|
 Zibelka slovenskega hokeja
Prostori pod Rožnikom, natančneje pod Cekinovim gradom v Tivoliju, so
zibelka slovenskega hokeja. Že davne zime 1928/29 so na tamkajšnjih teniških
igriščih uredili začasno drsališče, po katerem so se ljubljanski mladci
pričeli poditi za ploščkom. Zaljubljeni v najhitrejšo moštveno igro, ki jo
je k nam zanesel ing. Stanko Bloudek, so hoteli več in kmalu so v okviru
šišenskega
Sport kluba Ilirija
organizirali drsalno hokejsko sekcijo. Ta se je 7. februarja 1932 v Kamniku,
v prvi uradni hokejski tekmi na slovenskih tleh, pomerila s tamkajšnjim
moštvom in zmagala 15:1 (4:1, 4:0, 7:0). Za moštvo
Ilirije
so na zgodovinski tekmi zaigrali
Gorše, Juh, Kačič, Žitnik, Lombar, Košak, Pogačnik. Tekma je bila
pripravljalnega značaja za premierno srečanje pred domačo publiko, saj se je
Ilirija
že čez dva tedna, 21. februarja 1932, pred več kot tisoč
Ljubljančani pomerila s celovškim KACom, takrat vodilnim klubom evropskih
viceprvakov, ki pa je pokazal premoč in gladko porazil domače z 12:1.
Premočni za domače tekmece
Šiškarji, ki so v tistih časih edini organizirano igrali hokej na prostorih
nekdanje države, so na turnirjih v Sloveniji in sosednjih državah, tudi kot
reprezentančno moštvo, pridno nabirali izkušnje za kasnejše državno
prvenstvo Kraljevine Jugoslavije. Ker domači tekmeci še niso bili
pripravljeni izzivati sreče z Ljubljančani, je bilo prvo državno prvenstvo
organizirano šele (5. in 6.) januarja 1939 v Ljubljani, kjer so
belo-zeleni
hokejisti
Ilirije
pometli s tamkajšnjimi tekmeci. Podobno se je tem godilo tudi
naslednje leto (13. in 14. januar 1940) v Zagrebu in leto zatem ponovno v Ljubljani (1. in 2.
februar 1941). V hokejsko zgodovino so se s prvimi naslovi najboljšega
vpisali: Rihar, Eržen, Kačič, Kroupa, Gogala, E.Aljančič, Gregorčič,
Žitnik, Morbacher, Pogačnik, Pavletič.
Obdobje stagniranja
Po končani vojni so se najboljši ljubljanski igralci raztepli po klubih
nekdanje države in jim pomagali pri osvajanju naslovov v tem obdobju.
Šišenski hokejski klub se je v okviru političnih sprememb organiziral na
novo in v tem času pogosto menjal imena (1946:
Udarnik,
1947:
Triglav,
1948:
Enotnost,
1949-61:
Ljubljana)
ter se leta 1962 preimenoval v
Olimpijo.
Ker Ljubljana ni premogla umetnega drsališča, ki bi omogočalo treninge, so
Ljubljančani zaostajali in ves ta čas gledali v hrbet tekmecem iz Zagreba,
Beograda ter Jesenic. Šele sredi 60.-tih so, najprej z izgradnjo drsališča
in nato Hale Tivoli, zopet krenili na stara pota.
Ponovno na vrhu
Z nekaj spretnimi nakupi perspektivnih jeseniških igralcev, so se tem koncem
šestdesetih zopet približali in najprej leta 1969 osvojili Pokal, leta 1972
pa prvi povojni naslov najboljšega v državi, kateremu so istočasno dodali še
pokalnega. Moštvu
Olimpije
so naslov priigrali: Albreht, Gale; Jakopič,
Jan, Jug, Kumar, Savič, Žvan, R.Vnuk, Petač, Puterle, Seme, Beravs, Smolej,
R.Hiti, Aljančič, Bahč. V sedemdesetih sta se „večna” rivala menjavala
na hokejskem tronu, tivolsko moštvo pa je pred polnimi tribunami osvojilo še
štiri naslove državnega prvaka (1974, 1975, 1976, 1979) in enega pokalnega
(1975). Dobrim rezultatom na domači sceni so dodali tudi uspehe na
mednarodni, saj so v družbi slovenskih in avstrijskih klubov štirikrat
osvojili Karavanški pokal (1973, 1974, 1975, 1979) in se v sezoni 1972/73
uvrstili celo v četrtfinale Pokala Evrope, predhodnika zdajšnjega pokala
državnih prvakov, kar so ponovili še 1979 in 1980. Zmagoslavno obdobje so
zmaji nadaljevali tudi v prvi polovici 80.-tih, ko so s še tremi naslovi
prvaka (1980, 1983, 1984) tekmece pustili za seboj. To obdobje bo ostalo v
spominu tudi po nastopu igralca NHL nivoja,
Johna Smrketa,
Kanadčana slovenskih korenin, kot prvega tujca v zelenobelem dresu in junaka
končnice 1982/83.
