Prvi dan

Veliko predlogov za bližnje destinacije pada, pa jaz trmasto vztrajam pri svoji dolgoletni želji - ogledati si najlepše predele Wilder Kaiserja.

Evropa se vali proti jugu, midva pa nemoteno potujeva v nasproto smer - a le do predora Katschberg. Tam obetajo 20 minut čakanja, pa greva raje čez prelaz. Ne pristanem na rezervne cilje, zato se na drugi strani spet priključiva na avtocesto in brez zastojev voziva (ob koloni, ki v troredih stoji 35 km od Obertauern tunela do Bischofshofna) mimo Salzburga, pa dol na Bad Reichenhall, pa v Lofer, pa čez v St. Johann in gor na Wochenbrunnen Alm, 1050 m. Tu bova jutri zaključila planinsko turo, zato pri možakarju, ki pobira parkirnino, pustiva kolesi. Sedaj je treba priti še okrog Wilder Kaiserja na severno izhodišče. V Kaiserbachtal pelje lepa cesta, ker pa se skoraj 300 metrov dvigne, Jasmina že danes odloči, da bom jutri ta del jaz kolesaril sam.

So pa tole kot nekakšni severnoapneniški Dolomiti! Navpične stene, stolpi, grebeni kot veliki glavniki, res divji hribi! Danes sva namenjena skozi znameniti Steinerne Rinne. Vzpenjava se po obljudeni poti proti Stripsen Jochu in gledava gor v stene. Prvi žleb še ni pravi. Potem se prikaže - ogromen, ozek žleb, zglajen od plazov in v preteklosti verjetno ledenikov, lepe U-oblike in na obeh straneh obdan s 500-metrskimi stenami. A pot se kar noče odcepiti vanj. Šele ko sva že skoraj pod Stripsen Jochom, se levo čez trave odcepijo steze. Dvigneva se v sosednjo dolino, potem pa po lepi, zavarovani polički nazaj v levo v spodnji del žleba.

Po žlebu gor gre brez težav - strmo, ampak nič nevarno. V celoti se lahko posvetiš opazovanju navpičnih sten na obeh straneh. Kakšna mogočna ulica! Jasmina spet prav hitro hodi. Če naredim fotografijo ali dve, jo potem po četrt ure lovim. Tako sem na vrhu žleba že kar utrujen. Končno na sedlu pogledava na južno stran. Kljub toplemu poletnemu dnevu je tudi vidljivost kar dobra, le da ledeniki Visokih Tur nimajo čisto pravega leska.

Steinerne Rinne

Po počitku se odpraviva še na vrh Hintere Goinger Halta (2192m). Malo melišč, veriga čez strmo skalnato stopnjo, na vrhu pa spet strme trave, skrotje in končno nekaj skal na špici. Vrh je zelo prepaden in razgleden. Vzhodni del Kaiserjeve skupine se v velikem loku, polnem nazobčanih vrhov, ovija okrog severnih krnic. Onstran Ellmauer Törla so divje špice osrednje skupine, na vsaki je križ in na mnogih je videti tudi plezalce. V teh stenah se je pisala zgodovina svetovnega alpinizma, večina vrhov je dostopna samo plezalcem. Iz žleba pod Christaturnom se na melišča ves čas usipajo plezalci, ki sestopajo. Fantje, ki so z nama na vrhu, jim pravijo Kieselrutschern. Zugspitze in vrhovi Karwendla na zahodu so že blizu, na severu pa od Chiemsee do Kaiserja valovi zeleno predgorje Alp. Razgled je lepo uravnotežen, ker daljnje vrhove dopolnjuje divja scenerija Kaiserjevih rogljev.

