Taoistična ideologija Či-ja: v življenju in smrti

Či je preprosto življenska sila ali sila življenja. Ni niti več ali manj skrivnostna ideja, kot je ta. Či je tisto kar daje živim stvarem življenje. Či hkrati kroži in izvira iz vseh živih bitij. Izvira iz zemlje in dežuje z neba. Zvezde in planeti vsrkavajo in oddajajo či.Človeška bitja ga neprestano črpajo in oddajajo. Morali bi tudi ustvarjati zalogo čija. To je podobno kot služenje, trošenje in shranjevanje denarja, toda dosti bolj pomembno. Možno je preživeti z denarnim primankljajem, toda ne z či-primankljajem. Zaradi tega je shranjevanje čija nadvse pomembno.Catch tega sistema je dejstvo, da ko je nekdo bolan oziroma čustveno vznemirjen, oddaja več čija, kot ga lahko sprejema.Takrat nekdo živi na račun svoje či zaloge. Ko se nekomu zaradi bolezni ali čustvenega šoka njegova ali njena či-zaloga izprazni, nastopi smrt.Ljudje stalno sprejemamo či: z dihanjem, s hrano, ko se potopimo v vodo, v bližini živih rastlin, ko dobivamo čustveni priliv, pod odprtim nebom, ko se dotikamo zemlje. Stalno tudi oddajamo či: ko karkoli počenjamo, se porablja fizična, čustvena ali umska energija. To pritekanje in odtekanje osebnega čija je le delček kozmičnega utripanja. Vse od vesolja do enocelične amebe, se prav tako energetsko širi in krči, kot se to dogaja pri človeku.

Osnova taoistične meditacije, yoge in borilnih veščin je gojenje in razvijanje čija. Najprej se morajo taoisti spoznati z univerzalnim tokom čija in njihovo soudeležbo v tem toku. Oborožen z osnovno idejo se nadalje on(a) loti zbujanja svojega živčnega sistema, zavedajoč se, da je vsak živec v telesu narejen iz iste sive snovi kakor njuni možgani.Vsak živec ima nekaj za povedati (če se ga obudi in se ga posluša). Celo telo je živo ( če seveda nekoga ne zanese v preveliko intelektualiziranje ali če ne da vse moči svojim možganom). Obstaja mnogo različnih tehnik za zbujanje živčnega sistema. Ko je živčni sistem zbujen, lahko taoisti začnejo čutiti či. Ko taoisti doumejo, da je energija tanek tok materije se zavejo, da je to materijo relativno lahko čutiti, čeprav jo je še vedno precej teško zaznati z drugimi čutili.

Ko so taoistični adepti sposobni čutiti či, je naslednji korak raztapljanje blokad čija v njih samih. Te blokade spoznavajo kot usedline strnjenega čija, ki so jih povzročili fizični, umski ali čustveni šoki v njihovem energetskem sistemu. Ko taoist zmehča strdnino či blokade in s tem sprosti energijo, da se prosto pretaka, pri tem sproži še nekaj po-učinka začetnega šoka. Ta po-učinek se bo verjetno manifestiral kot nek telesni ali čustveni občutek. Adept ga mora občutiti in ga pustiti iti svojo pot. Če se on/ona bori proti temu občutku, ga zadržuje in ga ne pusti iti svojo pot, si bo po-ustvaril/a energetsko blokado. Blokade v energetskem sistemu je nujno očistiti predno začnemo s sprejemanjem večje količine čija.To je podobno kot pri zamenjavi električne napeljave, ko se priklopi nov močnejši generator. Če ne zamenjamo stare napeljave, lahko pride do požara v hiši. V energetskem telesu lahko to privede do živčnega zloma ali do resno oslabljenega organa. Torej je nadvse važno pred vadbo yoge, meditacije ali vajami, ki prinašajo nove večje količine čija v telo, očistiti energetski sistem.

Ko sprosti nasedline strnjene energije, se praktikant počuti sproščen, močnejši, pozornejši in energiziran. To je posledica čija ki je bil že tam, sedaj pa se lahko svobodno pretaka in uporablja. To je veličasten občutek, vendar samo naznanilo stvari, ki prihajajo, ko lahko adept zares vnesel nenormalno velike količine čija v telo. Prva stopnja učenja sprejemanja velikih količin čija v samega sebe je ozemljitev. To se izvede z priučitvijo druge zavesti na raztapljanje energetskih blokad. Gre za ozadje uma. Podobno se dogaja, ko spremljamo pesem na radiu in hkrati z aktivno sodelujemo v pogovoru. V tej tehniki druga zavest opravlja raztapljanje energetskih blokad, medtem ko je prva zavest zaposlena z zbiranjem energije. To raztapljanje-energijskih-blokad-ozemljenje se lahko uporabi kot varnostni ventil pri katerikoli energijsko nakopičevalni tehniki, naj bo to kundalini yoga, seksualna yoga, taoistične veščine ali katerikoli druga metoda.

