41. mednarodna matematična olimpijada, Južna Koreja

Svojo zgodbo začenjam doma s polnimi usti potice. Mmmm, človek ne zna cenit domače hrane dokler ni neki časa brez nje. Še najhuje je bilo to, da so mi od doma pisali o tem, kako je, ko je namesto mene pri nas stara mama in jim kuha!! Že sama misel na domačo hrano tam v Seulu...

Anyway, začelo se je hmm... samo da preverim, aha že mam: 12. julija ob 7:00 na letališču Brnik, kjer smo se zbrali: Sašo Jelenčič (4.letnik gimnazije Bežigrad, moj sošolec, največja faca, humorist), Matjaž Urlep (4.letnik gimnazije Lava Celje - šola ima daljši naziv ampak ga ne vem in se mi ne da gledat), Klemen Šivic (2.letnik gimnazije Bežigrad), Aleksandra Franc (2.letnik ene gimnazije v Celju), Matjaž Željko (vodja ekipe) in Gregor Dolinar (član tekmovalne komisije) aja pa valda še jaz. Nekaj minut po sedmi je standardno zamudila še Mojca Miklavec (3.letnik Škofijske gimnazije v Lj. - tudi to ni ta pravi naziv ampak ne bom se sekirala zaradi tega).

Dobila sem fotko, posneto na letališču ob prihodu iz olimpijade. Če koga slučajno zanima ekipa, je zaenkrat to najboljša in edina skupinska slika, ki jo imam na voljo.

Par minut pred osmo nas je iz Brnika odneslo v Frankfurt, kjer smo pristali nekaj po deveti uri. Do naslednjega poleta smo imeli še precej ur, zato smo si šli ogledat mesto Frankfurt. Seveda se takrat še nismo zavedali kako normalno Frankfurt izgleda in kako prijetno je, če ljudje znajo nek človeški jezik (pa magar je to nemščina).