Na Hintere Goinger Haltu

Divjina Wilder Kaiserja

Pri sestopu proti jugu prvo melišče zgrešiva, drugo pa ni tako ugodno. Odloži naju na poti, ki gre v desno pod stenami proti Grütten Hütte. Pričakoval sem, da bo pot, ko se bova dovolj spustila, le še po travah prečkala h koči, pa se naenkrat pojavi opozorilna tabla, da je Jubilejna pot zahtevna. Prehitiva skupino mladih z otrokom v nahrbtniku in že sva sredi strmih polic. Pot je lepo speljana, a prečka lepo število grdih, podrtih grap, v katerih so čudni wagnerjanski stolpi, nad potjo narahlo naložene velikanske, podrte skale, še celo skozi nekakšno okno greva. Pot se kar vleče, nazadnje pa le izstopi skozi ruševje na travnat hrbet in nasproti se nama posmeje velika planinska koča - s teraso, pivom in vsem, kar še sodi zraven. Nekako ne vem, ali v hribih rabim koče, ali ne. Tudi danes imava vse potrebno s seboj, pri pijači pa sva se uštela. Večer brez točenega piva bi bil hudo žejen.

Razgled proti jugu

Na terasi je kar težko sedeti, s tolikimi dobrotami strežejo sosedom. Če ne bi nosila vse tiste hrane s seboj, bi si gotovo tudi midva privoščila, tako pa kmalu odideva. Povzpneva se še kakih 100 metrov na majhno uravnavo, kjer pod skalo najdeva raven, razgleden prostor. Večeri se. Leživa v spalnih vrečah in gledava dolgo verigo vrhov na jugu. Po višini izstopata Großglockner in Großvenediger, zahodno od slednjega se začnejo z ledeniki pokriti vrhovi izgubljati proti jugu, a Dreiherrenspitze se še lepo vidi. Še bolj zahodno pa je najlepši pogled na Reichespitze, s katero se začnejo Zillertalske Alpe. Sonce je že za robom in samo po spreminjanju barv na obzorju in po tem, kako ugaša njegov odsev na špicah Kaiserja za najinim hrbtom, lahko sklepaš, kako velika rdeča krogla leze za obzorje.

Noč je topla in jasna. Med nešteto zvezd je razlito mleko naše galaksije, tisoč metrov nižje so po dolinah raztresene luči Kitzbühla, Goinga, Ellmaua in drugih vasi. Zadremljem, pa me prebudi ognjemet, ki ga imajo v Goingu. Kako bedno izgleda s take višine! Na koliko različnih načinov se v gorah pokaže majhnost človeka! Malo se zaiskri, potem pa deset sekund potuje zvok sem gor. Sredi noči miren gorski svet razsvetli pol meseca. Sedaj se gore v daljavi spet vidijo. Večerna igra z barvami se zjutraj ponovi. Luna gre prav počasi čez nebo, daj no, saj te bo sonce še dohitelo! Njam, pa te ne bo več! Gore se obarvajo rožnato, spodaj na zelenih hribih prve sončne žarke prestrežejo nekatere hiše, treba bo zlezti iz toploh vreč.

Drugi dan

Ob pol sedmih sva že na poti. Vrh trav se dvigneva v zaprodeno krnico pod stenami, nato pa daleč na desni poiščeva vstop na ozko polico, ki prereže južno steno Ellmauer Halta čez do Rdeče škrbine. Kakšen lep gamsji prehod! Šele na vrhu je polica na nekaj mestih zavarovana. Nad Rdečo škrbino gre cela ogrlica jeklenih stopov čez navpično ploščato steno. Lahko bi šla tudi spodaj po rdečem drobirju, pa so najbrž pot dvignili zaradi snega. Zavarovana pot se spet dviga strmo gor po skalah, doseže zahodni greben in gre po njem, lepo po senci in zelo zračno. Na razcepu greva po desni varianti - izpostavljeno čez navpičen skok, po ozkih poličkah okrog sten, nato pa navzgor. Zagruščena greda pripelje tik pod vrh, kjer pod previsom čepi majhna lesena kočica. Samo še nekaj metrov je do križa. Pri koči piše dve uri in pol, midva sva bila v uri in dvajsetih minutah na vrhu.

Na Ellmauer Haltu

Na Ellmauer Haltu

Z najvišjega vrha Wilder Kaiserja je razgled še malo razsežnejši kot tisti, ki sva ga imela včeraj. Prav uživava, ko sva na vrhu pol ure pred prvimi današnjimi obiskovalci. Prav jim je, naj tudi s tem plačajo udobje koče! Ko se vračava, srečujeva prve. Sedaj imajo sonce že na vsej poti gor in z veseljem vsakdo počaka, da greva mimo. Tako sva v eni uri pod steno, tam si na snežišču naredim veliko kepo in jo grizljam vso pot do prostorčka, kjer sva bila spala.

