SALZKAMMERGUT 2001
Jasmina je v zadnjem trenutku demonstrativno vzela še modra sončna očala - za iluzijo, ker bo na severu slabo vreme, povsod drugje pa lepo. In tudi dežnik, ki ga sicer nikoli ne vzame, je vrgla na zadnje sedeže. Saj vem, v Istro jo vleče, pa se ji je bilo malo težko prilagoditi mojim predlogom. Pred drugim tunelom turske avtoceste mi pravi, naj še zadnjič pogledam modro nebo in ko prideva na drugi strani ven, je seveda res bolj oblačno, ampak moje upanje na lepo vreme je bolj dolgoročno.
No, že v Hallstattu je Jasmina čisto dobra družabnica. Vreme je še vedno solidno, mestece pa, čeprav ga že poznava, ponovno preseneti s svojimi neštetimi privlačnostmi: približaš se mu po prijazni promenadi, nad katero se sklanja cel breg, poseljen s hišami, skozi ozko uličico najprej zagledaš cerkev, potem pa prideš na čudovit trg, nadaljuješ po uličicah na severno stran in se ozreš nazaj na brezhibno arhitekturo gruče hiš, ki si prizadevajo, da ne bi popadale v jezero, potem pa se povzpneš še gor h katoliški cerkvi. Na majhnem prostoru se drenjata pokopališče in kostnica, v kateri hranijo kosti preminulih. Zaradi pomanjkanja prostora so jih zlagali kar v pograde (lobanje so kot kakšne pirhe porisali), nazadnje pa spet pristaneš na trgu, kjer je že čas za popoldansko kavico. Zelo primerno ogrevanje za tridnevno potepanje!
HallstattPočasi capljava k avtu, Jasmina pa, čeprav je bila na izlet "samo povabljena", ima že tudi čisto dober načrt za naprej. V Obertraunu se še bolj ozirava proti Dachsteinu, gori v Bad Ausseeju pa čisto tipično parkirava pri pokopališču in se pripraviva za današnjo porcijo kolesarjenja.
Ker sva pač v kolesarjem prijazni deželi, gre po dolini h Grundlsee tudi posebna kolesarska stezica. Ob lepem potoku in skozi gozd vzpon traja ravno toliko časa, da se ti misli po dolgi vožnji z avtom raztresejo in padejo v kolesarski, torej za eno prestavo nižji ritem. Grundlseeja nisva nameravala obkrožiti, a ker že na začetku zavijeva na južni breg in nama neko dekletce reče, da gre pot (sicer "schotter") okrog jezera, pogumno nadaljujeva.
GrundlseeMimo nekaj lepih vil se vzpneva v strmo pobočje, kjer naju napis posvari, da pot ni primerna za otroške vozičke, potem pa se spremeni v čisto navadno planinsko pot. Tako kar lep čas kolesi vlačiva čez korenine, opazujeva, kako se nad Reichensteinom nebo počasi oblači in šele na vzhodnem koncu jezera pri hišah spet doseževa cesto. Sedaj sva kar hitro v Gößlu, tam pa Jasmina zavije še naprej v osrčje Totes Gebirge, k Toplitz Seeju. Ta je pa še bolj samoten, brez kolesarskih poti, gleda pa naju tudi nekam zelo žalobno. Morda pa bo to zaradi tega, ker so ob koncu druge svetovne vojne Nemci vanj zmetali cel kup min in drugega železja (Ata Franc doma potem pove, da tudi zakladov). Po severni strani Grundlsee se mimo nekaj starih kmetij, ki čepijo pod silnimi stenami, po prazni asfaltni cesti vrneva k avtu.
Po mali malici v cik-cakih najprej prekolesariva Bad Aussee, potem pa se povzpneva še k mnogo bolj znanemu Altausseer Seeju. Tu smo bili pred dvajsetimi leti že z Drejcem in Martinom v nekih hudih nalivih in Jasmina se celo spomni hotela, kjer je bila zaman iskala prenočišče. Tudi danes je oblačno, a lepa promenada, ki gre okrog jezera in še vedno prost pogled na zasneženi Dachstein v daljavi razpoloženje ohranjata na primerni višini. Razen kar nekaj joggerjev in množice sprehajanih psov niti ni pretirano veliko ljudi in kmalu sva pod strmo Trissel Wand in po drugi strani jezera v kraju Altaussee. Še spust tistih nekaj kilometrov in za danes sva s kolesarjenjem zaključila.
