»Pokličimo Sergeja Ivanoviča,« je dejal Pavel Mojsejevič Gdnorzev.

»Lobadejeva?,« je začudeno vprašal Feotinov.

»Pa ne! Mitina. - Sergeja Ivanoviča Mitina. On še največ ve o Feynmanovem delu.«

Seveda je Gdnorzev sklepal na hitro, saj se v tem trenutku ni spomnil na nobenega drugega človeka, čeprav je bil prepričan, da je prav Mitin tisti človek, ki bi v tem trenutku lahko največ pomagal. Dolga leta je bil prijatelj in sodelavec Jakova Borisoviča na moskovskem raziskovalnem središču za 4R prostor. Nihče sicer ni več vedel kje se nahaja. Vse pa se je začelo po 1. Rollovem preskusu leta 1964. Takrat je Mitinova skupina odkrila, da je svetloba vseeno nezvezna tudi na majhnih območjih. Za čas so to odkrili že pred slabimi dvajsetimi leti, ko se je Einstein še ukvarjal s svojo prvo inačico teorije polja z obrnljivo torzijo. Vse priznanje tega odkritja sta tedaj pobrala Dicke in Krotkov. Saj to ni nič čudnega. To je bilo še eno odkritje, ki je bilo vseskozi pod strogim nadzorom NFG-ja. Vse zapiske so označili z veliko rusko črko H. In to je bilo vse. Kaj je ta črka sploh pomenila ni vedel nihče, in tudi Noam Skomski, ki je bil strokovnjak za tajnopise ruskih meddržavnih organov, ne. In tedaj je Mitin preprosto izginil iz javnega življenja. Gdnorzev je pozneje sicer zvedel, da je odšel na Škotsko na univerzo v Eddinburghu, kjer je prevzel stolico za teoretično matematiko. Ni pa imel niti najmanjšega pojma kje se trenutno nahaja, če je še sploh živ. Mitin je bil po srcu matematik, po duši pa fizik, kot vsi ruski naravoslovci od časa Landauovega Harkova. Raziskoval pa je v fiziki, kar je bilo tedaj v svetu zelo redko. Živel je samsko kot Landau. Za leto 1964 v znani reviji Physical Reviews ne boste našli nobenega Mitinovega članka o renormalizacijski teoriji. Vse zapisano in poslikano pa se je nahajalo v nepreglednem številu map s suhoparnimi oznakami H. In do njih se je v teh napetih časih dokopal Gdnorzev. Potreboval je kar dobri dve leti, da je prišel vsaj do bistva vsega vnesenega v zapiskih, ki jih je, znanstvenikom za hrbtom, opravljal in pripravljal NFG.

»Včeraj sem končal z dvestoto mapo in mislim, da je to to,« je dejal Gdnorzev Feotinovu, ki ga je še kar naprej z začudenjem gledal.

»In si prepričan?«

»Seveda. Uradno je v tem poslu tedaj vodila ameriška znanost, neuradno pa...«

»Ja, s tem da so Američani slabši od nas. Oni so vzeli vse tujim ljudem, mi pa lastnim.«

»Vprašanje je, kaj je večje zlo!«

Oba sta se zamislila in nekaj časa molčala, dokler ni zazvonil prenosnik na slabo osvetljeni mizi.

Oglasil se je Feotinov.

Glas v njem je bil hreščeč in strogo uraden: »Ali sta našla?. -- khrc -- khhr -- šššt -- Sta dobila?«

»Kaj, če sva dobila?«, je bil neotesan Feotinov.

»No, saj veste - tisto nekaj v zvezi s Feynmanom in menda celo z našim Mitinom!«

Gdnorzev je s sunkovito kretnjo pokazal Feotinovu, naj mu poda prenosnik in spregovoril v mikrofon: »Kdo kliče?«

»Majorlajtnant Roeder Mihajlovič Knicki - saj ste vi, dr. Gdnorzev, ali ne?«

»Seveda, seveda...«

»No, ali sta dobila, vas vprašam!«

»Kje pa, dragi majorlajtnant. To vse skupaj še zdaleč ni tako preprosto kot si vi lahko predstavljate,« je hotel biti miren Gdnorzev.

