| NOVEBER 1988 na razrukanih cestah krasa vojaški kamioni boja maslinasto siva kao prehitevanje prepovedano prometna policija čuva politične jetnike drevesa ob cesti ob meji kažejo gole veje jesenskega sonca z nanosa piha burja nosi okrogle oblike katastrofe proti vzhodu proti ljubljani jesenske industrijske meglice križ je z vasico križ ob meji na krasu z njeno lepoto njena polja zelene rjave kamnito gotsko cerketv prekriva zmrzal z vzhoda VSI SVETI 88 delam aranžma koliko aranžmajev koliko let pajkovke margarete iris brez vrtnic brez trnjev lila rumena v dolžino dvobarven bršljan delam aranžma mogoče če bo res lep ga kdo kupi najlepšo ikebano za svojo mrtvo ljubezen mogoče tudi brez denarja nič ni zastonj na tem božjem svetu niti ljubezen niti lepota kaj šele svoboda ali je to zahtevati preveč dostojno življenje in človeško smrt to je tak feeling kupi mi kupi mojo vijolično ikebano za na moj grob VERNE DUŠE 66 mojemu nerojenemu otroku kdo ve kdo bi bil in kaj mogoče je tako boljše da ni nikoli vstopil in mu ne bo treba izstopiti s tega vlaka njegova prva in zadnja postaja rumena megla imena postaj samo zabrisane črke ne vemo kje je začel ne kdaj bo ustavil mogoče je treba tako mogoče pod kakšno milejšo zvezdo v kakšnem drugem času bi bil učlovečen samo umanjek nebitje nenič in vendar moja misel ne vem tujek v mojem trebuhu stud zajeda rak in panika človekova usoda slučaj lučaj bog nam odpusti mogoče danes na nekem tujem svetu kjer sije tisoč črnih sonc me kliče mami |
| KAKOR LJUBLJANSKI BOŽIČ 88 karin črboklobuki kramberger dela reklamo prispevajte dobre duše za bolne za otroke za rakave armada bleščeče praznuje vbogajme za bolne za naše duše karin dvanajst klošarjev pijanih socializma od postaje do fakultete za arhitekturo karin samomorilci se poslavljajo brez pisma in iznakaženec prosi vbogajme ljudje smo ljudje karin sovražim realsocialistično sceno sive barake revščine stojnično prazno kramo brezciljnega življenja prazne marnje praznih upov praznih marnj prazne slame mrke obraze sivih ljudi sivih plaščev sivega vsakdana obubožene nacionalne prestolnice karin ne prenesem tožeče sivine povprečja rakave poti malega naroda karin gledaš trojne kupole obnovljene stolnice stolpiče deželnega dvorca v megli mrzle tesnobne moreče sivine razbitje karin v mladostni svežini oči zrejo po vsej širini kroga neomejen svet karin pa pride trenutek ko se moramo ustaviti ustaviti vse programe ugasiti vse ekrane odločiti se kje stojimo biti kdo iti kam in potem mirno spati KAKOR JANUAR 89 iz mrzle zatemnjene vlažne decembrske komunistične noči v svetlobo njegove garsonjere 18 m2 realsocialističnega prostora en sam koncentracijski krog skret postelja miza odrinjeni intelektualec v delavskem paradižu bere sociološko knjigo topomirno prijetnozbrano bere knjigo wellfare state ko bi le lahko verjela da knjiga rešuje vse naše usrane probleme probleme človeka probleme družbe njegova ganljiva človeška naivnost no ja saj mogoče ga imama pa vendarle rada |