Avto parkiramo ob mejnem prehodu Mlini (Plovanja), na slovenski strani. Nato peljemo s kolesom čez mejo in takoj (še pod hotelom) zavijemo desno na cestico ob Dragonji. Po dobrih 500m nas pripelje na križišče, kjer so prve table o Parenzani – usmerijo nas levo v breg.
Po trasi Parenzane se enakomerno, blago dvigujemo v breg nad Sečoveljskim zalivom. Ves čas imamo izreden pogled na soline in zaliv. Ko smo približno vzporedno z ustjem Dragonje, nas trasa vodi bolj v notranjost. Ko dosežemo cesto v Kanegro, je najbolje peljati po njej levo do križišča pri Valici, saj se nadaljevanje trase za kolesarjenje konča pri nekdanji železniški postaji Savudrija.
Od Valice je proti V-JV najbolje peljati kar po glavni cesti, čeprav gre trasa Parenzane ves čas levo tik ob njej (a je zelo groba). Tako pripeljemo v Kaldanijo, kjer je proti Bujam najbolje nadaljevati po cesti in šele pri Fratriji zaviti spet levo na traso železnice. Ta nas nato pripelje v severno predmestje Buj, ki ga prečkamo do nekdanje železniške postaje.
Od postaje se moramo proti Tribnju še nekaj časa peljati po glavni cesti, saj traso Parenzane zapira večje privatno posestvo. A že kmalu zapeljemo s ceste desno navzdol, nato pa nas trasa Parenzane spet povede v levo, proti vzhodu, vštric s cesto. Vozimo skozi lepe gozdove, imamo tudi sijajen pogled na Buje od vzhoda. Tako se približamo kraju Triban, ki pa ga Parenzana obide precej nizko po južni strani. Nanj nas spomnijo le ostanki železniške postaje. Nadaljevanje proti Grožnjanu je enako – enakomerna, v glavnem ravna trasa nas v blagem vzponu skozi istrsko divjino pripelje v gozd, severno od Peroja. Tam jo zapustimo in se po kolovozu desno od nje strmo vzpnemo v Peroj, nato pa po lepi asfaltni cesti v Grožnjan. Za ogled mesta si je vsekakor vredno vzeti dovolj časa. |
