Kljub škodoželjnemu muzanju Evropejcev ob ameriških
škandalih se evropskim borzam godi še slabše kot ameriškim. Medtem ko se
je raven indeksa S & P
500 v prvih sedmih mesecih letos znižala za 13 odstotkov,
je nemški DAX izgubil kar 28 odstotkov. Kriza zaupanja vlagateljev v ameriški
sistem je Evropi
ponudila priložnost, da prevzame pobudo za gospodarsko
rast, vendar je to priložnost (zopet) zapravila. Gora dolgov, ki so jo
na svoja pleča naložili
evropski telekomi, in strukturne težave zavirajo evropska
prizadevanja, da bi svoje gospodarstvo "odcepili" od ameriškega.
Kot kaže tabela, je indeks S & P 500 (ki pomeni
ponderirano povprečje 500 velikih ameriških podjetij iz različnih panog)
letos izgubil 13 in v zadnjem letu
17 odstotkov. Še slabše se godi indeksom uveljavljenih
evropskih podjetij, kot so DAX, FTSE in CAC, ki so letos izgubili od 19
do 28 odstotkov. Evropski
indeksi, ki se v obdobju špekulativnega borznega mehurčka
niso nikoli dvignili v sorazmerju z ameriškimi, zdaj torej trpijo relativno
večje izgube. Kako je
mogoče razložiti ta paradoks, še posebej glede na
to, da "enronitis" v Evropi ne razsaja in da evropskih delničarjev ni zajela
kriza zaupanja?
Medtem ko so v ZDA v težavah predvsem podjetja, ki so
se kot zvezde repatice pojavile na nebu in zdaj izgorevajo v spektakularnih
eksplozijah (v glavnem
so bila uvrščena na Nasdaqu, kar razloži njegov letošnji
32-odstotni padec), je kriza v Evropi zadela predvsem ustaljena in ugledna
podjetja, ki so temeljni
kamni evropskih gospodarstev ter hkrati borznih indeksov.
Začnimo s telekomi. V zadnjih letih prejšnjega stoletja
so si evropske vlade mele roke, ko so si napolnile blagajne z več kot sto
milijardami evrov, ki so jih
nacionalni telekomi odšteli za licence tretje generacije
mobilne telefonije. Zdaj so iste vlade na robu tega, da bodo morale iste
telekome finančno podpreti,
saj se drugače kaj lahko zgodi, da bodo klecnili pod
bremenom svojih dolgov. Direktor Deutsche TelekomaRon Sommer je bil pred
kratkim odstavljen,
potem ko so delnice njegovega podjetja samo letos
izgubile 33 odstotkov vrednosti, dolg njegovega podjetja pa povzpel na
67 milijard evrov. Španska
Telefonica in finska Sonera sta pred nedavnim odstopili
od namere, da bi v Nemčiji ponudili storitve tretje generacije, čeprav
sta avgusta 2000 za tamkajšnjo
licenco na dražbi kupili za osem milijard evrov. Kolena
France Telekoma se tresejo pod 60 milijardami evrov dolgov, od katerega
jih 15 milijard zapade do
konca tega leta.
Finančna kriza evropskih telekomov, ki so jih dražbe
toliko izčrpale, da jim zdaj manjka sredstev za razvoj tretje generacije
infrastrukture in storitev, je za
seboj v brezno potegnila tudi evropske paradne konje,
proizvajalce telekomunikacijske opreme. Delnice Nokie so od januarja upadle
za 50, Ericssona pa za
80 odstotkov.
Dodatni razlog za evropsko krizo so podjetja, ki so
se iz svojega preverjenega poslovnega modela "stare ekonomije" skušala
preleviti v podjetja "nove
ekonomije". Vivendi je izničil večino svoje vrednosti,
ko se je iz komunalnega podjetja skušal preleviti v medijsko in internetno
podjetje. GEC, nekoč eno
največjih britanskih podjetij, si je nadelo novo ime,
Marconi, kupilo vrsto proizvajalcev telekomunikacijske opreme, njegove
delnice pa se zdaj prodajajo
samo še za penije. V nasprotju z evropskimi so se
ameriška "blue chip" podjetja, vsaj za zdaj, večinoma izognila takšnim
polomom (z izjemo Time Warnerja,
ki zdaj verjetno obžaluje svojo poroko z Americo on
Line).
V ameriškem gospodarstvu so še naprej nosilci gospodarskega
razvoja nova, gibčna podjetja. Zlom takšnih podjetij večinoma nima velikih
posledic na
celotno gospodarstvo. V Evropi ostajajo gonilo uveljavljena,
velika podjetja, ki se z metamorfozo skušajo prilagajati novim okoliščinam.
Kot priča trenutni
položaj v Evropi, so posledice neuspešnosti teh podjetij
za gospodarstvo lahko veliko bolj dramatične. Poleg pogoltnosti evropskih
politikov gre prav v teh
strukturnih razlikah iskati razloge, da Evropa za
zdaj ni zmogla prevzeti pobude in postati gonilo globalne ekonomske rasti.
