 |
|||||||||
Po sprostitvi naložb v tuje vrednostne papirje se
bodo nekateri slovenski vlagatelji zanimali tudi za delniške naložbe onstran
luže. Malo znan, zato pa zelo pomemben dejavnik, ki privablja tuje vlagatelje
v ZDA, je ameriška davčna zakonodaja, ki nerezidentom zagotavlja skoraj
popolno oprostitev davkov od donosov na delnice in obveznice. Kot se vedno,
se hudič tudi tokrat skriva v podrobnostih, zato si poglejmo nekaj splošnih
poti, kako se je mogoče izogniti dvojni obdavčitvi pri delniških naložbah
v ZDA.
Če si slovenski vlagatelj želi razpršiti tveganje
in hkrati čim bolj znižati nakupno-prodajne provizije pri delniških naložbah
v ZDA, se na prvi pogled zdi, da je najbolje vlagati v ameriške vzajemne
sklade. Nekateri od njih ("load" mutual funds) sicer zaračunavajo vstopno
ali izstopno provizijo, ki lahko znaša do šest odstotkov ali celo več,
vendar obstaja tudi veliko skladov brez teh provizij ("no-load" mutual
funds). Če vlagatelj nalaga v sklad brez vstopno-izstopne provizije, bodo
njegovi donosi pred obdavčitvijo enaki donosu sklada, zmanjšani za upravljavsko
provizijo, ki običajno znaša od odstotka do dveh na leto. Na žalost pa
se izkaže, da z davčnega vidika vlaganje v vzajemne sklade ni optimalno,
saj so njihovi donosi za nerezidente obdavčeni 30-odstotno. Ta zanka v
davčnem zakonu razloži, zakaj imajo v ameriških vzajemnih skladih nerezidenti
samo odstotni delež.
Naložbe v posamezne ameriške delnice so z davčnega
stališča veliko bolj ugodne. Kapitalski dobički od naložb nerezidentov
v posamezne delnice so neobdavčeni, dividende pa so obdavčene po 30-odstotni
stopnji (withholding tax) in borzni posrednik mora toliko sredstev zadržati
že pri izplačilu. Ker je dividendni donos na delnice večinoma majhen v
primerjavi s kapitalskimi donosi, je efektivna stopnja obdavčitve še vedno
relativno nizka. Kljub temu lahko ugotovimo, da se z davčnega stališča
najbolj splačajo naložbe v delnice, ki ne izplačujejo dividend (pozor,
Microsoft ne sodi več v to druščino). Mislim, da ni treba posebej poudarjati,
da so naložbe v posamezne delnice veliko bolj tvegane kot tiste v razpršen
portfelj vzajemnega sklada, zato zahtevajo pozorno spremljanje poslovanja
posameznih podjetij. Naložba v veliko posameznih delnic z namenom oblikovanja
razpršenega portfelja praviloma ni smiselna, saj jo spremljajo visoki nakupno-prodajni
stroški in provizije glede na število delnic, ki jih tak portfelj zahteva.
Kako je v ZDA torej mogoče "poceni" vlagati v razpršen portfelj in si hkrati zagotoviti oprostitev od ameriških davkov? Številne raziskave donosov vzajemnih skladov kažejo, da donosom na aktivno upravljane vzajemne sklade dolgoročno v povprečju ne uspeva držati koraka s primerjalnimi indeksi, kot je S & P 500. Zato je v zadnjem času v ZDA izredno narasla priljubljenost tako imenovanih indeksnih skladov. Indeksni skladi uveljavljajo pasivno investicijsko strategijo, katere namen je doseg donosa, ki je enak donosu na referenčni indeks, kot je S & P 500. Za dosego tega cilja je dovolj, da so naložbe sklada enake (ali pa vsaj zelo podobne) kompoziciji indeksa, katerega donose želi sklad doseči. Hkrati delnice nekaterih indeksnih skladov, ki so organizirani kot "trusti", kotirajo na borzi in se z davčnega vidika obravnavajo kot naložbe v posamezne delnice. To pomeni, da so kapitalski dobički na te delnice neobdavčeni, obdavčena je le dividenda, ki pa je tipično nizka. Poleg tega so njihove delnice zelo likvidne, zato je razlika med prodajno in nakupno ceno ponavadi manjša od odstotka. Za slovenskega vlagatelja, ki si želi poceni razpršiti tveganje, se zdijo ti skladi, imenovani exchange traded funds ali ETF (o njih smo v Financah že dosti pisali), z davčnega vidika najboljša izbira. Tudi v drugih pogledih ETF ponujajo prednosti pred klasičnimi vzajemnimi skladi: njihov portfelj je povsem pregleden (vzajemni skladi svoj portfelj razkrijejo samo dvakrat na leto), stroški upravljanja so izredno nizki (od približno 0,15 do 0,65 odstotka na leto), njihove delnice so zelo likvidne in jih je mogoče kupiti ali prodati kadarkoli med trgovanjem na borzi (z vzajemnimi skladi je mogoče trgovati samo ob koncu dneva). V spodnji tabeli razlagamo trgovalne simbole nekaterih najbolj priljubljenih ETF in pripadajoče referenčne indekse, katerih donosom sledijo. Za nakup delnic ETF mora slovenski vlagatelj odpreti račun pri eni od ameriških borznoposredniških hiš (kar zahteva izjavo o statusu nerezidenta), prenesti denar na račun, potem pa lahko sredstva upravlja po internetu. Negativna stran vlaganja v indeksne sklade je, da je njihov donos v slabih in dobrih borznih časih enak donosu na indeks. To je še posebej neugodno ob medvedjih trendih, kot smo jim priča zdaj, saj ima upravitelj sklada zvezane roke in ne more zaščititi znižanja vrednosti portfelja - naložbe indeksnega sklada glede na njegov mandat pač nikoli ne smejo odstopati od sestave indeksa. Kljub temu, kot smo že omenili, indeksni skladi dolgoročno presegajo donose aktivno upravljanih skladov. Poleg tega ima vlagatelj tudi možnost, da vrednost svoje naložbe v vsakem trenutku zaščiti z odprodajo delnic in začasnim "parkiranjem" sredstev v gotovini. Na koncu naj opozorimo, da je treba zgoraj navedene informacije upoštevati le okvirno. Ker se davčna zakonodaja nenehno spreminja (trenutno je v ZDA na primer v obravnavi predlog zakona o spremembi obdavčitve dividend) in ker je obravnava davkov odvisna od posameznikovih razmer, se je pred naložbo vedno najbolje posvetovati z davčnim svetovalcem.
Dr. Peter Antunovič je rizični menedžer za tržna tveganja ene od newyorških investicijskih bank in predavatelj na IEDC Bled.
|