»Že res, že res, vendar mi morate z gotovostjo zatrditi, da boste našli, kar od vas pričakujemo.«

Gdnorzev se je komaj zadrževal.

»Saj sem vam že zadnjič to prav vse obljubil in bi vas prosil, če mi pustite svoj čas, da vse skupaj s Feotinovim preštudirava do konca. Potem pa vam bom poročal, če že tako hočete. - Vi se raje ukvarjajte z Američani, prrrosim. Da bo ja z njimi vse v redu.«

Prenosnik je zapiskal in potem ni bilo več ukazovalnega glasu majorjlajtnanta Knickega, ki je bil zadolžen za stike med raziskovalnimi skupinami po vsem svetu in vojaškim delom. Še čudno, da so zbrali za civilno službo prav njega, saj je bil prej v strateškem poveljstvu. Očitno res ni bilo več časa in so zbirali tudi takšne ljudi.

»To, dragi moj Nikolaj Ottovič, sicer nima prav nobenega smisla več«, je z žalostjo po dolgem premoru spregovoril Gdnorzev. »Vedel sem, in to dobro vedel, da se bo to zgodilo slej ko prej. In kaj naj bi jaz kot predsednik Akademije tedaj sploh storil. Saj veš, da so pri nas znanstveniki raziskovali ob rednem nezanimivem delu in ne obratno. Izgubili smo duha raziskovanja že odkar sta bila prvič na obisku v Moskvi Hawking in Penrose, ali pa še prej. Politika in kriminal sta nas v celoti zatrla. Kje so časi viharnih dni iz Harkova in rusko-nemške meje iz 40. let. Če ne bi bilo tedaj na oblasti Hruščova bi mogoče bilo drugače, tako pa ne vem.«

»Saj sta bila Kennedy in Kissinger ista...,« je odvrnil Feotinov. »Balističnih raket na ladji za Kubo sploh ni bilo, ameriške strateške sile pa so imele stopnjo 1-9. Ampak s Powellom pa smo jim tudi podkurili. Še danes lahko v tehničnem muzeju vidiš sodnikove čačke, ko se je med sojenjem igral Tik Tak. Feynman se je, sicer tega ne ve nihče, 1964 iz Caltecha neuradno vrnil na Cornell in smo še kar naprej lepo sodelovali z njim.«

»Ja, spomnim se,« je Gdnorzev prekinil Feotinova, »tisto leto je bila strašna zima. Še Richard Phillips mi je februarja poslal kartico iz Kalifornije, na katero je s črnim flomastrom narisal sneg in z rdečim velik podolgovat valj na sončno obalo, saj ni bilo tam snega menda celih sto let. To navado je imel vse iz Los Alamosa in je vedel, da so tudi pri nas vso pošto desetkrat pregledali. Pri nas v Gorodki je bilo takrat 3 m snega in je promet enostavno zastal. Komaj smo zamaskirali transport rakete, ki je obstal zaradi snežnega viharja, kakršnega še svoj živi dan nisem videl. Teh deset let seveda v svoji knjigi niti omenil ni in čudi me, da še vse do danes ni nihče posumil kaj je Feynman pravzaprav delal v Ithaci, oziroma kaj v Cambridgeu ni delal.«

Feotinov se je na glas zasmejal: »Sam sem bil tedaj še študent politehnike na podiplomskem in najbolj me je prevzelo to, da je takrat tudi pred javnostjo zabil Gellerja, ha, ha. Nastavil mu je žlico, ki so jo posebej za to naredili letalski inženirji iz kvatrititana s čelne strani Lockheedovega SR-71, ha. In potem, ko Uriju seveda ni uspelo ukriviti žlice, se mu je spet zlagal, da je žlica iz materiala, vzetega iz najnovejšega ameriškega vohunskega izvidniškega letala, ki je prvič vzletel šele pred petimi leti, kar govori že njegovo ime. Uri je bil, menda po rodu Nemec ali Švicar, ti pa so vedno imeli neke svoje ausfirunge. Vem, da je Feynman precej časa zabil v Bealeu pri inženirjih, saj ga je zanimala tudi tehnika. Mi smo Blackbirdu rekli 'kos z rdečim kljunom', ker so imeli prvi prototipi na sprednji strani res poseben rdeč nanos iz karminalovega kvatrititanida. Koliko štorij so v javnosti napletli z našimi in 'njihovimi' materiali. Amerika na našo srečo sploh nima kvatrititana. Tu se vidi koliko ljudje poznajo geografijo. Enako kot Nemčija med vojno na srečo ni imela urana. Mi pa smo s tovorom 1200 t kvatrititana na ladji pred Kubo skoraj povzročili svetovno krizo.«

