Bilo je dekle milo, lepo, drago
ki otroka z mano si je želela
imela me je rada, kakor tudi otročka bi
in zato pustila, da jaz odločim
in jaz sem odločil...
A sem odločil prav, presodite sami

Mi, ki nas ne bo

Gledam te, ko nenadoma utihneš
otroku, ki ga nebo, prvo svečo
v mislih nemo upihneš
in zaželiš mu srečo.
Tedaj zaslišim od nekod
klepet otrok od vsepovsod
Pred vama nikoli stala
ki po glavci bi jo brila
ne bo črnolaska mala
da bi po vrtu se podila
se sredi bratcev nič ne bala,
ko dol k vodi bi se spustila
kjer se tudi mama je igrala.
Uspehov naših ne bosta si delila,
ne svojih vnučk
teh drobnih štručk,
nikoli jemala v svoja krila.
Nekoč v svoji hiši neljuba gosta
tiha in sama v temi ostala bosta
Tedaj se iz mraka bo ozrlo
otroških glavic polno
in v vajino dušo bolno
prst očitka bo uprlo.
Mi otroci vajini nerojeni
bili bi vama dediči zvesti,
tako pa kot da s splavom umorjeni
smo oba imata naju na vesti!