S pridružitvijo EU je Slovenija svojo usodo še trdneje
povezala z usodo evropskih gospodarstev in širše gledano z usodo svetovnega
gospodarstva. Čas za to ne bi mogel biti slabši. Seriji borznih mehurčkov,
ki so se razblinili od Japonske do Amerike, zdaj sledi gospodarska stagnacija
po vsem svetu. Politiki na tiho upajo, da se bo svetovno gospodarstvo samo
od sebe povzpelo kot feniks iz pepela, vendar ta scenarij postaja vedno
manj verjeten.
V zadnjih osmih letih je svetovno gospodarstvo pestila
vrsta neravnovesij. Medtem ko so ZDA od 1995 do 2002 k skupni rasti svetovnega
gospodarstva prispevale kar 64 odstotkov, je bil prispevek EU samo 9,4
odstotka, kar je daleč zaostajalo za njenim približno 16-odstotnim deležem
v svetovnem gospodarstvu. Glavno gonilo evropske rasti v tem obdobju je
bilo zunanje povpraševanje, v veliki meri pogojeno s hitro rastjo ameriškega
gospodarstva in šibkim evrom. Po razblinjenju borznega in ekonomskega balončka
v zadnjih treh letih se je ameriški gospodarski dinamo počasi ustavil in
za seboj v zastoj potegnil tudi Evropo in Azijo. Ameriška podjetja, ki
so v zadnji polovici devetdesetih let nebrzdano vlagala v širitev poslovanja,
se zdaj ubadajo z neizkoriščenimi proizvodnimi zmogljivostmi in presežkom
delovne sile. To pa pomeni zmanjšano povpraševanja po uvozu iz EU in Azije.
Optimisti so upali, da bo po oseki rasti v ZDA pobudo prevzela EU. Na žalost se to ni zgodilo. Namesto tega so prišla na površje vsa tista strukturna neravnovesja, ki bi jih Unija morala razrešiti že v devetdesetih letih, pa jih je raje odložila zaradi ohranitve socialnega miru. Gre predvsem za izredno toge socialne pogodbe med vladami in sindikati, ki preprečujejo nujno potrebno preobrazbo evropskega trga delovne sile in s tem povezano zmanjšanje brezposelnosti in dvig domačega povpraševanja. Poleg tega je Evropa ujeta v oklep lastnih birokratskih omejitev, ki preprečujejo spodbujanje gospodarske rasti. Medtem ko se večina centralnih bank po svetu ukvarja z deflacijo, ECB še vedno bije donkihotsko (in že dobljeno) bitko z inflacijo. Resnici na ljubo je ECB v dokaj neprijetnem položaju, saj se spopada z velikimi regionalnimi razlikami. Medtem ko je inflacija v Nemčiji le 0,8 odstotka, v drugih državah EU znaša 2,4 odstotka. Pred dvema mesecema sprejeta dvoodstotna ključna obrestna mera tako pomeni, da realna obrestna mera v Nemčiji znaša pozitivnih 1,2 odstotka in v preostalih državah Unije negativnih 0,4 odstotka. Z drugimi besedami, monetarna politika ECB je najbolj restriktivna v Nemčiji, ki je trenutno najšibkejši člen v gospodarski verigi Unije in bi spodbudo najbolj potrebovala. Drugi možni vzvod za spodbudo domačega povpraševanja, znižanje davkov, za večino članic ni mogoč. Pakt o rasti in stabilnosti članice Unije zavezuje k največ triodstotnemu proračunskemu primanjkljaju kot deležu bruto domačega proizvoda. Večina članic je zelo blizu temu maksimumu in jim tako zmanjkuje manevrskega prostora. Pakt, katerega namen je bil preprečiti neodgovorno davčno politiko posameznih članic, ki bi šla na račun vse Unije, po mnenju nekaterih ekonomistov zdaj duši gospodarsko rast EU. Glede na birokratske okove, ki zavirajo nujno potrebne reforme, je slišati vedno več dvomov o prihodnosti Evropske unije. Namesto da bi se spopadla s strukturnimi težavami, se je EU v zadnjih desetih letih zanašala na politiko šibkega evra in zunanjega povpraševanja, ki ga je diktirala visoka gospodarska rast v ZDA. Zdaj ko se je rast v ZDA upočasnila, evro proti dolarju pa znatno okrepil, se je ta model podrl kot hiša iz kart. Ciniki bodo seveda v vsem tem našli znake zarote ZDA proti Evropi, da bi s politiko šibkega dolarja prisilile EU k fundamentalnim reformam. Hkrati bodo poudarili, da se ZDA ne godi kaj dosti bolje. Predlagane davčne olajšave Busheve administracije v navezi z rastočo deficitno vladno porabo pomenijo, da utegne stopnja varčevanja v ZDA z že tako nizkih 1,3 odstotka pasti na nič. To bi hkrati pomenilo, da bodo ZDA morale v bližnji prihodnosti pritegniti približno tri milijarde dolarjev tujega kapitala na dan za financiranje tekočega primanjkljaja. Ameriška gospodarska rast, ki je bila že doslej financirana predvsem iz tujih virov, bi tako postala od njih še bolj odvisna. Seveda pa bo to možno le ob koncesijah: še šibkejšem dolarju in višjih dolgoročnih obrestnih merah v ZDA, kar bi svetovne razmere še dodatno destabiliziralo. Svetovno gospodarstvo je zašlo v nezačrtane vode med Scilo in Karibdo tako glede diagnoze težav kot njihovih morebitnih rešitev. Uveljavljene metode spodbujanja svetovnega gospodarstva so bolj ali manj izčrpane. ECB ima na voljo samo še 200 bazičnih točk, ameriške zvezne rezerve 100 in japonska centralna banka 15. Kljub rekordno nizkim obrestnim meram se zdi, da svetovno gospodarstvo drsi v dolgoročno obdobje nizke ekonomske rasti in morebitne deflacije. Potrebovalo bi močan odmerek nekonvencionalnih zdravil: odločnih strukturnih reform v Evropi in omejevanje fiskalnega in tekočega primanjkljaja v ZDA; zdi se, da dobiva ravno nasprotno. Dr. Peter Antunovič dela kot rizični menedžer delniškega poslovanja za eno od newyorških investicijskih bank.
|