Po Jasmininem načrtu je primeren prostor za spanje divjina okrog prelaza Pötchenhöhe. Prelaz je vsega tisoč metrov visoko, a s pobočij Sarsteina proti njemu že povsod segajo jeziki snega. Seveda, saj je tu na Salzburškem vsaj tri tedne prezgodaj za pomlad, in tudi listje na drevju še ni razpuščeno, kot na primer v Istri. ťBoš videla jutri ob Traunsee, ki leži nižje, bo pravi "traum see", prava pravljicaŤ, tolažim Jasmino. ťTraum oder trauma?Ť, dobim primeren odgovor-vprašanje. Na sedlu sva preveč na očeh, zato se vrneva malo proti vzhodu, tam pa jaz najdem cestico, ki se spušča ob glavni cesti in nima zapornice. Avto je lepo skrit pred pogledi, in ko se znoči, med bližnjimi smrekami tudi šotor. Vso noč je prav blažen mir.
Drugi dan, nedelja, 29.4.
"Povabljena" je že ob šestih skoraj v posteljo dobila kavico s pehtranovo potico, nazadnje pa se je le preselila na bližnji štor (na katerem za okras raste šopek smrekovih poganjkov), tako da sem lahko pospravil šotor. Sredi zajtrka izza smrek neskončnih gozdov Salzkammerguta veselo šine sonce in pri priči obljubi, da bo od Istre do Donave danes sijalo ves dan.
S prelaza se cesta zložno spušča k severnemu koncu Hallstattskega jezera, na velikem ovinku je prav lep pogled na mirno, temno modro gladino, ki se kot kak fjord zajeda v pogorje Dachsteina. Ne v Bad Goisernu, ne v Bad Ischlu se ne ustavljava, saj se nama mudi izpolniti dan z bolj zanimivimi aktivnostmi. Traunsee še prekriva jutranji mir in ko cesta pride skozi predor pod Sonnsteinom, se je pri nekem levu v čast Francu Jožefu kar treba iti razgledat. A pravega ogleda je vreden šele Traunkirchen, prelep kraj na polotoku, kjer se sredi pomladnega zelenja in gozda iz mogočnih tis na strmi skali stiskata kapela in spodaj večja cerkev, ter nekaj slikovitih hiš s čolnarnami, ki še živijo v spominih na slavne stare čase, ko je te kraje oblizovala blaginja tovorjenja soli iz Hallstatta v beli svet in za sol zamenjanih dobrin v obratno smer. Vsak kotiček pretakneva, le za kavico je še prezgodaj.
Jutro v TraunkirchnuTudi v Altmünstru se ne ustaviva za dolgo. Še pet minut je do maše, zato pohitiva v cerkev. ťPozdravljena številka 223 in 224!Ť se izza mikrofona oglasi župnik in res, rdeča številka na semaforju kaže, da se ne moti. Razmere za ogledovanje cerkva torej niso najbolj ugodne in mimo skupine možakarjev, ki so na toplem sončku do zadnjega odlašali z vstopom v cerkev, naju kar odnese ven. Me prav zanima, če tako skrbno beležijo tudi tiste, ki odhajamo. Pred Gmundnom se še enkrat ustaviva, ko me Jasmina opozori na Ort. Slikovito cerkev na otočku s kopnino povezuje lesen mostovž. Ta motiv poznam s slik, pa sem ga nekako pripisoval Traunkirchnu. Šele sedaj počasi delam red v glavi.