Desetletna suša
Naslov v sezoni 1983/84, katerega so zmaji v postavi D.Lomovšek,
Bolta; Kovač, Burnik, Bratina, Režek, Pavlin, Vidmar, Lajovec, Majnik,
Sekelj, B.Lomovšek, T. Lepša, Berlec, Beribak, Gorenc in z zmagovitim
zadetkom
Matjaža Seklja
v zadnji minuti odločilnega petega finalnega srečanja osvojili na Jesenicah,
je bil zadnji naslov v nekdanji državi, saj so temu kasneje (1987) dodali le
še pokalno lovoriko. Druga polovica osemdesetih je, podobno kot po vojni,
prinesla razkropitev moštva po močnejših centrih, katerim so ljubljanski
hokejisti zopet pomagali osvajati naslove. Številni odhodi so sprostili
prostor nadarjeni generaciji na čelu s
Tomažem Vnukom, Zupančičem, Kontrecom, Brodnikom
in ostalimi. Ta je priložnost igralsko izkoristila, vendar pa je na vrnitev
naslova pod Rožnik morala čakati še dolgo desetletje. Ne vzhodnoevropske (Ladigin,
Kupec, Davidov, Gimajev,…) koncem osemdesetih, ne severnoameriške
okrepitve (Sheehy, Jobe, Moore, Nesich, Patterson...) v
začetku devetdesetih, ne prepolne tribune Tivolija niso pomagale nazaj na
vrh. V napetih finalnih obračunih nove države z železarji, so zmaji
obtičali tik vrhom in trikrat zapored izgubili finale s skupnim izidom 3:4.
Zmajeva era
Dozorelost potencialov, vrnitev »izgubljenih« in odlični tujci so bili prava
zmes za prekinitev predolgega posta. Sezona 1994/95 se je končala po notah
zelenobelega orkestra v postavi Reddick, D.Lomovšek; Brodnik,
Ciglenečki, Zajc, Prusnik, S.Kumar, Jug, Bešlagič, Cote, Kastelic, Nienhuis,
Daniels, McCrory, Gorenc, Beribak, T.Vnuk, Zupančič, Kontrec, J.Vnuk,
Avgustinčič, Kranjc, M.Kumar, Cerar, Jan, Tišlar. Šišenski zmaji
se s prestola tekmecem niso dali umakniti nadaljnjih deset let in ta čas,
premočni v domačem prvenstvu, uspešno izkoristili za odmevne nastope v
mednarodni konkurenci. Poleg omenjenih so ljubljansko publiko z odločnim
pristopom v igri v tistem obdobju navduševali tudi tuji, predvsem
severnoameriški hokejisti, kot so Haas, McDoughal, Smith, Imes, Lovsin,
Hultgren, Tomlak, Quentin, Heroux, Glowa in drugi, ob teh pa se je že
kalila nova generacija zmajev. Za največje uspehe na mednarodni sceni tega
časa štejejo
uvrstitev v finale Alpske lige (96/97) s klubi iz Avstrije, Italije in
Slovenije, dvakratno uvrstitev na polfinalni turnir Celinskega pokala
(1998/99, 1999/2000), kjer so obakrat zasedli drugo mesto za kasnejšim
zmagovalcem Pokala. Novo tisočletje je na pogorišču starega pod Rožnik
prineslo nov klub
(Hokejsko drsalno društvo Olimpija),
ki je nadaljeval uspehe predhodnika tako na domači kot tudi mednarodni sceni, kjer je
dvakrat osvojil lovoriko v Mednarodni ligi (2000/01, 2001/02), tekmovanju
slovenskih, madžarskih in hrvaških ter občasno tudi slovaških, srbskih in
poljskih moštev.
Nova pot
Hokejisti izpod Rožnika
so prevlado v domačem hokeju končali v
sezoni 2003/04, ko so v finalu s Slavijo naslov priigrali: Satosaari,
A.Hočevar; Zajc, Lajevec, Dervarič, Groznik, Ciglenečki, Rahmatuljin,
Corrinet, Polončič, Žagar, Terglav, Goličič, Avgustinčič, M.Hočevar, Mušič,
Rožič, Šivic, Murič, Župan. Prenasičenost z naslovi, odsotnost napetih
derbijev in odhodi najboljših igralcev, tokrat poleg tujine tudi na
Jesenice, so za kratek čas zmaje
oddaljile od uspehov. Vendar so ti v sezoni 2006/07, ob nespretnosti večnega
tekmeca, ki je z nastopi v močnejšem avstrijskem zanemaril domače prvenstvo,
izkoristili priložnost in se okitili z novim naslovom državnega prvaka.
Ključnega pomena pa je bilo povabilo za vključitev v močno odprto avstrijsko
prvenstvo v sezoni 2007/08, katerega so zmaji že v prvi sezoni zaključili
šele v velikem finalu, kjer so po šestih obračunih morali, tako ali drugače,
priznati premoč bikom iz Salzburga. |
od jan.2001
