 |
||||||
Slovenski kapitalski trg je še do nedavnega odvračal
tuje portfeljske naložbe in hkrati z obema rokama hoče sprejemati tuje
neposredne naložbe. Zaradi tega svojevrstnega paradoksa bodo slovenska
podjetja bržkone prodana z velikim "popustom".
Če za trenutek odmislimo razpravo o smislu oziroma
nesmislu prodaje nekaterih najpomembnejših slovenskih podjetij tujim vlagateljem,
se zastavlja še eno temeljno vprašanje: ali je prodaja tujim ponudnikom
organizirana na najboljši možni način in ali bo pri tem iztržena najboljša
možna cena? Čeprav je na to vprašanje težko popolnoma odgovoriti, lahko
rečemo naslednje: dolgotrajna zaprtost slovenskega kapitalskega trga za
tuje portfeljske naložbe je slovenskim vlagateljem onemogočila, da bi zvedeli,
za koliko bi se delnice domačih podjetij prodajale ob sproščenem dotoku
tujega kapitala. Ker se na zaprtem trgu ne more vzpostaviti ravnotežna
cena z upoštevanjem vseh gospodarskih subjektov, ki so zainteresirani za
vlaganje v določeni vrednostni papir, se hkrati zbuja bojazen, da bodo
slovenska podjetja prodana z velikim popustom.
O zaprtosti slovenskega trga za tuje portfeljske naložbe je bilo prelitega že veliko črnila. Treba je priznati, da so med rusko krizo leta 1998 skrbniški računi in drugi zaščitni ukrepi odigrali pozitivno vlogo. Zaradi razmeroma majhnega deleža tujega "vročega" kapitala Slovenija, v nasprotju z mnogimi drugimi razvijajočimi se trgi, ni pretrpela hujših pretresov. Ta relativna stabilnost pa je imela tudi svojo ceno, saj so se kljub poznejši liberalizaciji tuji vlagatelji Sloveniji na široko izognili in tako posredno zvišali stroške financiranja slovenskih podjetij, ki so ostala odvisna od (dražjega) domačega kapitala. Zaviranje tujih portfeljskih naložb in hkratna sprostitev neposrednih tujih naložb sta slovenski kapitalski trg zdaj pahnila v paradoksen položaj, ki grozi z dodatno gospodarsko škodo. Ker ni tujih portfeljskih naložb, se cena prodajanih slovenskih podjetij ne bo oblikovala na prostem trgu, temveč bo prepuščena milosti oziroma nemilosti peščice tujih prevzemnih podjetij. Če še malo špekuliramo, lahko rečemo, da bi se ob večji navzočnosti tujih portfeljskih naložb delniške cene prodajanih podjetij morda lahko celo dvignile do ravni, pri katerem bi prevzem za tuja podjetja postal nezanimiv, podjetja pa bi tako lahko ostala v domači lasti. Da je morebitna gospodarska škoda ob prevzemu lahko velika, priča primer Pivovarne Union, katere delnice so se od poletja podražile za več kot dvakrat. Razlog je seveda v tem, da se za prevzem Uniona potegujeta dve podjetji, eno od teh domače. Vprašamo pa se lahko, kakšno ceno bosta dosegli NLB in NKBM - če se seveda spet ne pojavi domači vitez na belem konju - saj se je že pokazalo, da si tuji konkurenti pri nakupu teh dveh bank ne bodo ravno skakali v lase. Dr. Peter Antunovič je analitik pri eni od ameriških finančnih hiš.
|