Nekoč mi je dejala:
a na obrazu ti nedolžnost je ostala,
mamljiva, lepa in nedotakljiva, kakor moja je bila
tista čista, ki nekoč davno sem jo zapravila.
Kot otrok igračk sem si želela
nisem jih prejela
zato sem z blata ji naredila
iz blata punčke medvedki avtomobili
iz blata mene so storili
Prst so gnetli drobni prsti
življenje čarobno ji vdahnili
in življenje naveličano ubili
dokler sama nisem bila na vrsti
prste je gnalo
nežno hrepeneče srce
ki nikol' ljubezni ni spoznalo
pač pa le življenja brce.
Vedno sama vedno mala
tako sem modrovala:
če igračke prave
nisem vredna
kod druge male glave
potem usoda mi bo bedna!
Da bi čimprej odrastla
sem si želela
da moj svet ne bo iz blata
mi duša je velela
zato če je kdo
le potrkal na srca vrata
sem vsa se dala
jaz vesela
da me sploh pošlata!
Igračko videli so v meni vsi
igračko iz blata
in nihče opazil ni
da pod samote blatom ždi
PUNCA VSA IZ ZLATA!
To sem napisal neki svoji prijateljici v spomin,
njej, ki se je z njo usoda močno igrala,
žal pa se midva nisva igrala ljubezni
in žal je ni več med nami.