Nekaj minut pred šesto uro zvečer smo dvignili riti tudi iz Frankfurta in se podali na 11-urni polet proti Seulu. Moje prve misli ob takem poletu so bile: "kul", toda izkazalo se je, da je ta "kul" prava nočna mora. Še posebej zato, ker je bila noč. Folk je spal, jaz pa razen skromnih 15min nisem mogla spat. Zaradi drugih ni bilo vljudno imeti prižgane luči, da bi lahko reševala vsaj križanke. No ja, naš Gregec se ni prav nič sekiral, kaj si drugi mislijo o njem in je veselo bral knjigo, tako da en model pred njim ni mogel spat. In ko so enkrat vsi zaspali, vključno z Gregorjem, jaz pa po slabih 20 minutah ugotovila, da je bil to višek mojega višinskega spanca, mi je postalo blazno dolgčas. K sreči me je rešil Saško, ki je svoj spanec žrtvoval zame (Sašo hvala) in mi krajšal dolge ure. Sej ne rečem, letalo je bilo veliko (sedeži 2-4-2), imelo tv - vrteli so dva filma, od katerih je bil drugi skrajno beden (btw: tile filmi so v bistu zelo novi, mislim da pridejo šele čez nekaj časa k nam v kino), selfservice (pokličeš stevardeso pa ti da kar hočeš), pa še zihr kej sam vseen ti rata dolgčas tko po ene štirih urah in zgrožen ugotoviš, da nisi niti na polovici poti.
Na letalu smo sedeli večinoma v parih v vsaki drugi vrsti na eni strani letala. Torej za mano s Sašotom sta bila dva neznanca, za njima pa oba Matjaža, potem spet dva neznanca in Gregor skupaj z eno stevardeso v civilu, ki je bila zraven njega le ob vzletu in pristanku ter na vsake toliko časa po par minut, njima sta sledila spet dva neznanca in nato Mojca in Aleksandra ter še malo bolj zadaj ostala dva. Whatever, sam hočem povedat, kako se je godilo tistima modeloma med Gregorjem in Matjažema. Kot prvo, je bila tam Gregorjeva luč, ki jima je onemogočala spanje. Potem sta se na vsake toliko časa obrnila Matjaža in z Gregorjem spregovorila nekaj besed, za konec sem se po letalu sprehajala še jaz, ki sem imela vsake toliko časa postanek ravno pri sedežih teh dveh neznancev, da sem se lahko pogovarjala z Matjažema in Gregorjem hkrati. Te debate ponavadi niso bile preveč kratke, tako da smo zagotovo zbudili oba tujca. Enkrat nas je model celo prosil za tišino, kar je veljalo celih 5 sekund... hehe.
Po dolgotrajnem mučenju smo bolj ali manj nervozni pristali v Seulu. Tam so že čakali malčki nas in peli na ves glas... aj, kaj mi je, to je v eni otroški pesmici in ne spada tukaj zraven. Čakali so nas z zastavami (olimpijskimi valda) in strašili s kamerami (Saško se jim je zdel tako zanimiv, da so njegove posnetke kazali tako na otvoritveni kot na poslovilni svečanosti). Napotili so nas do avtobusov, ki so nas peljali v olimpijski hotel v Seulu: olympic parktel. V tistih 45minutah mi je celo uspelo nekaj zaspat, juhuhu.
Seveda smo takrat vsi zaspani dobili prepoved spanja do sedmih zvečer po lokalnem času (to je do 12h popoldne tukaj - torej okoli 30 ur po odhodu iz LJ). Šli smo na ogled Seula. Najprej smo presenečeni ugotovili, da dve ženščini, ki sta bili osebje olimpijade, nista imeli pojma o Seulu in sta le prestrašeno gledali za nami, ko smo odhajali iz hotela. Verjetno ju je na smrt skrbelo, da se ne bomo vrnili. Ampak nam se to večkot10miljonsko mest ni zdelo tako neobladljivo in smo s pomočjo kart našli metro, ter se odpravili na željeno točko (neka stara vrata). Nad mestom sem bila takrat precej razočarana, saj poštenih trgovin niso imeli, ampak je to zgledalo kakor tržnica na pločnikih. Mislim, svašta. Pred nos so ti ponujali razne črve in polže in kače in bljak. Okej, sej je blo tud nekaj soperg in takih stvari, sam mi smo pač navajeni na normalne trgovine.
V hotel smo se vrnili bolj pozno in si privoščili piščanca po evropejsko (bolj ali manj vsi smo sklenili, da pred tekmovanjem ne bomo eksperimentirali s hrano). Ni blo še nobene sladkokisle omake, mesa je bilo na tone, krompirja pa ful mal (Koreja pač).
In potem smo se butnili v sobe, jaz v 18., ostali v 14. nadstropje. To pa zato, ker sem bila sama v sobi (imagine, samo zato da sem spala so dali zame 100 dolarjev na noč!). Zaspat mi ni uspelo takoj, še posebej zato, ker sem imela v sobi čez dan prižgano klimo in je bilo mrzlo. Seveda sem jo izklopila, a še vseeno me je celo noč zeblo. Zunaj je bilo pa vroče.

Naslednji dan je bil spet na vrsti Seul, spet nobenih zanimivih ulic in trgovin. Aja, že vem, šli smo gledat neke templje, oziroma, šli so. Mene je bolela glava (klima v sobi in mrzla noč, pa vroče zunaj in klima na busu...), pa sem se odpovedala rinjenju v hrib, zame sta se žrtvovala še Matjaž in Sašo (žrtvovala my ass, samo ni se jima dal it). Tako smo nabijali karte v senci in moleli noge v zrak.
Po nekaj urah smo premaknili riti do mesta, kjer smo bili zmenjeni. Tam so nas locirali neki Korejci in Matjaž je iznenada začutil, kako ga neke roke stiskajo za nogo. Izkazalo se je, da je bil to le nek Korejec, ki je občudoval Matjaževo močno nogo. Sej nam je še neki razlagal v zelo polomljeni angleščini, da je bil 5 let na Japonskem in bil menedžer nevemkoga, pa neki je bildanje omenju. Potem je zginu, prišel nazaj, ponudil Matjažu cigareto in dokončno mrknil.
Kmalu so se prikazali ostali in vrnili smo se v hotel. Pot nas je vodila mimo mnogo restavracij s hitro hrano in ko smo prišli do naše postaje, se je bus utapljal v naših slinah. Še skok na metro in smo že bili v hotelu. Večerjali smo nevemkaj in šli spat (mansezdi). V moji sobi je bilo spet mrzlo, ker se je sneža igrala s klimo. Svašta. Aja, spomnla sm se, da smo jedli pico. Najdražjo pico k sm jo vidla in jedla (glede na količino). Mela je gor krneki, npr. čebulo. Stala je 16000 vonov, kar znese 3200sit, čemu je treba prištet še 10% za pogrinjek, torej 17600 vonov, ter na to še 10% za strežbo (se pa znajdejo), torej skupaj 19360 vonov (beri: skoraj 3900 sit!!).

