Nova dividendna pomlad

  V obdobju internetne manije so bile dividende potisnjene na stranski tir. Dvo- ali triodstotni donos iz

 dividend je zbledel v primerjavi z 20- in 30-odstotnimi donosi iz kapitalskih dobičkov. Časi so se zdaj
 dodobra spremenili. Po seriji zlomov internetnih in nekaterih drugih bolj uveljavljenih podjetij je v ZDA
 nastopila nova dividendna pomlad. Stabilna podjetja z dolgoletno tradicijo izplačevanja dividend so
 spet v modi. Med razlogi za njihovo priljubljenost je dejstvo, da večina pred kratkim bankrotiranih
 podjetij, kot sta na primer Enron in WorldCom, dividend ni nikoli izplačevala.

  V pred kratkim končani študiji so pri Standard and Poors odkrili, da se med delnicami v indeksu S

 & P 500 tistim, ki izplačujejo dividende, letos godi precej bolje kot tistim brez dividend. V prvih devetih
 mesecih tega leta so delnice z dividendami izgubile "samo" 16,9 odstotka vrednosti, tiste brez pa kar
 39,4. Podobno so se v letih 2000 in 2001 cene delnic z dividendami povzpele za 10,2 odstotka, cene
 tistih brez dividend pa so za 15 odstotkov zdrsnile. Kje gre iskati razloge za takšno razliko v donosih
 oziroma za vnovično cenjenost dividend?

  Vprašanje dividend je v finančnih akademskih krogih eno najbolj kontroverznih. Ker so dividende v

 večini držav obdavčene dvakrat, enkrat kot dobiček podjetja in drugič v dohodnini, pomenijo izredno
 drag način izplačila delničarjem. Namesto k dividendam so se podjetja, vsaj v ZDA, v zadnjih letih zato
 raje zatekala k odkupu lastnih delnic, s katerim so omilila učinek davkov. Tisti delničarji, ki se odločijo
 za prodajo delnic na borzi (kjer jih podjetje potem kupi), to predvidoma storijo ob optimalnem času
 glede na njihov davčni položaj, recimo takrat, ko imajo kapitalske izgube, s katerimi lahko nevtralizirajo
 kapitalske dobičke od prodaje. Delničarji torej samo izbirajo, kaj bodo storili, tako da delnice prodajo
 večinoma tisti, za katere je prodaja delnic z davčnega vidika najbolj ugodna. Če pa podjetje izplača
 dividendo, bo ta prišteta v dohodninsko osnovo vseh delničarjev ne glede na to, ali je to zanje s
 stališča davkov ugoden ali neugoden čas. Dodatno lahko trdimo, da je efektivna davčna stopnja na
 kapitalske dobičke v splošnem nižja od tiste na dividende. Glavni razlog za to je, da se lahko kapitalski
 dobički leta in leta plemenitijo in da mora delničar plačati davek šele takrat, ko delnico proda.

  Med akademiki obstaja cela vrsta teorij, zakaj nekatera podjetja izplačujejo dividende kljub temu, da

 pri tem zaradi dvojne obdavčitve tako rekoč "zažigajo denar". Po signalni teoriji podjetja z
 izplačevanjem dividend oznanjano svojo finančno trdnost in obetavno prihodnost. Ker so insiderji
 bolje obveščeni o razmerah v podjetju kot outsiderji, morajo svoje izjave o dobrih rezultatih v podjetju
 podkrepiti s čim bolj konkretnim, na primer z dividendami. Dividende so verodostojne, saj so s
 finančnega stališča drage (zaradi prej omenjene dvojne obdavčitve in drugih razlogov) in si jih lahko
 privoščijo samo dobro stoječa podjetja, slaba pa jih ne zmorejo posnemati. Po tej teoriji bodo dividende
 pridobile pomen še posebno v takšnih obdobjih, kot je sedanje, ko so delničarji izgubili precej zaupanja
 v revizorje in računovodske izkaze in zaupajo samo še gotovini, ki jo prejmejo od podjetja. Na žalost
 pa moramo ugotoviti, da tudi dolgotrajna tradicija plačevanja stabilnih dividend ne daje nobenih
 jamstev. Podjetji Xerox in Corning sta dividende prenehali izplačevati julija letos, in to po 50-letnem
 nepretrganem izplačevanju.

  Druga priljubljena razlaga, zakaj podjetja izplačujejo dividende, izhaja iz teorije agencijskih

 stroškov. Po tej teoriji menedžerji v podjetjih skrbijo predvsem za svoje interese, dividende pa njihove
 pretirane ambicije omejujejo in s tem nagibajo razmerje moči v prid delničarjev. Če podjetje ves
 dobiček zadrži, se lahko zgodi, da delničarji ne bodo imeli veliko besede pri tem, kam bo podjetje denar
 vložilo, še posebno, če so delničarji razdrobljeni in svoje interese med seboj težko uskladijo.
 Dividende vsaj deloma omilijo to težavo. Če menedžment izplača dividende, hkrati pa želi razširiti
 poslovanje, mora za ta namen zbrati določen investicijski kapital. Ker se obseg sredstev, ustvarjenih
 v podjetju, z izplačevanjem dividend manjša, se mora menedžment v želji, da pritegne svež zunanji
 kapital, prilagoditi novim vlagateljem, ki vsakič znova posredno ali neposredno pregledajo poslovanje
 podjetja in njegove naložbene načrte. Tako način si lahko delničarji vsaj delno zagotovijo, da se
 menedžment ne začne vesti samovoljno in tratiti sredstva, ki bi jih bilo bolje izplačati v obliki dividend.

  Glede na vnovično zanimanje za dividende se seveda zastavlja vprašanje, kaj to pomeni za

 podjetja s področja visoke tehnologije, ki navadno ne izplačujejo dividend, temveč ves dobiček raje
 zadržijo v podjetju. Microsoft, na primer, trenutno premore približno 28 milijard dolarjev neto likvidnih
 sredstev. Morda se bo zgodilo to, kar še pred kratkim nihče ni pričakoval - da bodo tudi ta podjetja
 začela izplačevati dividende.

  Da bi podjetja spodbudili prav k temu, je v ameriškem kongresu trenutno v obravnavi predlog

 zakona, ki naj bi odpravil dvojno obdavčenje dividend. Sprejetje takšnega zakona bi povzročilo pravi
 tektonski premik na področju nadzorovanja podjetij, saj bi brez dvojne obdavčitve dividend podjetja
 bila ob glavni izgovor za njihovo neizplačevanje. S tem bi se breme nadzora v glavnem preselilo s
 pleč revizorjev na podjetja sama, saj dividende niso podvržene računovodskim dvoumnostim -
 dividenda pač je ali pa je ni.