Tudi Nemčija je (sicer pozno) ugotovila, da s svojimi vlaki in njihovimi hitrostmi ne more konkurirati vse hitreje rastočemu cestnemu in letalskemu prometu. Ideja o hitrem vlakou sega v leto 1970, ko so razmišljali o uvedbi vlakov za hitrost do 200 km/h in izgradnji dodatnih prog zanje. Vendar pa so Nemci v nasprotju s Francozi hoteli te proge za mešan promet, kar bi seveda pomenilo določene prednosti, a tudi veliko slabosti. Leta 1981 pa so Fracozi s svojim TGV pokazali, da je lahko tudi proga, namenjena samo za potniški promet, lahko zelo uspešna.
Nemške železnice so na začetku 80. naročile eksperimentalni vlak, s
katerim naj bi preizkušali možnost hitrega potovanja po železnici. Tako so leta 1984
Nemške železnice dobile prvi vlak ICE-V, ki je med kasnejšimi preizkusnimi vožnjami
dosegel tudi takratni svetovni rekord 407 km/h, ki pa ga je kmalu podrl japonski
Shikansen.
Vlak je najprej služil za demonstracijske vožnje po vsej Nemčiji in pa seveda za podrobno testiranje vlaka, novozgrajenih prog in pa raznih vagonov, ki naj bi bili dodani lokomotivam. Na tem vlaku so se rade kazale tudi slavne osebnosti, recimo Mihail Gorbačov (takrat še) predsednik ZSSR.
Danes je ICE-V še vedno v uporabi, vendar ne več za demonstracijske vožnje, ampak za
testiranja razne nove opreme in je tudi eden od redkih vlakov, ki zlahka doseže 350 km/h.
Uporablja se tudi za inšpekcije prog za visoke hitrosti.
Leta 1992 so odprli dve novi hitri progi med Würzburgom in Hannovrom ter med
Mannheimom in Stuttgartom. Z njima so uvedli tudi nove linije, na katerih je začel voziti
nov vlak InterCity Express. Vlak na hitrih progah vozi s hitrostjo do 250 km/h, če pa
zamuja, lahko pelje do 280 km/h. Seveda lahko vozi tudi po navadnih progah s hitrostjo do
200 km/h. ICE prve generacije so zgradili 60 kompozicij in so vsi razen
enega še danes v uporabi.
ICE 1 je v uporabi le na dolgih linijah. Zato so leta 1997 uvedli ICE druge generacije, ki je za polovico krajši. Zato pa lahko sestavijo dva taka vlaka in potem ju na postaji ločijo in gresta vsak v svojo smer. Tako so lahko povezavo z ICE dobila tudi mesta, ki sicer nimajo toliko prometa, da bi se izplačala prava ICE linija. Z ICE 2 se operira tudi nova proga Berlin-Hannover. ICE 2 so zgradili 60 kompozicij.
Sicer pa sta si ICE 1 in ICE 2 zelo podobna po zunanjosti, pa tudi po opremljenosti si nista tako različna, kot pa sta si ICE 2 in prihajajoči ICE 3
ICE 3 je nova generacija nemških hitrih vlakov, ki bo prišla v uporabo v
letu 1999. Spremembe so velike, prva od teh je popolnoma nova zunanjost, ki je sedaj bolj
zaobljena, druga je ta, da je sedaj motorna oprema razporejena po celem vlaku (in ne tako
kot prej ko je bila v prvem in zadnjem vagonu-lokomotivi), tretja pa, da sedaj podpira
različne energetske sisteme, ki veljajo po evropskih železnicah.
Moč je zdaj razporejena po celem vlaku, kar bi naj pripomoglo k lažjemu premagovanju klancev, ki bodo na novozgrajenih progah, kjer se bo ICE 3 uporabljal (proga Frankfurt-Köln ima tudi do 4% klance), pa tudi zaradi tega, ker iz ICE 3 izhaja vlak ICT z nagibno tehniko. Zaradi večvoltažnega sistema pa bo ICE 3 lahko postal tudi pravi mednarodni vlak, kot sta danes Thalys in Eurostar. Trenutno je naročenih 50 kompozicij, od tega 8 za Nizozemsko. Deluje lahko s hitrostjo do 330 km/h.
ICT je nastal zaradi potrebe po hitrem vlaku, ki bi lahko hitro potoval tudi
po starih in zavitih progah, ki danes sestavljajo večino prog, po katerih ICE vozijo. Ima
nagibno tehnologijo, s katero lahko precej hitreje vozi po običajnih progah kot pa
navadni vlaki. Njegova najvišja hitrost je 230 km/h, nagibni sistem pa je isti kot pri
italijanskih pendolinih ETR 460. Sicer je zelo podoben
ICE 3, le da je spredaj in zadaj bolj strmo oblikovan. Čeprav so pri preizkusnih vožnjah
naleteli na veliko problemov, upajo, da jim bo uspelo vlake spraviti v operativno
delovanje sredi leta 1999. Možno je, da bodo ICT izvoženi tudi v druge države, predvsem
na Češko in Poljsko. Izdelanih naj bi bilo 55 kompozicij.
Sicer pa je v Nemčiji še vedno precej neelektrificiranih glavnih prog. Zato je v razvoju različica ICT-VT, ki naj bi jo poganjali dizelski motorji, dosegla pa naj bi hitrosti do 200 km/h z uporabo nagibne tehnike. Načrtovanih je 20 kompozicij, v uporabo pa naj bi prišle v letu 1999.
ICE je danes zelo uspešen kljub hudi nesreči iz 3. junija 1998 v Eschedeju, čeprav ni med najhitrejšimi vlaki na svetu, saj je po povprečnih hitrostih šele na petem mestu. Problem je v tem, ker so bile prve hitre proge narejene za mešani promet, zato nimajo klancev in so speljane po tunelih. Ti pa onemogočajo visoke hitrosti zaradi velikih sprememb v pritisku, ko bi se dva vlaka v tunelu srečala. Nove proge bodo zgrajene izključno za potniški promet. Sedaj so v uporabi štiri hitre proge (v oklepaju letnica odprtja):
V načrtih pa so še nove proge, ki naj bi medsebojno povezale nemška mesta ter tudi Nemčijo z drugimi državami.
V načrtu pa je že tudi četrta generacija ICE, ki bo temeljila na podvozju ICE 3, bo pa vsebovala nove tehnologije, aktivni nagibni sistem, možno pa je, da bo tudi v dvonadstropni različici (podobno kot TGV Duplex).
Najbolj ambiciozen projekt pa je zagotovo Transrapid, vlak s
tehnologijo magnetnega lebdenja - maglev. Gradnja proge Berlin-Hamburg naj bi se pričela
leta 2000, vendar financiranje ni bilo odobreno. Tako v Evropi še nekaj časa ne bomo
imeli operativne proge na magnetni blazini. Drugače je na Kitajskem, saj bo prav
Transrapid vlak, ki bo povezoval letališče in središče mesta Šanghaj. 40 km proga naj
bi bila odprta konec leta 2003.
| zadnja sprememba: 1. december 2002 |
| napisal Gregor Rakar / e-pošta |