 |
||||||||||
| Stran obiskana od 2002.09.08.7N |
 |
|||||||||
Rdeči
Planckov prepad
Jani Melik [1989]
1
Bil je čas pred novim letom 2081. Pred petnajstimi leti so švedski astrofiziki prvi zaznali tako imenovani pojav
nekvantne dvojne premaknitve v eni izmed razsežnosti vsesplošno uveljavljene
Kaluza-Klein teorije o razširitvi prostora v okviru STR. Bila je to, seveda,
razširitev, ki so jo podali fiziki že v prejšnjem stoletju in, ki je kazala, da ima svet natanko
11 razsežnosti. Zakaj je temu tako se, resnici na ljubo, še nobeden do danes ni dokopal do tega. Vendar pa
to ni vznemirjalo nikogar. To je bil majhen delček prastarega sna o možnosti potovanja v preteklost. Teorija je o tem
že pred 100 leti povedala vse.
Bilo je v vseljudskem fizikalnem laboratoriju švedske akademije znanosti v Stockholmu, kjer so pred tem dogodkom od
švicarskega središča za fizikalne raziskave odkupili prastar lovilec nevtronov in
sorodnih delcev. Bila je to doba po tem, ko je človek ugnal zlitje
vodikovih jeder in jo je še okoli dvajset let uporabljal kontrolirano v svoje namene za
preživetje na rodnem planetu Zemlja. Vsi stari fizijski reaktorji skupaj s celotno svetovno atomsko
orožarno so izginili iz vsakega skritega kotička. To je bil logičen korak k temu in
nihče
tega ni mogel več preprečiti. Kar zgodilo se je. Po tem pa človek ni imel več problemov. Tudi fiziki se niso imeli
več ukvarjati s čim, saj je bila popolna teorija polja znana že pol stoletja, res pa
je, da še tako daljnovidni ljudje niso mogli pomisliti na to, kar bi lahko bile njene posledice. Vendar je to le obrobnega problema. Sovjeti so po
razcepu svoje dežele še pospešili svoj znanstvenotehnološki razvoj in tako so
največ prispevali k temu, da se je katera od človeških civilizacij usmerila na pravo pot, pa
čeprav ni mogel to prerokovati nihče. Indijci tudi s svojo blago modrostjo in znanjem niso vedeli kam,
Američani so izgubili pravo sled že mnogo prej, drugi pa tako ali tako niso nikoli
nič obetali; svet pa je, v celoti gledano, propadel že na svojem začetku.
Švedi so zlili skupaj ta stari CERN-ovski lovilec visokih energij in najnovejši po mezoCrayevski
računalnik Dahse XTB 20/4, ki je prvi v
človekovi zgodovni zmogel najti vse neskončne delitvene permutacije π-ja in je po svoji rekombinaciji
našel še veliko, kar je bilo o
človeku samemu zapisano v tem nadstvarnem številu. Na kvatrogugolsimplexsovi števki se je
π sam od sebe začel ponavljati, vendar tako, da je vsaka števka prvotnega
π-ja prišla šele na vsakem 11 mestu. Vmes pa je bila zakodirana vsaka
nanoneosekunda celotne pretekle vesoljne zgodovine. Egdberdson je skupaj z zgornjevoltskim fizikom Samyskom začel dvomiti o popolnosti razširjene
Kaluza-Kleinove teorije polja v okviru STR, ki je bila le delček poenotene teorije polja, saj je že prastari
π kazal na to, da se da nekako prodreti v Penroseovo peto in sedmo puščico časa. Skrbno
so si zapisali ta odsek π-ja in ga preslikali na nekakšen psevdočasovni lovilec visokih energij, ki je natančno kazal porazdelitve nekomutativnih parov delcev. Prva nihanja so se začela kazati prav tam. Vendar to ni prav dosti pomagalo. Odkritje
Egdberdson-Samyskijeve skioptikonske simetrije ni potrdil prav nihče.
