SNEŽNIŠKI GOZDOVI - ŽDROCLE (Tomaž, J, V, 2. junija, 2003) |
Pred današnjim izletom v pragozd imava večjo tremo kot pred visokimi hribi. Tja se menda ni dobro podati brez komapsa. Navsezgodaj pobereva v Ljubljani Tomaža. Obkrožanje snežniškega masiva začnemo pri gradu Snežnik. Na obrobju parka bredemo skozi mokro travo in si v dežju ogledamo trenutno presahle kraške izvire. Razkoračeni hrasti na nas otresajo dežne kaplje. Cesta se potopi v gozd, komaj kje se razpre razgled navzdol, pa še tega krni vreme, ki niha med pršečim in temno oblačnim. Minemo brezno ob poti in ruševine italijanske vojašnice, pa spomenik padlemu pilotu Josipu Križaju, vozimo tik ob meji s Hrvaško. Po novi gozdni cesti se dvignemo visoko pod skalnati vrh Cifre, v globoko zevajoče brezno mečemo skale in poslušamo, kako se še dolgo razbijajo ob stenah. Na razglednih vršnih pečinah se nam je dano razgledati le proti hrvaškim hribom, Snežnik se skriva v megli. Naslednja
postaja je Sežanje, kjer Tomaž po neprespani noči počije, midva greva
pa pogledat Grčovec, svetlo travnato krčevino pod vznožjem Snežnika. Smreke
sredi livade široko razprostirajo krinoline, lovci so si postavili nekakšen
"Boroevićev prestol", pa drglišče za srnjad, na bližnje drevo
pa seveda sodobno zastekljeno prežo. Ptiči so glasni, od živali pa kljub
tesnobnemu pričakovanju opaženi le polži in pupki. Mnogo smo že doživeli, pa še veliko je pred nami! Velika Padežnica je sanjska zelena oaza med temnimi gozdovi, zahodno od nje pa je Vodna dolina, ki naj bi bila še lepša. Ne utegnemo obresti vsega, naslednje so Velike dolčice, ledvičasta livada, v katere koncu občudujemo slikovito instalacijo belih kraških kočnikov, ki nudijo zavetje populaciji smrečic. Spet so lovci glavni koristniki jase - dve priročni njivici, kamor bodo zvabljali divjad, sami pa z udobne preže upravljali s prstom na petelinu. Razgledišče Orlovice na robu planote ponudi kontraste - prisekani Snežnik s pregrinjalom gozdov na severu in ravne livade Gomanc ob južnem vznožnju. Cesta se obrača proti zahodu. Iz gozda pogledamo na Razborju, pod katerim ležijo Gure - "ničvredna kraška zemlja" po mnenju njenih lastnikov, ki jo s prodajo veterničarjem nameravajo oplemenititi z dodatno vrednostjo. Prezračen, gol svet se po dolgi vožnji skozi gotske gozdne hodnike prav prileže pogledu. Zadnja
postaja so travnate planjave na zahodni strani pogorja, ki jih že poznava.
Okrog Devina in Milanje so rdeče pobarvane skale, v tleh so zabiti količki,
pa merilni stolp za veter opravlja svoje poslanstvo. Trave nise izsušene
kot na Goliču, ampak sočno zelene. Tu je padavin več, rože podobne in
kar številne, vrednostna primerjava pa ni mogoča - to tu je drugačen svet,
enako lep. Pričakamo zadnje trenutke dneva, nato pa se skozi noč peljemo
v civilizacijo. Vtisov je za en dan toliko, da so besede odveč. |