Peter Grudnik

je ljubezen jeklenim pticam verjetno izkazal že pri rojstvu, ko je, namesto, da bi hlastnil za materinim mlekom, takoj stegnil roke v zrak in lovil silo, ki bi mu pomagala vzleteti. Takrat ni šlo. V mladih letih je naivno mislil, da se je z maketami letal, ki jih je doma pridno sestavljal, možno spustiti vsaj z balkona na dvorišče. Ni šlo, želja pa je vedno bolj plamtela. Ko je prelistal vse zahtevane šolske knjige in se je pooblaščencem države, ki preverjajo osnovnošolsko znanje, zadovoljivo izpovedal, mu ni preostalo drugega, kot iz neposredne bližine preveriti, kakšna je resnična razlika med avionom s trgovinske police otroškega oddelka ter med tistim čudom, ki da baje leti celo hitreje od misli. Mostarski modrouniformirani možje s kriličastimi značkami so mu to bili voljni pokazati. In je šlo. Po zraku, najprej počasi, potem vedno hitreje in višje. Glasno pa tako, da je trgalo v ušesih sosedov mostarskega vojaškega letališča.

Vse dokler modrouniformiranih niso zamenjali sivozeleni, pa beli s kravatami, pa kar celoten slovenski narod, ki je njegovemu letalu javil, da je odslej za prelet Kolpe potrebno prej poklicati kontrolo letov v novi državi Sloveniji. "Halo, tu pol pilota Peter Grudnik, zasilno bi pristal ...". In je. O letalih je vedel vse, če slučajno ne veste, je letalo zračno plovilo z več kolesi, sedežem in pilotom, ki ima hlačni žepek za čokolado. Peter je, od vsega zgoraj naštetega, obdržal hlačni žepek za čokolado, znanje, kako s spretnim manevrom zračnega sovraga presenetiti z boka ter seveda makete letal, ki jih je nespretno zložil kar pod rezervno delovno mizo v Mladinskem centru Velenje. Samo sreča jih vsakodnevno rešuje pred uničenjem, ko se njegovi sodelavci spotikajo obnje. To, da je zgradil pričujočo spletno stran je, kot vidite, looping, mahanje s krili, pravi feniksov let.

Siniša Hranjec

pa je druga zgodba. Poenostavljeno rečeno, vložek prve in druge svetovne vojne v razvoj tehnične znanosti sta rešila njegov svet, delno tudi nekatere genialne rešitve vojnih strategov. Navdušenje nad zgodovino obeh vojnih obdobij ga je preokupiralo do te mere, da je v šoli bil pripravljen celo profesorju matematike dokazati, da je rešitev enačbe z dvema neznankama dejansko skrita v misli Zgodovina nas uči. Koliko vatna žarnica je osvetljevala delovno mizo navigatorja v bombniku Lancastre, vam Siniša razloži s tolikšno vnemo, da je potem brezpredmetno povpraševati še po tem, ali je izraelska letalska industrija dejansko pomembna za končno rešitev bližnjevzhodnega vprašanja. Kar se je imelo zgoditi, se je dejansko zgodilo do leta 1945. Vse ostalo so variacije na velike dosežke pionirjev tistega časa. Sodobnost je priznal le še v obliki glasbe, kjer se ni strinjal s tezo, da so vse zapisali že Bach, Beethoven in Mozart. Doba informatike je pomenila nov izziv, ki jo je stoično uspel ignorirati vse do dne, ko je odkril, da njemu podobni navdušenci spletne strani uporabljajo tudi za kakšno koristno stvar, npr. za ohranjanje svetle tradicije dosežkov medvojne tehnične industrije. Od tam do te spletne strani je moralo miniti leto dni. 365 dni skrbnega spletnega brskljanja in iskanja podrobnosti letalske industrije je uspel s prijateljema zložiti v kolaž, ki se zdaj odpira pred vami.

Stran je nastala tudi s pomočjo Davida Geršaka, ki nama je odstopil nekaj tekstov iz svoje raziskovalne naloge (splošno: Luftwaffe, Amerika, Anglija, Francija Italija, Japonska, Sovjetska Zveza; ter o lovskih letalih: Bf 109, Me 163, Me 262, Fw 190, Ta 152, He 162, Do 335, F4F, F4U, F6F, P36, P38, P39, P40, P47, P51, Hurricane, Spitfire, Tempest, Typhoon, LaGG 3, La 5, La 7, I 15, I 16, Yak 1, Yak 3, Yak 7, Yak 9, A5M, Ki 43, Ki 84, Kawanishi N1K2, Raiden in Zero), brez katerih bi bilo najino delo še veliko težje, kot je bilo do sedaj. Seveda se mu najlepše zahvaljujeva.

Zahvaljujeva se tudi Alešu Ojsteršku za spremni tekst o nama in vsem ostalim, ki so naju trpeli in podpirali v času izdelave te spletne strani.