Za tretji dan se je meni zahotelo shopping centrov in po nekih zemljevidih mi je uspelo začrtati pot. Tokrat smo šli brez ostalih deklet, kar nam je povzročalo eno skrb manj in sicer, da bi izgubili Mojco. Od treh krajev, ki smo jih nameravali obiskat, mi je pravilno uspelo locirati le enega (kaj jz morm k je pa v korejščini vse enak, sej da sem falila, sem priznala samo za en kraj, drugega sem spretno prikrila), k sreči smo to ugotovili, ko smo že prišli iz metroja, tako da smo morali kupiti druge karte. Obiskali smo samo dva predela, ker nam je po prvem že krepko zmanjkalo časa. Prva stvar so bile tehnološke trgovine: beri računalniki, discman-i in te fore. Tam smo zagonili kar nekaj ur in keša. Ampak splačal se pa je.
Drugi postanek je bil McDonalds (mi lačni). Tudi tam niso znali angleško, tako da nismo nikoli dobili željenega, ampak pojedli smo pa vse. Potem smo šli eni v šoping, drugi na videoigrice. Ko mi je zmanjkalo Sašovega in Matjaževega keša (jz še nisem zmenjala) smo odšli proti metroju in se vrnili v hotel. Žal zaradi pomanjkanja denarja nismo obiskali ostali trgovin. Sem kupila samo hlače in majčke. Škoda.

Seveda smo Mojci in Aleksandri kar se da nazorno opisali kako koristen je bil naš izlet in kaj vse smo dobili in kaj vse so imeli. Mislim da nam je uspelo povedat, da jima je lahko blazno žal.

Tako se je zaključilo bivanje v Seulu. Naslednji dan smo odpotovali v Taejon, kjer se je uradno začela olimpijada.

Tam sem bila v sobi skupaj z Mojco in sva zelo skrbno skrbeli za red v najini sobi (fotka spodaj).

Za prvi dan se sploh ne spomnem, kaj se je dogajalo. Moj spomin bolj mal nese (razen če niso vmes številke). Aha, zdej sem nekje našla program, tako da sem ugotovila, kaj se je po posameznih dnevih dogajalo. Torej, prvi dan smo imeli prihod in to je vse. Pojma nimam, kar sem počela, verjetno nič pametnega. Aja, že vem, okupirali smo računalnike. So imel ene kul igrce... Sicer je Željko reku, da ne ve zakaj folk zgublja čas na enih bednih računalniških igrcah, ampak čez neki časa je tudi sam igral vse živo. hehe. Zdej naknadno se mi je uspel spomnit, da smo že prvi dan šli v nakupe v center Taejona. Šli smo skupaj s Slovaki, tako da sta nas spremljali dve vodički. Naša angleščine ni preveč znala, pa jo je k sreči bolj obvladala druga in sem po raznih trgovinah lahko spraševala za hlače (sicer neuspešno). Potem sem nekje našla soperge; tokrat je bila z mano naša vodička, ki je znižala ceno za 2000 vonov (400 tolarjev). Vsaj neki dobrega od nje!