»Tudi meni ta čudna organiziranost nacionalne varnosti držav ni bila nikoli všeč«, ga je pazljivo poslušal Gdnorzev, saj je bil Feotinov strokovnjak na tem področju.

»Ja svet še danes ne ve, da so to ruske ptice, he. Si predstavljaš, oni nam HP-jevo elektroniko, mi pa njim keorkenske motorje in kvatrititan. Ja, pa tudi krila so naše delo. Če bi sami delali letalo, bi bil prav gotovo nek čuden dvokrilnik. - Ptica ujeda s štirimi krili. Še dobro, da niso pogruntali, da je bil SR-71 v bistvu dvosed. Pozneje sem Powella spraševal, kako se je počutil na javnem sojenju. A veš, kdo je bil tedaj njegov kopilot?« je vprašal Feotinov.

»Ne...«

»Sem vedel, da ne. Na tako nesrečnem poletu je bil lahko samo eden. Dva Blackbirda je leta 1960 dobila kot vedno tudi NASA. In na njem so trenirali poleg regularnih pilotov tudi prvi ameriški astronavti ...«

»A, res ...«

»Ja,« je prekipeval Feotinov. »Powell pa ni znal rusko. Edini od prvih sedmih astronavtov je znal tehnično ruščino le Gus Grissom še od svojih starih staršev, ki so bili doma iz vzhodnega Krima iz male ribiške vasi Artečko.«

»Res smešno … Saj kdo pa bi se v tistih časih učil azbuke …«

»Ko so naši iskali sestreljeno posadko, je imel Grissom za vsak slučaj na čeladi napisano CCCP. Eden najboljših ameriških pilotov z rusko čelado. Kaj so morali vse ti ljudje prestati. In ta napis se je pozneje obnesel tudi pri Gagarinu, ki je bil v času izvidnikovega poleta čez lužo na treningu višinskih letov pri Chucku Yegerju v Nevadi. Še dobro, da tega naša in ameriška vlada nista vedeli. Jurij je imel v ZDA seveda ameriško čelado, ker bi ga drugače kje na jugu v Teksasu še linčali …«

Oba moža sta se vse bolj oddaljevala od teme zaradi katere sta se po dolgem času sploh sestala in si nista belila glave, ker je bil Feotinov nenadkriljiv in bi ga lahko človek poslušal  v nedogled. Verjetno na svetu ni večjega strokovnjaka za zgodovino letalstva in astronavtike kot je on. Dolgo časa je preživel v ZDA in tudi doma v Rusiji je sledil razvoju in dogajanjem v zvezi s prvimi petimi ruskimi kozmonavti in kozmonavtko. To je  Gdnorzev dobro vedel, zato pa ga je tudi poklical, ker mu te stvari niso bile čisto jasne. Pa tudi v Mitinovih zapiskih je bilo vse preveč pogojene tehnike, ki akademcem dela težave. To je bil neke vrste paradoks. Mitin je bil čisti teoretik, če pa si bral članke z njegovim psevdonimom ali zapiske, si imel občutek, da bereš navodila o kakem gigantskem sklopu nekega neznanega stroja.

