Kratka zgodovina
Zgodovinski pregled Grad je bil prvič omenjen v zgodovinskih virih kot grad "Sosenberch". Leta 1295 je Heinzlin Lupoglavski prodal "castrum Sausenberc in marchia Sclauica" goriškemu grofu Albertu. Grad je bil v lasti goriških grofov vse do leta 1374, ko so ga slednji prodali Celjskim. Ko je Ulrih II. celjski leta 1456 umrl brez dedičev, je z njim izumrl tudi rod Celjskih grofov. Po dedni pogodbi med Celjskimi in Habsburžani so si slednji pridobili vse premoženje prvih. Med ostalim tako tudi žužemberški grad. Le-tega je cesar Ferdinand leta 1538 prodal bratoma Juriju in Wolfu Aueršperškima. V lasti aueršpergov je grad tudi ostal vse do uničenja med drugo svetovno vojno (glej sliko na naslovni strani). Restavracija gradu se je začela leta 1957 in s presledki poteka še danes. Dvojni grb z letnico 1535 nam priča o večjih obnovitvenih delih, ki so v tem času potekala v gradu. To je sicer čas zatona pomembnosti gradov širom Evrope. Toda v naših krajih, še posebej pa v Suhi krajini je bilo več gradov obnovljenih kot renesančne trdnjave kot zaščita pred turškimi vpadi. To se je zgodilo tudi z žužemberškim gradom. Zanimivo zgodbo iz grajskega vsakdana nam sporoča Valvasor v svoji Zgodovini vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogtums Krain). Leta 1575 je baronico Ano namreč na grajskem dvorišču napadel medved. Kot kaže takšni dogodki niso bili redkost niti v tistih časih. Grad in Trg Žužemberk, ki je v tem času že obstajal, sta pogorela leta 1591. Razvoj grajske stavbe Grad je bil zgrajen v 12. stoletju v značilnem romanskem slogu in sicer kot ti. obodno grad. Postavljen je bil na točko, od koder lahko nadzira pomemben prehod reke Krke. V prvi fazi sta grad sestavljala le preprosto obzidje in palacij. Kasneje, verjetno v 13. stoletju, je bil palacij povečan, zgradili pa so tudi velik gotski stolp. Slednji je bil glavna značilnost tako gradu kot tudi mesta, vse do let po drugi svetovni vojni, ko se je zrušil. Notranjost gradu je bila v 14. in 15. stoletju večkrat spremenjena. Na vzhodni in severni strani je grad varoval obrambni jarek. Grad sam pa je doživel tudi večje spremembe v začetku 16. stoletja. Štiri nadstropja visoko obzidje je povezovalo sedem novo zgrajenih stolpov. Grad je bil povečan tudi na vzhodni strani, kjer je bila zgrajena bastija, podkletena s ti. vinsko kletjo. Na bastiji je verjetno stala topovska baterija. Po požaru leta 1591 Turki niso bili več tako nevarni. Tudi razvoj strelnega orožja je botroval spremembi bojne taktike ter obrambne arhitekture. Tako so povišali obzidje in bastijo. V spodnjih nadstropjih stolpov so uredili bivalne prostore. Velika svetla okna so zamenjala majhne, trdne strelne line. Tako nas danes le mogočnost grajske stavbe spominja na podobo renesančne trdnjave in le oko strokovnjaka še lahko spozna romanske prvine gradu.