Potem je bil tle drugi dan v Taejonu. Kakor mi tle piše, smo šli na ekskurzijo. Moram priznat, da se mi ne sanja kje smo bili. Aha že imam. Po fotkah sodeč smo šli v Vilage museum. Ena predstava je bla, neki plesi pa glasba pa hoja po vrvi... Sej ne da bi vse vidla, ko smo s Saškotom zavohali trgovine in zabaviščni park, nas je odneslo svojo pot... Trgovine so bile v bistvu en vaški trg, tako da ni bilo nič za nas, pa smo v potokih solza (kok lažem) odšli v zabaviščni park. Zaradi pomanjkanja časa smo se zabijali le z bumper-cars, potem pa smo se podali na iskanje izhoda. Vmes je Saško zagledal še eno zanimivo igro na srečo. Bila je ena naprava s kladivom. Pač užgeš s kladivom in se neka kroglica začne vrtet. Pomembno je, koliko krogov naredi. Najprej nismo pošteno vedeli, kaj ta stvar sploh počne. Saško je kupil dva poskusa. Ob strani se mu je izpisala številka 30, Sašo pa je nabil z vso močjo in presegel 80. Počasi nem je potegnilo, da mora verjetno naciljat številko, ki se izpiše. V drugem poskusu se mu je izpisalo 33. Tokrat je bil s kladivom malo bolj nežen in believe it or not se mu je uzegnal ravno 33. Potem je imel na izbiro tri igračke. Še najlepši je bil en svetlo moder medvedek v rdeči srajčki, katerega je potem podaril meni. Svašta. Nadaljevali smo pot proti izhodu in še za las prišli točno (valda smo vmes še enkrat zašli). Žal je bil naš Saši prikrajšan za užitke nabijanja enga modela v trebuh (neka igrica spet,pač ni bilo časa). Počasi smo odpujsali na avtobuse in se vrnili v domove. Vsaj mislim, da se je to zgodilo.

Naslednji dan je že bila otvoritev. V naših prekrasnih uniformah, ki smo jih dodobra prepojili s švicem, smo so kazali pred drugimi. Na daleč smo si lahko mahali tudi z Gregorjem, ki smo ga že pošteno pogrešali (ali pa tudi ne). Spet se ne spomnem, kaj smo na otvoritvi videli. Edino to vem, da so med posnetki pokazali tudi Saškota iz letališča. Naredili smo tudi nekaj fotk, ki jih obesim gor, ko staknem nek skener. V skrajni sili bom za to prosila Mojco, ampak v tem primeru se bomo še načakali.

Začel se je prvi dan tekmovanja. Prejšnji večer nas je Željko steral ob 9h v postelje, a se v tisti vlagi in vročini do kakšne 1h, 2h ni dalo spat. K sreči tekmovanje hitro mine (nekaterim je še 4ure in pol za 3 naloge premalo časa). Z rezultati smo bili zadovoljni (vsaj jaz), toda glede na druge smo bili v strahu, da bo potrebno za bron še precej narediti. Popoldne nismo počeli verjetno nič zanimivega. Imeli smo še en skupinski posvet (en je bil že prejšnji dan) in smo analizirali možne naloge za naslednji dan. Prav tako smo si ogledali naše rešitve in upali, da nismo naredili kakšne napake.

Na drugi dan tekmovanja je bilo že težje. Sploh zato, ker se spet ni dalo spat. Časa je bilo še bolj premal in glede na to, kar smo rešili, je ostalo še edino upanje, da bi jaz pobrala kakšno bronasto (ljudje so dajali vtis, da so precej rešili in da bo meja za bron precej visoka).