"Komu se sploh ljubi gor na Traunstein?" Strmi, skalnati vrh, ki raste dobrih 1240 metrov iz jezera, je še ves zasnežen in res bi bilo bolj prijazno lenariti kje spodaj. A kaj se hoče, zastavljenih ciljev ne gre kar tako opuščati! Za začetek pojdiva vsaj pogledat, kako izgleda. Parkirava tik ob začetku poti, napis naju obvešča, da je gori koča odprta, pot pa primerna samo za izkušene. In ker se Jasmina nič ne postavlja po robu, vzameva najnujnejše v nahrbtnik in se odpraviva. ťPalic ne rabiš, ker je pot strma ferrattaŤ, rečem, in ker sem tako zbegan, da Jasmina sploh gre gor, niti ne pogledam še enkrat v vodnik, da bi natančno videl, kako so tiste tri poti, ki vodijo na vrh, sploh urejene. Po strmi poti hitro hodiva in čez kake pol ure sva čez nekaj zavarovanih mest že sredi strmih skal. Vseeno se mi ves čas zdi nekaj sumljivo in pot kar nekako ne ustreza opisu Naturfreundesteig. Dohiti naju planinec s psom in vprašam, na kateri poti sva. Seveda, na Hans-Hernler, ki gre gor po senčnatih zahodnih strminah. Planinec naju strogo gleda. ťPot je zgoraj vsa zasnežena in strma, jeklenica je ponekod še pod snegom, ali imata v nahrbtniku dereze? A samo en cepin? Pa vaši čevlji so tudi že bolj slabi, njeni izgledajo malo boljeŤ, odsekano ugotavlja. Sedaj vem, zakaj me tukaj vse spominja na Bavarce. Zato, ker vsi pišejo in govorijo v gotici. Vpraša naju, koliko sva kaj izkušena v hribih, pa Jasmina brž odgovori, da to pa že sva. Na koncu še enkrat opozori na previdnost: ťDrüber ist noch Winter!Ť Stavek v trenutku postane pregovor.
Nadaljnjo uro vzpona Jasmina pretežno molči in na tihem pri sebi prebavlja osuplost nad mojo lahkomiselnostjo. Čeprav nasproti prideta dva planinca, ju ne vpraša, kako je s potjo. ťSaj sta tako ali tako obrnila!Ť Pot je izredno slikovita. V stenah so skrivenčena drevesa, katerih silhuete se v vseh mogočih postavah odražajo na modri gladini jezera, v daljavi vstajajo novi in novi grebeni zasneženih gora. Proti vrhu dolge, gladke plaznice morava nekajkrat čez sneg, a ta je mehak in stopinje so globoke. Potem je s strmega pomolčka treba po snegu prečkati v sosednjo grapo in jeklenica že včasih izgine pod snegom. Še vedno gre in tudi Jasmina še ne obupa. Po senčni grapi gor pa gredo samo še strme stopinje. Spustim Jasmino naprej, pa ne rabi ne moje pomoči, ne cepina. Od samega nelagodja skoraj teče gor. ťPočakaj me vendar, no!Ť
Grapa se razširi, spet se pojavi jeklenica in kakih sto metrov nad nama tudi s soncem obdarjeni greben. Zelo dobro za moralo, čeprav je še vedno treba paziti. Na grebenu se oddahneva, že vidiva križ na vrhu, a obenem tudi, da težav še ni konec. Zasnežena pobočja so res že v soncu, a strmina je velika in spodaj so prav spodobni prepadi. Stopinje gredo spet naravnost gor, potem pa, hecno, po lestvi, ki je "položena" v strm sneg, pa spet na snežni raz in počez čez pobočje na vršni greben. ťHoj, uspela! Dosegla Traunstein (ali Traumstein?).Ť Od Gmundner Hütte nama že maha najin znanec. Še enega pira ni dobro spil in jaz ga s svojim skoraj ujamem.
Na TraunsteinPotem greva na vrh, imenovan tudi Pyramiden Kogel (1691 m) in se tam prepustiva sončni kopeli in širnim razgledom. Precej zadnjih izletov je bilo bolj "mestnih" in le počasi oživljava stare, prijetne občutke, kako je, če dosežeš lep vrh po naporni in zahtevni poti.
Jaz sem prepričan, da bova sestopila po južni poti, na Mairalm. Pa je Jasmini najin znanec rekel, da morava čisto k spodnji koči (Traunsteinhütte, 1570 m) in od nje naprej dol. Ampak saj gre vendar od koče dol samo izpostavljena Naturfreundesteig! Pa ne bova šla dol še po težji poti (Hüslerjeva št. 1 v Salzkammergutu)! Oskrbnik potrdi, da je to najboljša izbira. Pot na Mairalm je še preveč zasnežena, tu pa je nekaj malega snega le pod vrhom. In tako se približno naslednji dve uri po tistih stenah, zavarovanih s klini in jeklenicami, motoviliva dol. Razen strmine kakih večjih nevarnosti res ni, nasprotno, tudi ta pot je izredno slikovita. Nasproti nama v največji vročini prihaja nekaj planincev. ť zamuja, kdor si šele toči vina / ob uri, ko bi naj bil že pijan Ť, njihovo početje z Jesihovimi verzi označi Jasmina.