Osnovna taoistična tehnika za zbiranje energije je utripanje od dna aure navzgor, ko gremo po vrsti od enih do drugih energijskih vrat/zapornic. Naslednja faza je stekanje spiralne energije v spodnji tan-tien (popkovna čakra).To je območje shranjevanje čija. Od spodnjega tan-tiena lahko či preskoči v katerikoli in hkrati v vsa energetska vrata/zapornice in nazaj. Ko se adepti izurijo v metodi spiraliziranja energije, lahko napajajo katerikoli oslabljeno energetsko vozlišče od spodnjega tan-tiena in usmerijo či v svojo shrambo od katerikoli prenasičenega energetskega področja v telesu. Na tak način lahko taoisti regulirajo svoj či-tok.

Medtem ko se taoistični praktikanti učijo metod zbiranja energije, se tudi seznanjajo z zunanjim energetskim raztapljanjem. Zunanja energija se vedno čisti proti izvoru. Torej: pri raztapljanju energije, ki jo je nekdo sam poslal navzven, se ta raztaplja od kraja, kamor je bila poslana, nazaj k izvoru. Ko pa se raztaplja energija, ki jo nekdo sprejema, se začne od sebe in se jo raztaplja nazaj, od koder je prišla. Končni rezultat je sposobnost očiščenja energetskega sistema, tako med utripanjem čija navzgor, kakor tudi med spiraliziranjem le-tega skozi sistem. Istočasno s tem raztapljo zunanje energije,tako sprejete kot oddane.

Potem ko taoistični adepti to obvladajo, so zmožni kontrolirati svojo življensko silo/moč. To jim bo omogočilo ohranjevanje njihove polne moči do trenutka njihove smrti in hkrati do neke meje možnost za izbiro tega trenutka. Seveda, če jih povozi avtobus ali če električni ventilator pade v kopalno kad, se verjetno to ne bo zgodilo po njihovi lastni izbiri. Če izvzamemo nesrečne travmatične smrti, bi morali biti izurjeni taoisti sposobni vzdrževati, obnavljati in upravljati s svojim či-jem, da ta lahko traja, dokler ni njihova življenska naloga izvršena. Prednost je v tem, da se tako lahko izognemo običajnemu invalidskemu koncu življenja. Taoistični adepti so popolnoma prisebni v trenutku zapuščanja svojih teles.Taoisti ne bodo imeli problemov pri prepoznavanju trenutka zapuščanja svojih teles. Njihova še popolnoma budna čutila bodo zaznala zaprtje njihovih spodnjih tantienov. Prvič in zadnjič bodo v telessu začutili, da je njihova energetska shramba prazna in zaprta. V tem trenutku bodo zaznali, da so začele plasti njihovih energetskih teles odhajati skozi kronsko čakro. Koliko traja, da sedem plasti energetskega telesa, ki so prebivali v telesu, oddide, bo variralo od osebe do osebe in od okoliščin smrti.

Prvih sedem plasti energetskega telesa je v sorodu z egipčanskim konceptom sedmih duš. Obstaja še osma plast energetskega telesa, ki pa je normalno dosegljiva, ko nekdo zapusti fizično telo. Velika skrivnost starih taoističnih nesmrtnikov-svetnikov, ki so lahko živeli tisoč let, je bila v sposobnosti doseganja osme plasti še za časa prebivanja v fizičnem telesu. Večina taoistov ima to početje za predolgo zadrževanje v fizičnem telesu, ki povzroča upočasnitev splošnega duhovnega razvoja. Večina taoistov je zadovoljna z normalno dolžino človeškega življenja, ki ga preživijo v polno in uresničijo vse kar jim narekuje njihova volja.

Manj, ko je strahu in zaskrbljenosti, ki spremlja smrt, mirnejši in lažji bo prehod. Samo v zelo slabem smrtnem prehodu se lahko energetsko telo ujame na nivoju fizične realnosti. To je pojav, ki razloži legende o duhovih. Slabo smrtno potovanje je navadno posledica spominov iz prejšnjih življenj. Miren prehod ob smrti, ki omogoča izognjenjem duhov in pojavov iz prejšnjega življenja, je vrhunska pot duhovnega razvoja.

Ko energetsko telo zapusti stvarnost (na Zemeljskem nivoju), gre skozi vrsto vmesnih grozečih in prijetnih iskušenj. Ti so podobni nebesom in peklom različnih religij. Energetsko telo potuje skozi te iskušnje, dokler ga ena od njih ne šokira-prestraši. Ta šok ustvari vozle v energetskem telesu, ki ga zadržuje v tem doživetju. Ta šok je lahko posledica prekomernosti strahu ali užitka, odvisno od vrste doživetja, v katerem se je energetsko telo nahajalo, ko je bilo šokirano. Večje kot je število doživetij skozi, katere lahko energetsko telo preide, preden se zagozdi, večja je možnost razvoja med tem prehodom.

