Britanski hitri vlaki
Uvod
Velika Britanija ima dobre pogoje za razvoj železnice s svojimi velikimi mesti in
gosto naseljenostjo. Imajo dokaj hitre železniške povezave, vendar pa le ne tako hitrih
kot recimo v Franciji in Nemčiji, saj nimajo zgrajenih nobenih pravih hitrih prog. Imajo
pa vseeno nekaj rekorderjev med vlaki.
Mallard
Mallard je najhitrejša parna lokomotiva na svetu, saj so z njo leta 1938 dosegli
svetovni rekord 202 km/h (kar za parne lokomotive velja še danes). Lokomotiva je bila
sicer tipa Gresley A4, vendar je bila bolj aerodinamično oblikovana ter močnejša. Sama
lokomotiva je potem delovala še do 60. let kot ekspresna lokomotiva.
Inter-City 125
V poznih 70. letih se je začela približevati doba hitrih
vlakov. Zato so v večini evropskih držav elektrificirali tiste proge, kjer naj bi hitri
vlaki bili potrebni. V Veliki Britaniji (VB) pa so ugotovili, da bi bila elektrifikacija
predraga, zato so iskali rešitve na področju dizelskih vlakov. Takrat je najhitrejša
lokomotiva v VB zmogla le 170 km/h, povprečna hitrost pa je bila še mnogo nižja. Z
uvedbo IC 125 pa so dosegli velik uspeh, saj ta v komercialni uporabi doseže 200 km/h,
kar je največ za dizelske vlake na svetu. Rekord so dosegli leta 1987 z 237 km/h, kar je
tudi največ za dizelske potniške vlake (najhitrejša dizelska lokomotiva na svetu je
ruska TEP80 z 273 km/h).
IC 125 je dosegel velik uspeh, saj je močno skrajšal potovalne čase po VB in se je
uspešno kosal z cestnim prometom. Danes je v uporabi skoraj 200 vlakov. Vsak je
sestavljen iz motornega dela spredaj in zadaj, vmes pa je sedem ali osem potniških
vagonov. V vsaki lokomotivi je dizelski motor z 2250 konjskimi močmi. Zato sta potrebna
dva, da se lahko dosežejo večje hitrosti. So zelo zanesljivi, čeprav jih je precej že
starih 20 let, verjetno pa bodo v uporabi še nadaljnih 10 let. Iz njega je tudi nastal
avstralski hitri vlak XPT.
Inter-City 225
IC 225 je trenutno najhitrejši vlak v VB (Eurostar v VB ne doseže visokih hitrosti). Vlak vozi po vzhodni
glavni progi od Edinburga čez Newcastle do Londona z najvišjo hitrostjo 225 km/h,
čeprav je večinoma omejen na 200 km/h. Rekord je bil dosežen z 260 km/h. Vlak je
električen z motorno glavo le na enem koncu. Na drugem je prav tako vozniška kabina,
vendar brez motorja. Zato lahko vlak vozi v nasprotno smer brez obračanja, vendar z
zmanjšano hitrostjo (podobno kot nemški ICE 2)
Advanced Passenger Train (APT)
Velik uspeh vlaka IC 125 je zahteval uvedbo novega vlaka za
visoke hitrosti, ki pa bi se lahko bolje prilagajal ovinkom na progi, predvsem na severu
in zahodu VB, ki sta bolj hribovita. Naredili so tri prototipe, najprej z pogonom na
plinsko turbino, potem pa z električnim pogonom. Posebnost vlaka APT je bila nagibna
tehnologija, s katero bi lahko vlak hitreje peljal skozi ovinek, ne da bi bilo zato
potnikom bolj neudobno. Vlak APT-P je dosegel največjo hitrost 260 km/h, bil pa je
načrtovan za hitrost do 240 km/h. Nekaj časa je celo vozil na redni liniji
London-Glasgow. Vendar pa so ta vlak spemljali ogromni problemi, predvsem z zaviranjem in
z nagibno tehniko. Vlak je doživljal mnogo okvar in postal zelo nezanesljiv (na sliki
levo lahko vidite, da se vagona 1 in 4 nista nagnila tako kot ostali). Zato so ga umaknili
iz redne uporabe, njegov razvoj pa je bil ustavljen zaradi pomanjkanja denarja, čeprav so
proti koncu večino problemov odpravili.
Danes APT ne živi več, kajti prototipi stojijo in propadajo po nekaterih
železniških ranžirnih postajah v Angliji. Vendar pa njegova tehnologija živi naprej,
saj je njegova nagibna tehnika postala osnova italijanskemu hitremu nagibnemu vlaku Pendolino, lokomotiva pa je postala osnova lokomotivi
današnjega vlaka Inter-City 225.
Britanski hitri vlaki danes in v prihodnje
Britanske železnice so bile v začetku devetdesetih privatizirane in iz njih je
nastalo precej zasebnih družb, ki upravljajo z vlaki. Privatizacija železnic sicer ni
bila tako uspešna, kar se tiče voznega udobja in hitrosti, saj se ogromno potnikov
pritožuje nad netočnost vlakov, njihovo neurejenost in umazanost, dostikrat pa se zgodi,
da kakšen vlak sploh ne pelje. To velja bolj ali manj za vse družbe, ki operirajo z
potniškimi vlaki.
Dandanes so britanski vlaki že deloma zastareli, še večji problem pa je v zastarelih
progah. Družba Railtrack, ki upravlja z železniško infrastrukturo, že izvaja 15
milijard evrov vreden program prenove zahodnega železniškega koridorja, ki povezuje
največja britanska mesta. Na tem koridorju, ki bo prenovljen za 200 km/h (sprva je bilo
mišljeno 225 km/h, vendar bi to zahtevalo bistveno več denarja), bo družba Virgin
uvedla nove vlake z nagibno tehnologijo, ki bodo večinoma iz italijanskih Pendolinov. Sama proga bo precej izravnana, večinoma bodo iz
dveh naredili štiri tire, signalizacija pa bo najsodobnejša. Marsikje bo šla proga po
popolnoma novi trasi.
Tudi vzhodni koridor bo deležen prenove, prenovljenih bo nekaj postaj ter križišč,
dodana bo nova signalizacija in varnostna oprema, število tirov pa bo marsikje povečano
iz štiri na šest. Železniške družbe bodo kupile nove vlake z nagibno tehnologijo,
nekaj tudi z dizelskim pogonom.
Glej tudi
- O vlakih z nagibno tehnologijo
- Eurostar, hitri vlak, ki vozi med Londonom in Celino
Več o britanskih hitrih vlakih