Sestop po NaturfreundesteigSkozi skalno okno doseževa bolj skrotast svet. Nek planinec je odšel na levo in po dolgih meliščih dol. Tudi midva mu slediva, a spodaj seveda ni več nobenih markacij. Svet spet postaja nemarno strm, k sreči stezicam še uspeva slediti. Končno naletiva na ljudi in tudi ta bližnjica nama je lepo uspela. Na izpostavljenem pomolčku malo počijeva, potem pa se skozi pravi krajinski park slikovitih mrtvih dreves mimo velikega skalnatega stolpa spustiva k jezeru. Ta del poti je na novo narejen in na cesto, kjer mrgoli radovednežev, se spustiva skoraj po zraku.
Ko hodiva ob jezeru, se komaj upirava skušnjavi, da ne greva ne zaplavat in tudi ne v prvo gostilno na pivo. Pri avtu se za kake pol ure uleževa v travo in pustiva, da gre mimo kar precejšen del sveta. Gmunden si spet ogledava s kolesi. Živahno nedeljsko popoldne je, rožice, tiste rastlinske in tudi one druge, človeške, cvetijo, peljeva v Ort in si grad ogledava od znotraj, potem pa se sprehodiva še po Toskanskem parku, ki je tudi že skoraj tako razcveten, kot si želi Jasmina. "Aber, drüber ist noch Winter!"
Žal naju nadaljevanje dneva v Bad Ischl vodi po cesti, po kateri sva se pripeljala zjutraj. Le Traunstein na drugi strani jezera (in v najinem spominu) je sedaj lepše osvetljen. V Bad Ischlu se nadejava polno cesarskih vil in drugih znamenitosti. Zgodovina pripoveduje, da se je po uspešni zdravilni kuri v tukajšnjih toplicah plemenitim staršem, ki so dolga leta zaman čakali naraščaj, rodil bodoči cesar Franc Jožef. Tudi on sam je celih šestdeset let preživljal poletja v tem zdraviliškem mestecu, kar je pritegnilo tudi mnoge druge pomembneže in premožneže. Kraj prekrižariva s kolesi, vile so tu, znamenitosti tudi, pa tudi precej bivših bratskih jezikov je slišati po ulicah (nedeljsko popoldne jih je prignalo na korzo). Meni silno diši Wurst, pri neki stojnici že stojim v vrsti, pa se ta nikamor ne premakne. Jasmina predlaga McDonald'sa, pa potem v neki ulici nekakšen turški kebab, navsezadnje ostanem brez vsega.
Jutrišnji dan naj bi bil v celoti kolesarski, namenjen pa jezerom zahodnega Salzkammerguta. Jasmina naredi načrt krožne ture z izhodiščem pri Schwarzensee. To jezerce leži 200 m više od ostalih, velikih jezer, a kljub siceršnji samotnosti ob njem niti parkirati ne smeva zastonj. Torej odpeljeva malo nazaj in po gozdni cestici v divjino, kjer se brez težav skrijeva. V avtu zadremljeva samo za toliko časa, da se znoči. Potem se spet preseliva v šotor.
Tretji dan, ponedeljek, 30.4.
Malo čez pet naju zbudijo ptiči, pa še kar precej poleživa, nato pa po vedno enakih jutranjih opravkih avto prestaviva na parkirišče h glavni cesti in ob sedmih že kolesariva mimo Schwarzen See. Kako so dolge jutranje sence bolj optimistične, kot večerne! Skozi gorsko samoto vijugata samo cesta in kasneje vedno ožji potoček.
Ob SchwarzenseePlanotast svet se na križišču prevesi proti severu. Zavijeva desno in po dolgem spustu pridrviva k Attersee. Tega še ne bova obvozila. Samo od spodnje strani ga bova malo počohala, potem pa ga kar po glavni cesti zapustiva in kmalu se na levi prikaže nova gladina.
Sedaj voziva ob Mondsee in se ves čas ozirava na navpično Drachenwand, ki je kljub svojim ubogim 1138 m pravi zaščitni znak te pokrajine. Kjer cesta prereže slikovit polotok, greva midva ob obali. Najprej se pravzaprav malo vzpneva na planotico, si pri veliki lipi, ki s svojima dvema klopcama kar vabi k počitku, ogledava dvored iz skal, ki naj po avtorjevih besedah pritegne in ozavesti pogled, potem pa spet nadaljujeva ob jezeru mimo kmetije, ki z napisom ob vhodu ponuja domači zwetschgenschnaps. Po ogledu kraja Mondsee, v katerem še najbolj preseneti velika cerkev, je ravno pravi čas za jutranje pecivo in kavo.