Še tudi obetavni Japonci so po tem dvomili še nadaljnih pet let. Vendar pa sta bila oba fizika trdno prepričana, da pojav kaže na to kako se narava zelo stvarno in enostavno prikazuje v vsej svoji luči in
kako je človek ujet, ali bolje, vnesen v nek prostor, ki ni čisto tak kakor so kazale vse mejne vrednosti.
"Polet" delca 45mn 99i v sliki na glavnem zaslonu prečudovite Dahse je kazal
"zamik" natančno 0,002300 neosekunde, kar je pomenilo, da se je vrnil v
preteklost za prav toliko časa. Vendar pa je bil to nekvantni pojav in zgodovina se je začela. Po našem štetju je bilo to leta 2066,
vendar pa so časoslovci na novo pisali zgodovino od takrat, ko je prečudovita Dahse rekombinirala prvotni
π. Zato sta oba fizika našla ta polet delca 45mn 99i
v času 2. leta in 333. meseca v 9. dnevu našega novega štetja. Po starem je bilo to 2076,42 v
julijanski astronomski dobi, ki so jo poleg zgornje še vedno uporabljali. Prvo kar so se vprašali vsi, je bilo kam ta skioptikonska
simetrična preslikava vodi. Vsi so vedeli, da se da ta pojav, od takrat ko je bil odkrit, prenesti še na večja telesa in celo na živa
telesa. 200061. del 15. sematomskega procesorja Dahse so nadalje tako preuredili,
da je bil sposoben prav v vsem oponašati vse človeške fukcije in so mu v okviru teh spoznanj dali nalogo kako se pride skozi to prepreko.
Teste je opravil več kot odlično. Na koncu je, ko je to zares opravil, podal vsem v pogled znano Leonardovo
reprezentacijo Vitruvijevih razmerij človeškega telesa in poznejših Kisch-Kickahshovih dodatkov o legi tega človeškega telesa glede na vesolje. Zlati rez
je bil pri tem odlučujoč. Dahse se je v vsem počutila izredno. Opisala je celo doživljaje, ki njej sami niso bili logični, vendar je
opozorila na to, da tukaj v tem problemu to sploh ni pomembno. Človek, je rekla, bo lahko preživel ta novi preboj zvočnega zidu. Za ta časovni prvi prehod so izbrali Ursho Yegerskajo in ji pridružili
še tri moške člane. Poskus je švedska akademija označila
kot šesti. Prvi, ki smo ga zamolčali, se je res zgodil še malo prej kot 23 desetisočinski polet nevtralnega miksona
45mn 99i v 7 KK+ razsežnosti, ki je od takrat naprej kazalo na to da ima čas
eno razsežnost manj kot je število razsežnosti v katerih živi človek in katere zaznava. Tudi to ni bilo v skladu s teoretičnimi predvidevanji. Takrat takšnega časovnega zamika res niso zaznali saj se je zgodil daleč od meje nedoločenosti za CERN-ov
prirejen miksonski lovilec, vendar pa so posredni pojavi kazali na to, da je 0+7 razsežnost
KK+ predstavitve ultra HM prostora nezvezna. Tretji preskus je bil podoben Egdberdson-Samyskijevemu preskusu s to razliko, da
so ga izvršili ameriški astronomi na novo zgrajenem fizikalnem poligonu blizu 60 km široke planine Nazca Dakarikare, od koder so se v davnini z Zemlje
"lepila" bajeslovna indijanska izvenzemeljska vozila. Tudi čas tega potovanja se je podaljšal za 203 dni. To je bil že lep napredek. Pa tudi energija je bila že nižja in s tem je bil masni pretok večji, tako da so taisti znanstveniki dobili na istem mestu dve skoraj
popolnoma enaki 5,6 kg "kaabični" granitni uteži. Verniki so od takrat naprej vse začeli preračunavati v tej novi dvojni enoti, saj je bilo to v svetih spisih prerokovano. Kilogram je v religiji izgubil svoj pomen.
