| MOJA LJUBEZEN je bila res je bolezen in vendar sem tolikokrat ljubila s srcem z možgani s pizdo vedno spet znova pa ja sebe in sebe in sebe kakršnekoli so moje so kakršnakoli sem moja sem KAKOR MOJA LJUBLJENA DOMOVINA tukaj nisem doma in tam ne sploh ne razseljena oseba kam naj grem moji predniki tisoč let ali dva tisoč ampak moji potomci molk zapovedan molčite vedoči molčite pametni ližite južne riti kurba politika jaz kurbica mala srce prazna pumpa v njem vendar slike mojih ljudi bedakov kmetov meščanov bivših sedanjih prihodnjih pa ni KAKOR SO BILI ČASI bili so časi bili so časi ko sem rekla dušo dam hudiču samo da ne bi bila tako sama ga ni bilo ne hudiča ne goesta berlinga da bi podpisal pogodbo z njim bil je čas ko bi dal dušo hudiču za prijazno besedo smehljaj zudi zdaj le smehljaj I would give my soul to the devil KADARKOLI POMIVAM kadarkoli pomivam prisušeno lepljivo posodo spomnim se zmerom na gnilo črno stoječo kloako zamašenega kuhinjskega korita iz orwelovega 1984 tako je pač življenje čudno prečudno in čudno potem ko kuham držim v roki debel malancan črn napet gladek oprhan se nasmehnem no ja čudno pa je redek kot kurc ampak ornk tako je pač življenje čudno čudno srebrnkast sijaj in mislim kje so pa jajčka dva kivija primi jih čutiš kosmato prijetno napetost čudno ko imam v roki mehko majhno bučko načeto od gnilobe in plesni si rečem glej ga kurčka ki ne vstane in se moram nasmehniti kaj hočeš kaj hočeš ljubček tako je pač življenje čudno čudno en kurček je večji in drugi je manjši tudi življenje eno je boljše drugo je slabše eno je dolgo drugo kratko medlo in tenko |
| MOJ BOG V ŽIVLJENJU MORA BITI ŠE KAJ VEČ moj bog v življenju mora biti še kaj drugega kot prazno srce v prazni postelji in duša ki čaka njegova ljubezen ki hodi mimo mene življenje bi vendar moralo biti moj bog polno svetlobe energije in barv ali je mogoče da sem samo programiran biološki stroj robot ki povezuje dedovino preteklosti s tisto ki pride drugega ne morem početi kot pisati tisto čemur pravim poezija samo ko bi vedela ali ima vse to sploh kaj smisla RAJE DOBIM AIDS ko sem še imela moža poročena žena urejena zlišpana sfukana sem imela prijetno vlogo njegove spremljevalke ljubice okraska dodatek njegove ohole napihnjenosti mrzle vzvišenosti v njegov svetohlinski moški ponos sem smela vstopiti edino kot odsev njegovi pomembnosti moja vloga biti zunaj priznam slabo sem jo igrala je bila napisana zanj živeli smo sprva kot v hišici za lutke edini sovražnik dolgčas in moje prepričanje da to ni tisto za to iluzijo varnosti za to prazno fukarijo bi morala zapustiti človeka v sebi prišel je dolgčas moj gospod zapustiti nedeljska kosila v vikendu govoreči avto bleščečo tehniko ki kar naprej bolšči v prazno zlikano vilo z bakreno streho velikega moža za občudovanje njegovo pretvarjanje prikrivanje pretvarjanja svetohlinjenje in svetoplazenje privlačno praznino zapustiti svojo osnovno celico svojo tlako svoj dobri fuk se spraviti v strah obsodbo prezir ampak ne vem zakaj je svet tako narejen in ali bo vedno tako hišica iz kart z bakreno streho je ostala v zelenem predmestju in nova mlajša ženska roka jo z veseljem neumorno lošči z vedno novimi centogradi ne zavidam ji za njen zdolgočaseni fuk delati biti spodaj igrati igro dolgčasa raje dobim aids |