Feotinov seveda ni mogel nehati: »V času sojenja Powellu sem bil jaz v Ameriki. V Nevadi sem se poleg Gagarina prvič srečal tudi s Karmanom, ki so ga naši inženirji precej čislali. Za Blackbirda je vse še enkrat preračunal prav vse naše preračune vzgonskega koeficienta. In to vse peš. Kar iz glave. V glavo si mu vstavil podatke o višini leta, izgorevalni moči motorjev, vodoravni stabilnosti, relativni negotovosti Mesnerjeve konstante, on pa je čez poldrugo uro po kratkem sprehodu izpljunil, kar smo mi računali še na starem moskovskem CAGI-jevem MANIAC-u. Ne boš verjel. Za števke je bil kot Ramanujan. Imel je prav posebno tehniko matrične poštevanke. Nekomutativno množenje pa je iz glave še posebej težko. Enačbo Žukovskega za pretok zraka je rešil na listu papirja ... To tehniko so razvili v krogu Minkowskega na züriški politehniki ETH. Tudi Einstein jo je seveda znal, saj je poslušal predavanja Minkowskega o geometrijski teoriji števil in analitični mehaniki. In David Hilbert tudi. Samo to ne vemo, kje, za vraga, se jo je naučil Ramanujan. Hardy še polovice njegovih dogodivščin v bolnišnici ni opisal v svojih spominih. Škoda, da tedaj še niso imeli Interneta. Domislil se jo je menda sam Gauss pri šestnajstih. Tudi na moskovski politehniki so jo že zelo zgodaj začeli uporabljati, ko se je na carjevo prošnjo knez Boškin vrnil iz Berlina.«

Oba možakarja so bila sama ušesa. Drug drugemu sta prisluhnila z največjo zbranostjo. Oba sta bila strokovnjaka. Vsak na svojem področju in tudi drugače sta se že dolgo poznala in sta bila velika prijatelja. Feotinov je vedel, da je Gdnorzev odkril v vsej tej zmešnjavi nekaj, kar bo za venomer spremenilo njegovo življenje in ga zaradi spoštovanja ni hotel prekinjati s svojim znanjem iz zgodovine letalstva. Pustil mu je razpredati, ker je bil prepričan, da mu bo na koncu vse lepo pojasnil, čeprav bo na prvi pogled morda neverjetno. Ko je končal svoj izbruh svojih dogodivščin, je pokazal Gdnorzevu naj zdaj on nadaljuje, da se ne bi preveč oddaljila od teme …

Gdnorzev ga je pogledal in popil svojo kavo v enem požirku skoraj do dna. Počasi je nadaljeval: »Ko sem imel nek večer vseh 200 map zloženih na mizi in jih gledal, mi ni dalo miru, kaj za vraga, vse te čačke pomenijo. Celo noč nisem mogel spati. In šele navsezgodaj zjutraj, ko bi moral odditi v pisarno, se mi je nekako začelo svitati. »Vedel sem, da je z njimi zapisan nek jezik, vendar nisem imel pojma kakšen. Ko bi bila kje vsaj kakšna skica ali kakšna tabela. Tako pa je vse izgledalo kot kakšen teoretični fizikalni članek v nekem afriškem bantu jeziku. No, da je bil to jezik, seveda takoj nisem mogel vedeti, ker so bili tudi znaki zelo čudni. Še najbolj so bili podobni starim germanskim runam ali pa Tolkienovim keltskim znakom, če si kdaj bral njegovo knjigo Gospodar prstanov?«

»Seveda sem,« je vzneseno odvrnil Feotinov. »To je bilo poleg Feynmana obvezno branje vseh študentov moje generacije, čeprav smo bili v družbi skoraj sami ‘razumniki’.«

»No, in to je tudi vse, kar bi lahko rekel, da je bilo temu podobno. Še tako star ali nerazpoznaven tekst z nemogočimi znaki so prej ko slej razvozlali in prebrali njegovo vsebino. In vsebina, mislim, je pri vsem tem najvažnejša,« je zamišljeno govoril Gdnorzev.

»In si prišel vsebini do dna«, je z začudenjem vprašal Feotinov, ki kar ni mogel skriti svoje radovednosti, saj je bilo teh dvesto map že kar nekaj časa na spisku strogo zaupnih dokumentov, čeprav v resnici nihče ni vedel zakaj. Našli so jih v Mitinovem stanovanju, ko je zapustil Rusijo.