MESSERSCHMITT Me 262

V prvih povojnih letih so krožile v letalskih krogih govorice, da je bil sloviti in zloglasni messerschmitt Me 262 le nezrela konstrukcija. Vendar je bilo to letalo prvi operativni reaktivni lovec na svetu in ga zato težko ocenjujemo s poznejšimi ali celo sedanjimi merili. Če je bil res takšno tveganje za pilote, je bil to predvsem zaradi proizvodnih težav, ki so vladale v Nemčiji zadnjih 18 mesecev vojne in zaradi zmešnjave okoli njegovega taktičnega koncepta.

Zanimanje za novo vrsto letalskega pogona - reaktivnega motorja - v tridesetih letih prejšnjega stoletja tudi v Nemčiji ni bilo ravno največje. Ob koncu leta 1938 je Ministrstvo za letalstvo ustanovilo oddelek za razvoj novih vrst letalskega pogona. Na tem področju sta v Nemčiji razvijala ideje HEINKEL oziroma fizik Hans von O`Hain, ki je delal zanj ter MESSERSCHMITT. Pri slednjem je tako nastal projekt, ki je leta 1940 dobil uradno označbo Me 262. Konstruktorji so se odločili, da bosta oba reaktivna motorja pritrjena pod krilnima nosilcema, kar je hkrati omogočalo razmeroma preprosto gradnjo krila, ki je imelo laminarni profil in novost - 18° puščičastost sprednjega roba krila. Konstruiranje detajlov je vodil Rudolf Seitz.

Zaradi uvajanja novih, še nikoli preizkušenih ali uporabljenih reaktivnih motorjev, je bilo izdelano veliko število prototipov Me 262, preden so pri Messerschmittu uvedli serijsko proizvodnjo. Kljub temu pa je Willy Messerschmitt, ki je vedel, da bo za večja naročila potreboval priporočila in podporo višjih pilotov Luftwaffe, povabil na oglede generala Gallanda, takratnega poveljnika lovskega letalstva. Ta je ob prvem poletu z reaktivcem postal navdušen zagovornik novega lovca in je takoj izsilil srečanje v ministrstvu, na katerem so spričo njegovih zahtev po hitrejših lovcih odločili, naj Messerschmitt proizvodnjo svojih lovcev Bf 109 čimprej preusmeri na Me 262. Tu pa so se pričele težave, ki so povzročile zastoj v razvoju Me 262.

Prva je bil samomor Ernsta Udeta leta 1941, ministra rajha za letalsko proizvodnjo, ki je vse do svoje smrti navdušeno podpiral proizvodnjo povsem novih oblik letalskih tipov, in imenovanje Erharda Milcha na Udetov položaj. Milch je bil zelo previden in nič kaj navdušen nad uvajanjem tako radikalno novih letal kot je bil Me 262. Da pa bi bile komplikacije še večje, se je v razvoj novega letala vmešal še sam Hitler, ki je po prepričevanju Martina Bormanna in dr. Josepha Göbbelsa, dveh popolnih laikov v letalskih zadevah, zahteval uporabiti Me 262 kot bombnik za napade na Anglijo.

Le po zaslugi polkovnika Siegfrieda Kneymeyerja in vrhovnega poveljnika Luftwaffe Hermanna Göringa, ki sta poznala prednosti reaktivnega letala kot lovca, so majhen del proizvodnje namenili lovski izpeljanki Me 262.

Kaj hitro pa se je pokazalo, da Me 262 nikakor ni primeren za bombniške naloge, saj je pri tem izgubil največjo odliko - hitrost in okretnost. Zaradi stopnjevanja silovitih napadov ameriških bombnikov spomladi 1944 je tudi Hitler uvidel svojo zmoto in dovolil nadaljevanje razvoja lovske izpeljanke Me 262, toda Nemci so izgubili šest mesecev prepotrebnega časa. Zaradi zakasnitve je bilo do konca vojne izdelanih le 1430 letal tipa Me 262, poleg tega jih je le okoli 200 poseglo v boje, zdaj le še nad Nemčijo, kjer so dokazali svojo premoč in uspešnost.

Sicer pa je bil Me 262, najhitrejši lovec druge svetovne vojne, opremljen z dvema Junkersovima plinskima turbinama tipa JUMO 004, ki sta razvijali po 900 kg potiska (skupno okrog 6350 KM) in tako omogočali letalu osupljivo hitrost do 925 km/h, kar je bilo za približno 200 km/h več od najboljših lovskih letal tistega časa z batnim motorjem. Poleg hitrosti pa je bila tudi oborožitev Me 262 izredno nevarna: s štirimi topovi MK 108 kalibra 30 mm v nosu je bil najmočneje oborožen lovec. Proti koncu vojne so lovske izpeljanke Me 262 A-1a opremljali tudi z učinkovitejšimi, 24 podkrilnimi raketnimi izstrelki R4M kalibra 50 mm (s 400 g eksploziva in 800 metri dosega), ki so bile prve rakete zrak - zrak, preizkušene v drugi svetovni vojni. Vizir EZ 42, ki je imel avtomatični popravek, je pilotu omogočal zadeti cilj z matematično natančnostjo. Ta vrsta oborožitve je bila najbolj primerna proti večjim, okornim ciljem, kakršni so bili ameriški težki bombniki. Me 262 je bil kovinsko letalo, ki je merilo v dolžino 10.59 metra, čez krila pa 12.47 metra, izdelovali pa so ga v dveh glavnih izpeljankah: kot lovec s popularnim imenom LASTOVKA ter kot lovski bombnik, imenovan HUDOURNIK. Bombniška izpeljanka Me 262 A-2a je lahko nosila do 1000 kilogramov bomb, imela pa je tudi stalno, standardno oborožitev.

Piloti so bili polni hvale o novem lovcu, imeli pa so nekaj težav pri merjenju in streljanju pri velikih hitrostih. Ena največjih pomanjkljivosti Me 262 so bile gume slabe kakovosti, ki so prenesle največ štiri pristanke, potem pa jih je bilo potrebno zamenjati. Mnogo težav so imeli tudi s pregrevanjem reaktivnih motorjev, ki so imeli življenjsko dobo le približno 25 ur. Vendar pa je imela Luftwaffe glede tega svojo teorijo: zakaj naj bi bil motor večen, če bo pilot padel že veliko prej.

Če odmislimo še bolj nenavadni raketni Me 163, je Me 262A-1a (lovska izpeljanka) dosegel veliko večjo hitrost in imel veliko močnejšo topovsko oborožitev kot katerikoli zavezniški lovec. Z njim je letela druščina pilotov, ki so bili gotovo najbolj izkušeni na svetu (na primer polkovnik Nowotny, polk JV 44) in če se Hitler ne bi vmešal že v začetku njegovega razvoja, bi proti koncu vojne najbrž postal precej razširjeno lovsko letalo. To bi pomenilo, da zavezniški bombniki ne bi mogli tako nekaznovano mehčati nemške obrambe pred izkrcanjem v Normandiji. Toda na bojišču so ga uporabili prehitro (predserijske težave) in sprva za napačne naloge (bombnik), kar je imelo za posledice izgube med najboljšimi piloti v času, ko jih je Nemčija še posebej potrebovala.