Primorska princeza

Bila je dekletce petnajstih let
in ko prvič pogledala je v svet
oslepele so je njega modre oči,
da obnemela je kot brez moči.
A kmalu zatem pride slovo
in njegov prvi poljub
in obljuba, da vsemu navkljub
čez leto iz morja se vrne po njo.
Pa pride leto in njega ni,
čeravno deklica vsako popoldne na obalo se spusti
pogledat za belo jadro na visokem morju
in včasih se ji zazdi,
da junaka svojega vidi na obzorju,
kako spušča jadra in k nji hiti,
a njega ni in ni.
če kdaj zares bi stopil dol
in kdaj napotil čez tisti se pomol
ne dekle zvesto, ne žena dobra in mila
tam ob morju ,boginja sreče bi ga poljubila.
Njega, ki ni razumel,
ker od Amerike oslepel
da doma ga čaka mnogo več, ni dojel,
da ga ljubi dobra vila!
Tako pa dnevi prazni v leta so se zlili
in dekle se razcveti,zadiši kakor roža,
obilo snubcev s pogledom, z besedo jo poboža,
a sama ostati hoče po vsej sili
Leta so tekla in minila.
V hiši se zadnja sveča je pogasila
zadnja kočija nekje po rivi se izgubila
namesto tega po asfaltu hrup in avtomobili
in visoki tankerji bela jadra so prekrili.
Čez njen vilinski obraz,
čez ponosne prsi zaoral je čas,
Roka, ki nekoč se dvignila prelepi mladenki je v pozdrav
sedaj s prstom kaže v sivo glavo, češ glej noro žival.
Vsega tega princeza videla ni,
da lahko preživela bi,
hotela videti ni.
In ko so ji pošle moči
nikogar ni bilo, da stisne roko ji v pozdrav,
da zadnjič ji zapre oči
pa sama se nasmehne vedoč da je imela prav.

Skromen grob nekje je v travi skrit
in ko sinoči v sanjah si me obiskala,
vame je zrl tvoj obraz kot od rose umit,
da ti edina si me vredna, si dejala
ker oba zaman nudila sva se nekomu v dar
in da ti sedaj za ljudi ničveč ni mar,
ker vsakdo se spomne le neke nore starke
ki ne vidi, kako se svet je spremenil,
ki vsako popoldne v neke nevidne barke
bo zrla, dokler njen čas, ne bo minil.