki si jih je vredno ogledati. Z Aleje glagoljašev se v levo odcepi dobro označena cestica v Kotle. Te so priljubljena izletniška točka, s slikovitim starim mlinom in kadicami, ki jih je v mehki apnenec vrezala Mirna. Nekje pri restavraciji pustimo kolesa in se pripravimo za bredenje.

Mirna Bredenje Mirne

Od mlina se spustimo naravnost v reko in bredemo po njej. Ob primernem vodostaju nam bo ravno do stegen, kar je pomembno, saj je na nekaterih mestih goščava na obeh bregovih takšna, da bi bil umik iz reke precej zoprn. Kanjon je zaraščen, pa vseeno prav slikovit. V spodnjem delu nam zaprejo pot po reki dokaj visoki slapovi. Midva sva se enemu od njih morala umakniti kar visoko v levi breg, drugega sva obplezala. V tolmunih se je prijetno skopati, od tega pa je tudi odvisno, koliko časa bo tura trajala. Od spodnjega slapa je blizu do vasice Pengarji, ki leži še v kanjonu.

Po udobnem kolovozu prečkamo travnike, a če želimo iti skozi celoten kanjon, ga moramo spet zapustiti in nadaljevati po reki. Z desne se Mirni pridruži še Draga, nato pa se kmalu izvijemo izmed strmih pobočij na polja pred Buzetom, kjer nas čaka avto. Seveda se moramo z njim vrniti še v Kotle po kolesa.

Ogled Buzeta seveda lahko opravimo kadarkoli - na začetku ali na koncu ture.


* * *

O zgornjem toku Mirne od Kotlov do Buzeta nisva imela prav nobenih podatkov. Pri mlinu sva enostavno zabredla v vodo in se prepustila dogodivščini. S spremljajočo tesnobo kako se bo izšlo, sva bredla navzdol. Vedno, ko so tolmuni postajali pregloboki, sva se ozirala za kako stezo na bregu. Pa je ni bilo. Včasih je bilo le treba v goščavo, včasih sva po prstih prišla čez tolmun. Nazadnje naju je ustavil slap. Skoraj 200 metrov sva šla v levi breg, nato skozi gosto trnje spet dol. Naslednji slap sva k sreči lahko preplezala, saj sva po malem imela že vsega dovolj. Pa je bilo do Buzeta potem še kar daleč...

 

Vid Pogačnik > Istra > Na vrh