Clinton v Ljubljani
Kdor je med počitnicami leta 1999 kaj gledal tv, me je mogoče videl. Stvar se je sicer malo ponesrečila... Začelo se je nekaj dni pred našim odhodom na morje. S šole sta me poklicala ravnatelj in podravnatelj in mi povedala, da bi na protokolu radi govorili z mano, ker so me izbrali za Clintonov sprejem. Že takoj se je stvar malo zakomplicirala, ker nikakor nismo mogli s protokolom vzpostavit stika. Končno nam je uspelo in dogovorili smo se za sestanek popoldne. Pa jaz pridem tja in jih najdem vse na sestanku. Ura je bila pet, tam pa še vsi na delu. Po eni uri in pol nisem še ničesar vedela in pomalem mi je bilo žal, da sem se odločila za to. Po še nekaj ogledih so Američanom, ki so že nestrpno klicali, dovolili, da so me prišli iskat. Pome je prišel službeni šofer z BMW (mislim da). Z Gregorjem (šoferjem) sva prijetno pokramljala in za nekaj časa sem pozabila na to, da mi je postajalo žal, da sem se delno odpovedala morju in si nakopala polno skrbi (pa še več skrbi za mojo mamo). Gregor me je peljal v hotel Union, kjer so bili Američani. Ti so mi v desetih minutah prijazno razložili mojo vlogo in nato me je Gregor odpeljal domov. Američani so mi dovolili, da za nekaj dni skočim na morje, ker me do generalke niso potrebovali (naši so mi morje odsvetovali).
Na morje smo šli v petek dopoldne, generalka pa je bila česenemotim v nedeljo. Govor je bil kmalu spisan (moja mami seveda). In tako se je začelo. Uspelo si mi je sposodit obleko, kupila sem nove čevlje. Da pa bi bila stvar še lepša, je v ponedeljek močno deževalo. Program se je porušil in naenkrat večino stvari ni bilo več določenih. Umaknili so stole, na katerih naj bi sedeli, bilo je vse polno dežnikov... Ne vem natančno kakšen je bil program pred mojim govorom, ker me je neznansko zeblo, pa še živčna sem bila. Govor sem znala na pamet, a sem se bala, da bi se mi zataknilo in ne bi znala nadaljevanja. Pred parimi ljudmi bi to naredila z lahkoto, pred tako množico pa... Kakor mi je povedal šef ameriškega protokola je Clinton prevod mojega govora dobil že prej in mu je bil zelo všeč. Dolge ure pred mojim nastopom sem prebijala v družbi Leona Štuklja, ki se je še edini pogovarjal z mano. Vsi politiki so bili preveč visoki, da bi karkoli spregovorili. Enostavno me zanje ni bilo. Spomnim se, da smo bili v slovenskem šotoru, kamor so imeli vstop le redki. Torej če sem bila tam nisem bila "kr en", a še vseeno nikogar ni zanimalo, kaj počnem tam. K sreči je bil Štukelj res dober človek, govorila sva o marsičem, celo o majhnosti čleveka (da se tako skriva pred dežjem). Potem se je primajal trenutek, ko sva odšla na oder. Dežniki so bili v napoto, mrzlo je bilo. Odločila sem se, da bom brala, pa čeprav sem do takrat svoj del besedila znala kot pesmoco (ringa ringa raja naprimer). Ko sva s Štukljem zapustila oder, so naju odpeljali v ameriški šotor, kjer sva čakala predsednika. Po njegovem govoru je pozdravil ljudi, nato pa se je napotil k nam v šotor.
Za dokaz prilagam dve sliki, posneti v šotoru.
Sedaj, ko je minilo že več kot leto se tega še vedno živo spominjam. Bil je enkraten dogodek, pa čeprav nam je nagajalo vreme.