Kabala - pot samorazvoja

Kabala ni neka prazna vera. Ni religija, dasiravno so vse množične religije Zahoda nastale iz Kabale. Tudi Krščanstvo naše Katoliške cerkve je nekakšna podmnožica mogočne množice Kabale. Vsak kabalist inu kabalistka z lahkoto v nauku Cerkve odkrije kabalistične zakonitosti. Dober vernik je lahko tudi dober kabalist. Sodelovanje pri verskem obredu je za kabalista pogojeno z drugačnim motivom, kot za tradicionalnega vernika. Navaden vernik / nevernik sodeluje pri verskem objektu vsled tradicije inu navade, redko kdaj ga vodi resnična notranja pot. Kabalist v verskem obredu prepoznava alegorijo svoje poti. Lažje sledi obredu in aktivneje je udeležen. Za kabalista ni greha, kazni in odpuščanja. Je samo osebnostna rast.

Pot Ognja Življenj

Ogenj Življenj je prevod iz hebrejščine - Eš Ha'Haim. Kabala te smeri je prečiščena tradicija, oplojena z najnovejšimi dosežki sodobnosti. Obstaja na stotine različnih židovskih in nežidovskih šol Kabale. Nekatere so v medsebojnih sporih, vlečejo se neumne bitke o tem ali onem delu naukov. Pot, na katero sem stopil, je tega osvobojena. Moj, žal pokojni učitelj, mi je na svoj način zapustil mogočne namige, kako nadaljevati.

Nauk te poti je silno enostaven, saj je Resnica dejansko silno preprosta.

BODI POZOREN IN PREPOZNAJ!

BOŽJA PREVIDNOST JE AKTIVNI TOK NEPREKINJENEGA RAZODEVANJA BOŽANSKE NESKONČNOSTI!

NE MOREŠ LJUBITI, DOKLER TE JE STRAH!

Zgornji trije izreki so samo del vsega. Ne se preveč navezati na besede. Bistvo poti Ogenj Življenj ni razpravljanje o izrekih, temveč doživljanju njihove resnice. Preveč je danes kabalističnih šol, ki se dušijo v preobilju zapisanega in ni več časa za doživljenje tukaj in sedaj. Izgledajo kot stari dvorci, kamor so stanovalci iz roda v rod samo prinašali, a nikoli ničesar odnesli ali kdaj vse počistili. Več, kot je stvari v teh dvorcih, težje se je med vso to nakopičeno kramo minulih izkušenj gibati. Vedno več je ponavlkjanja in skoraj nič oživljanja. A moja pot je osvobojena tega kramarstva. Dobil sem silno malo navodil in nekj drobnih vsebin. Iz tega sem šele moral postaviti sistem, ki temelji na sodobnosti. Minule izkušnje so uporabne samo toliko, kolikor nam pomagajo razumeti sedanjost in sedanje izzive. Prednike moramo spoštovati, a njihovo dediščino lahko uporabimo samo toliko, kolikor nam služi in nič več. Izkušnje ne smejo postati nespremenljiva dogma. Izkušnja nekoga pred 500 leti je sicer zanimiva, a moja je gotovo drugačna. Past religij je, ker se dušijo v tujih izkušnjah, a do svojih ne najdejo poti.

Osebnostna rast

Osebnostna rast ni neko psihotično blodenje. To je proces, ki nas na osnovi tebi prilagojenega univerzalnega Navodila, izkušenj in doživljanja pripelje na začetek prave poti. Šele tam se začne resnično delo. Na svoji resnični poti si sam, popolnoma sam. Tvoja pot je zgolj tvoja, položena predte s posegom božje previdnosti. Različna Navodila te samo pripravijo, da s kar najmanj negativnih odklonov varno prepoznaš svoj resnični jaz in se sprijazniš s tem, kar si. A ta pot ni lahka. Na njej je množica pasti, kriz in bolečine. A je tudi radost in na koncu se vedno izplača. Končna nagrada presega vse besede!

Metode osebnostne rasti

Obstaja več vrst osebnostne rasti. Razdelimo jih lahko po sledečih kategorijah:

Metoda glede na dokončnost

Metoda je lahko delna, saj človekovo osebnost razvije samo do določene stopnje ali razvije samo poseben vidik osebnosti. Na drugi strani je lahko metoda popolna, saj s spletom svojih metod razvije človekovo osebnost do popolnosti. Delna metoda je običajno krajša, obsega samo omejen sistem vaj. Popolna metoda je največkrat življensko delo in zahtevo silno veliko vlaganja v sebe. Večina ljudi, ki se osebnostno razvija, je nekje na vmesni stopnji.

Metoda glede na izvor

Metoda je lahko tradicionalna in izhaja iz katerega od klasičnih principov samorazvoja. Običajno so tradicionalni koncepti samorazvoja vpeti v katerega od religioznih sistemov (krščanska mistika, islamski sufizem, joga...). Drugi tip so moderne metode. Običajno so izpeljava enega ali več klasičnih pristopov. Te metode so običajno hitrejše, a nevarnejše (primer: Intenziv razsvetljenja), ker je manj vmesnih sidrišč. Obstaja še nekaj v bistvu tradicionalnih metod, ki se ne navezujejo na nobeno religijo, a izhajajo iz tradicionalnih konceptov, kateri so očiščeni s stoletji nabranega balasta (primer: Ogenj Življenj ali katera od novejših oblik Joge).

Metode glede na način delovanja

Delimo jih v dve skupini. V večji skupini so integralne metode, ki sočasno razvijajo vse vidike osebnosti in počasi pripeljejo do cilja. V drugi skupini so direktne metode, ki s specifično tehniko v kratkem času dosežejo skrajno točko razvoja. Prve so varnejše, a dolgotrajnejče, dočim so druge precej hitre, a prinašajo določeno tveganje za duševno zdravje. Primer prve skupine: Krščanska mistika, Kabala, Ogenj Življenj. Primer druge skupine: Zen, Intenziv razsvetljenja.

Seveda je možno opraviti tudi drugačne delitve. Seveda ni dobre ali slabe metode. Nobena metoda ni slaba ali dobra. Je podobno nožu, ki reže ali ne reže, odvisno od uporabnika. Kakor se ljudje razlikujemo, tako so nam na kožo pisane določene metode, v katerih smo uspešnejši. Večkrat je potrebno veliko časa porabiti, da sploh ugotovimo, katera metoda je tisto pravo za našo osebnost. Zahodnim ljudem so bližje zahodne metode, vzhodnjakom vzhodnjaške. A to ni pravilo. Danes se množica zahodnjakov ukvarja z vzhodnimi metodami. Vzrok temu je modnost, marketing in slaba podoba zahodnih metod. Ako se ukvarjaš z jogo, je to nekaj sprejemnljivega, koristnega, a če omeniš Kabalo, si po splošnem prepričanju z eno nogo že najmanj v sferi čudaštva, ako ne še kaj manj sprejemljivega.

Nauk

Zahodnim ljudem so simboli zahodnih metod že vcepljeni v zavest. So del naše kolektivne zavesti. Naši možgani delujejo v skladu z njimi. Zahodni človek hitreje napreduje s pomočjo kabalističnih tehnik, ker ne potrebuje svojega individualnega nabora simbolov prilagajati nekemu tujemu sistemu. A na koncu se vsak sam odloči. Ako si na svoji poti srečen, je to tvoja pot.