Energetsko telo se mora potem zavesti, da se mora premakniti naprej od tega mesta, če naj se njegov razvoj nadaljuje. V tem pogledu, je peklom verjetno lažje ubežati kot nebesom. Jasno je, da se mora strah končati - o užitku bi verjetno težje dosegli to prepričanje.Za pobeg s tega kraja mora energetsko polje raztopiti vozle v svoji energiji, ki so bili ustvarjeni z šokom, ki ga je na prvem mestu zagozdil tja. Obstajajo drugi, globlji vozli (ali karmični dolgovi), ki so jih pripeljali na ta kraj. Te vozle bodo vzeli s sabo, ko zapustijo ta kraj.

Večina energetskih teles bo ostala na tem mestu, dokler se vozli, ki jih tam držijo, sami od sebe ne raztopijo. Tisti, ki so obvladali metode energetskega raztapljanja še za časa življenja, lahko drastično pospešijo ta proces. Uporabijo jih lahko za raztapljanje vozlov, ki jih tam zadržujejo.

Kaj se zgodi energetskemu telesu, ko se sprosti, je popolnoma odvisno od njegove stopnje razvoja. Povprečno bitje v tej točki bo imelo osem plasti svojega energetskega telesa razdruženih. Plavajo naokoli po miazmi kozmosa, z vsemi drugimi razstavljenimi plastmi energetskih teles. Prej ali slej se bo osem kompatibilnih plasti združilo in se zvarilo v novo energetsko telo. Vsaka plast bo nosila del karmičnih vozlov prejšnega bitja. Ti se bodo prepletli z vozlišči drugih plasti, in tako ustvarilo energetske vozle ali karmo tega novega bitja. To se bo nato reinkarniralo na nivoju, predpisane s temi novimi energetskimi vozli. To usklajevanje energetskih teles privede do pojava sorodnih duš. Nekdo se bo počutil blizu nekomu, katerega energetsko telo ima plast, ki je bila nekoč v enem izmed prejšnjih energetskih teles te osebe.

Ko bitje opravi dovolj pravilnega energetskega dela, da poveže plasti energetskega telesa skupaj, se premakne naprej od te razločevalne in usklajevalne faze. To razvito energetsko telo, ki je osvobojeno od ˝lepljivega kraja˝, se bo reinkarniralo kot isto energetsko bitje. Od tu lahko nadaljuje svoj duhovni razvoj- v nasprotju s ponovnim začetkom- kot na novo vsklajeno telo. Vse duše stremijo k temu kraju. Zaradi tega je važno opravljati energetsko delo še za časa življenja.Te usklajene nove duše in razvijajoče se stare duše logično razložijo zahodno mistično teorijo o svetu, ki je večinoma naseljen z enkrat-rojenimi in na redko poškropljen z ljudmi na stezi. Podobno je z idejo o novih dušah in nekaj starimi dušami.

Ko duša v razvoju doseže nivo mojstra meditacije, se ji obeta popolnoma drugačen smrtni prehod. Mojstri meditacije nimajo vozlov v svojih energetskih telesih ali pa jih je malo in so zelo narazen. Treba je biti sposoben doseči točko praznega uma, ki je cilj vseh meditacij z fiksiranim fokusom in vseh svobodno-tokovnih meditacij. Od tu naprej lahko mojster prepleta svojo zavest z univerzalno zavestjo, imenovano tudi Jasna Luč. Pravi mojster lahko to opravlja kadarkoli in ne samo v perfektnih pogojih za meditacijo. Mojster meditacije lahko to opravi pod najbolj neugodnimi pogoji. Mojster lahko to opravi, ko umira. Ko je bitje tega sposobno, ima možnost vstopa v Jasno Luč takoj, ko njihova energija zapusti telo. Nekateri od teh popolnoma razvitih bitij se odločijo, da ne vstopijo v Jasno Luč, temveč se obrnejo nazaj. Zavestno se odločijo za vstop v reinkarnacijo, da bi lahko tako pomagali vsem bitjem doseči stanje Jasne Luči. Ta bitja so Bodisatvas v vzhodnem konceptu, in Pravi Sveti Mojstri v zahodnem konceptu.

Od taoistične ideologije se naučimo, da moramo delati znašim či-jem. Katero metodo uporabljamo, ni važno, toda razjasnitev/očiščenje in vezanje naših energetskih teles je najvažnejšega pomena za naš razvoj kot celostnih bitij.

Frank Allen, direktor Wu Tang Physical Culture Association