Četrti preskus so opravili s pariškim prakilogramom, s tem, da so podaljšali čas na 677 dni. Tako so na novo spet označili kot veljavno mero za maso ta isti in drugi, prakilogram, ki se je pojavil ob njem za prav toliko časa nazaj. Obe masi se nista razlikovali do reda
10-26. Iz tega so sklepali, da velja polkrepka različica razširjenega
Einsteinovega načela ekvivalentnosti in da ne pride do SERP
paradoksa in Everetovega III. paradoksa. Peti preskus je opravila simultano Dahse sama in od tedaj naprej ni bilo več vprašanj. Vse štiri so s prirejenim CERN-ovim lovilcem in Dahseovim S ponavljalnikom poslali za štiri leta nazaj. Preskus je popolnoma uspel. S to razliko, da so se seveda morali vrniti nazaj in niso mogli živeti skupaj s svojimi
mlajšimi dvojčki ... Ves svet je bil vesel - kakor za časa Armstrongovega sestopa na Luno.
2
Na božični večer starega leta 2081 je turistična agencija Trempszix priredila skoraj zastonjski polet v na novo odkrito neobljudeno
deželo. Vsi, ki so vedeli in, ki so se prijavili na ta izlet in ni jih bilo malo, so lahko vzeli s seboj prav vse kar so si poželeli. V
priročniku za polet je pisalo, da si gredo ogledati rdeči Planckov prepad, ki je znamenitost brez primere.
Človeška zgodovina ni vedela zanj. Do tedaj so odkrili 87 antičnih svetovnih znamenitosti od Keopsove
piramide do Stagliatovega peskovnika, ki so ga malo po zatonu 20. stoletja s satelitom
GRAKE našli v Lincolnovem morju na območju severnega tečaja ... Tako je bil rdeči Planckov prepad 88. znamenitost, lahko pa bi rekli, da je bil prvi. Nihče se ni prerekal zaradi tega. Poenotena fizikalna teorija polja je kazala na to, da se je moralo
Vesolje od nekod začeti širiti. Prav tedaj so v identičnem preslikanem dvojičnem vesolju
τ2Z našli to mesto. Bilo je polno nerazumnih pojavov. Samo mesto je
klicalo k sebi. Dahse je vse pripravila za polet in je povedala, da vse potnike lahko temu prostoru približa le za toliko kot je predvidevala teorija. To je bil
11 razsežni prstan okoli tega prostora oddaljen v 1+3 razsežnosti za natančno 5,3907660 ·
10-44 neosekunde. Do tod se je z njenimi čutili dalo priti, naprej pa je bilo temno kot v kakšni globočini. Dahse ga je imenovala rdeči Planckov
prepad, ki je bil na koncu seveda poln, vendar je z žalostjo ugotovila in povedala vsem, da se v tem izviru ne bodo mogli osvežiti.
Ko so prispeli do prepada, jim je S ponavljalnik podal mesto ob veliki
temni senci prepada. Že ko so prišli tja, jih skoraj ni več zanimalo
nič kar je v zvezi s tem pradavnim izvirom. Začudilo jih je koliko mest je bilo napoljnjenih ob obsegu. Videli so, da so nekatere pojave
drugačne od njih ... Vsi so hodili sem in se napajali iz tega črnega izvira. To je bil hkrati človekov prvi stik s tujimi bitji, ki so
takoj povedala da so v 16. stoletju njihovega štetja in v 6. krajevnem stoletju pred tem iz neke doline, od domačinov imenovane Nazca Dakarikare,
potovali k rdečem Planckovem prepadu, da bi si napolnili svoja utrujena
telesa in duše v preletu v toplejše kraje in se umaknili, za nekaj časa, tej prihajajoči novi rdeči kozmični zimi ...
Literatura |