Ellmauer Halt izpod Grutten Hütte

Otovoriva vse, kar imava, in se napotiva dol mimo koče, pa skozi pas ruševja in trav do gozda, ki naju sprejme s prijetno senco. Ko prideva na Wochenbrunnen Alm, sva vseeno popolnoma dehidrirana. Tam pa - veliko korito in čista, mrzla voda! Dobra, že kar sladka, napajava se kot dva pujsa in se ne zmeniva za ostale obiskovalce, ki so se sem gor pripeljali z avtom. Tukaj je sploh vse tako po tirolsko čisto in urejeno. Čehljava jelena po žametnih rogovih, nato pa odkorakava še tistih nekaj serpentin do spodnjega parkirišča, kjer naju čakata zvesti kolesi.

Prvih 250 metrov višine hudo lepo leti. Najdeva odcep za Going in si tako skrajšava del poti po glavni cesti. Potem kolesariva proti vzhodu, malo po glavni cesti, malo po stranskih, ves čas pa kar opazno ob rečici navzdol. Po kolesarski stezi peljeva skozi Rettenbach, obideva St. Johann in se slednjič zagrizeva v strme klance proti Gasteigu. Končno sedlo, gostilna, debela senca pod kostanji in pivo! Od tu do Griesenaua ni več daleč, le da izgubiva nekaj višine. Jasmina me pospremi v dolino Kaiserbachtal in s prtljago počaka ob potoku, sam pa nadaljujem navzgor. Ob pol enih, 5 kilometrov, 250 metrov višine, v največji vročini! V pol ure je za menoj. Slečem cunje, ki so pile znoj dva dni, v prtljažniku je še nekaj hladne pijače. Ko peljem dol, mi nasproti prihaja kar veliko kolesarjev, a vsi - peš.

Tura je opravljena, a ker sva že tako daleč, zakaj se ne bi po tem delu Avstrije še malo razgledala? Odpeljeva proti severu, v Kössen, pa proti zahodu do Walchsee. Ob toplem, čistem jezeru pod Zähmer Kaiserjem (Krotkim cesarjem) se ustaviva za kake pol ure in se skopljeva. Potem peljeva naprej v dolino Inna, v starodavni Kufstein. Sprva izgleda izumrl, a ko prideva na glavni trg, je kar živahno. Jasmina me povabi na sladoled. Ogromne porcije najboljšega limoninega sladoleda, kar sem ga kdaj jedel se selijo v moj dehidrirani želodec. Potem greva pod trdnjavo, kjer imajo menda največje zunanje orgle na svetu. Vsako opoldne igrajo, da se sliši po celem mestu. Spustiva se k Innu in čez most, pa spet nazaj v ozko, tirolsko načičkano uličico in - še na eno porcijo sladoleda. Več ga pa že ne bi zmogel!

Ko zapuščava Kufstein, iznad mesta še od daleč vidiva mogočno trdnjavo. Cesta naju spet vodi v Ellmau, nato pa proti jugu v Kitzbühel in na prelaz Thurn. Tokrat z njega prvič vidiva Visoke Ture brez oblakov, a Großvenediger je za prvimi gorami in ni na razprodaji. Prečkava dolino reke Salzach, si na poti proti Felbertauern tunelu ogledujeva Hochgasser, na drugi strani pa že znane kraje od Matreia do Lienza. Tu postanem tako zaspan, da greva na sprehod v mesto in potem brez težav zdržim do doma. Bojiva se zastojev in peljeva skozi Celovec in čez Ljubelj, pa še v Tržiču greva z glavne ceste dol in se v Kranj pripeljeva čez Duplje in Strahinj.

Rekapitulacija 36-urne poti: 748 prevoženih kilometrov, 9 ur hoje, 3 ure kolesarjenja, pol ure plavanja, ogled Kufsteina, 9 ur spanja - kar dober izkoristek, kajne!