Končno spet dobro označene kolesarske poti! Skozi lepe vasi doseževa vznožje Drachenwand, peljeva še malo naprej, v Scharflingu pa cesta zavije proč od jezera in nama za 200 m vzpona priklene poglede v asfalt, misli pa v pivo. Vroče je in ko se gori na sedlu ob majhnem Krottensee gozd spet razpre, naju samo zasneženi vrhovi nad Wolfgangsee spomnijo, da je "drüber noch Winter". Tu se odločiva za pot po severni strani jezera. Pod Falkensteinom že doseževa jezersko gladino in tam tudi začneva prebirati prve tablice znamenite romarske poti, po kateri bova bolj hodila, kot pa se vozila.
Čuda veliko legend in zgodb tukaj mrmrajo vetrovi - o biku, ki je ušel izpod mesarjevega noža v jezero, in o poročni veselici na slabo zamrznjenem jezeru, kjer so utonili vsi svati razen mladoporočencev. Najobširnješe pa pripovedujejo napisi zgodbo o Sv. Wolfgangu. Ob križevem potu se spet skoraj 200 m vzpneva, potem pa za robom zagledava k skali prižeto cerkvico, ki so jo zgradili na mestu, kjer je v votlini živel svetnik.
Cerkvica Sv. WolfgangaZvon ti izpolni željo samo, če se s prvim potegom oglasi trikrat, bližnji izvir je zdrav za oči, še naprej skale, ki jih je pred hudičem narazen držal Sv. Wolfgang, preganjajo glavobol, midva pa si privoščiva zdravilen pogled čez pečine Falkensteina na razgibani Wolfgangsee in pokrajino ob njem. Po vsem tem zdravilnem motoviljenju in branju legend se pot na drugi strani prav tako strmo spusti in Jasmina samo še išče kapelico, v kateri bi ji Sv. Wolfgang izpolnil željo, da bi zavore na kolesih dobro držale. In so.
Tako lahko spet v tišini kolesariva ob jezeru, turistov je vedno več. Na mestu, kamor je padla z gore vržena sekira Sv. Wolfganga, so sezidali romarsko cerkev in okrog nje ustrezno infrastrukturo, med katero je najznamenitejša gostilna Pri belem konjičku. Kolesi parkirava na osrednjem trgcu.
Tu je vse tako kičasto, da je že kar lepo. In obratno, seveda, če ste pomislili, da se mi je zareklo. Prodajalne z dragimi spominki (polmetrski, delno olupljeni bukovi koli z odpiračem za steklenice so po pet jurjev), s celimi stenami v ritmu goveje muzike nihajočih ur, ki te, ko vstopiš, nemudoma prisilijo, da začneš kar počepovati v njihovem ritmu, fijakerji, cerkev z bohotnim oltarjem in obokanim zidom tja na jezersko stran. Najprej ogled, potem kosilo! Ampak po cenah se pa le ves čas ozirava in tako nazadnje pristaneva v prav dobri restavraciji, kjer Jasmina samo zaradi boljšega znanja jezika dobi za prav toliko bolj mastno porcijo kot jaz.
S tem je današnji program v glavnem izčrpan. Le nekaj kilometrov ceste je še do križišča, kjer Jasmina v senčki lepo počaka, mene pa vroče sonce od zadaj potiska v stme klance do avta. Za vožnjo proti domu izbereva cesto mimo Fuschlsee, ki je še enajsto jezero v najini zbirki, potem pa čez hribe proti jugu. Nenadoma se pred nama kot privid prikaže zasnežena konica Watzmanna, pa malo kasneje Hoher Göll in drugi stari znanci. Ravno navadiva se vožnje po avtocesti, ko naju zastoj že spet vrže z nje. Zadnji hip se nama uspe izmotati iz prometne pasti. Peljeva po stari cesti, kjer sva pred leti kolesarila, skozi Werfen, potem pa zastojev vse do doma ni več. Že tolikokrat prevoženo cesto tokrat doživljava v najlepši pomladi in še pri visokem belem dnevu.