Po programu sodeč (program smo dobili takoj na začetku in je še sedaj pred mano; sploh sem se zelo potrudila, da sem ga našla, ker so včeraj prišli snemat od nacionalke in sem mogla pospravt - se pravi, da sem vse pometala v omare in predale) smo šli 21. julija na nek izlet. Ma kaki izlet, šli smo pozdravit predsednika oz. je on pozdravil nas. Da je balkan res balkan se je pokazalo med predsednikovim govorom, ko so neki Bosanci pripovedovali vice, nič manj pa nismo bili krivi tisti, ki smo jih poslušali. Naj dodam, da nismo delali pretiranega nemira (prav vljudno smo poslušali), res pa je, da vici niso bili običajni (beri: bili so zasoljeni, toda dobri). Ta stvar s predsednikom nam je vzela precej časa (da ne bo nesporazuma, tu ne gre za nespoštovanje, nekako v teh manjših državah z nestalno vlado ne cenimo politikov..), tako da smo imeli za zabaviščni park spet bolj malo časa. Še prej smo dobili neko hladno kosilo, ki ga bolj ali manj sploh nismo jedli. Saškotu se ni zdelo slabo, a je smrdelo kot kuga (vsaj meni). Na vlak smrti nismo šli, ker smo se nekateri bali it s praznim želodcem, zato sem izbrala dokaj raven vlak, ki naj bi dosegal precejšne hitrosti. Na pogled je bila zadeva precej nedolžna, a se je izkazalo, da je bila kar dolžna. V tej stvari si bil obešen na progo, ki je bila dolga dober kilometer, dosegel pa je hitrost 84km/h (ne sliši se veliko). Ko smo dočakali naš red, nas je prijazni Korejec zaustavil, češ da nimamo kart. Seveda nam še sedaj ni jasno, kako smo ob tako dobrih korejskih označbah zgrešili obvestilo, da moramo kupiti karte. V zosu nismo bili sami, ampak še ena ekipa za nami. Po dokaj dolgem pogajanju nam je s pomočjo vodičke (valda ne naše) uspelo modela prepričat, da nam je šel kupit karte (on je bil za to, da bi šel po karte eden izmed nas, toda potem bi morali čakat, da bi se tisti v vrsti privlekel do vrha). Končno smo se usedli na vlak in avč... Bilo je kar hudo, Saško je rekel, da noben vlak smrti ne gre tako hitro kot ta stvar. Fora je v tem, da je bila proga precej ovinkasta in pri takšni hitrosti te prav grdo odnaša v ovinkih... Ampak bilo je dobro in zadovoljni smo se odmajali do bumper-cars (ja spet valda). Tokrat smo karte kupili preden smo se postavili v vrsto. Po vlaku in zabijanju z avti se nam je oglasil želodec, tako da smo se zakadili v nek fast food. Cheesburger je bil zelo dober, še posebej zato, ker ni bil tako umeten kot ga ima McDonalds. Potem smo spet odbrzeli proti izhodu... Žal je zmanjkalo časa za nadaljne oglede.

Naslednji dan smo spet šli na izlet, tokrat dvodnevni. Pol naše ekipe je ostalo v kampusu in tako so predstavljali polovico ljudi, ki so izlet izpustili (poleg treh naših sta ostala še dva Slovaka, ki sta si zaželela več spanja in še eden). Mi smo se odpeljali proti kraju Kyungju. Ustavili smo se tudi v nekih mestih, kjer so nekateri spoznavali korejske znamenitosti. Popoldne smo prispeli v neke druge domove, kjer smo tudi prespali. Mi smo najprej okupirali računalnico in živčno čakali na rezultate. Vmes si je nekdo privoščil šalo in na tablo napisal, da so rezultati že v jedilnici. Komaj smo jih dočakali in prva stvar, ki sem jo izvedela je bila, da sem na meji srebrne. To je nekaj najhujšega, če ti za las uide boljša medalja. K sreči smo po ponovnem štetju ugotovili, da imam srebrno zagotovljeno in zame se je veselil tudi Rus Alexei (sicer je imel vse točke). Kakor je rekel Gregor, je to bila solidna srebrna. Matjaž me je potem častil še na neko hrano, ker sem prešpricala večerjo. Ob polnoči so nas zaklenili v dva domova (!!!). Punce in prvih pol držav po abecedi smo bili na eni strani, ostali na drugi. Torej je odpadlo pohajanje po barčkih, pač ni bilo mogoče nikogar častit (pa za prvo srebrno!!). Noč sem prebedela v družbi z našimi vzhodnimi brati Hrvati, Bosanci in Jugoslovani. Proti jutru so Jugoslovani (natančneje Jugoslovanki) mrknili, ostalo nas je le nekaj vztrajnih, ki smo ob petih odšli na zrak (takrat je že bilo odklenjeno!!). Zjutraj smo seveda bili prvi na zajtrku in zaspani v hostlu smo komaj dočakali odhod, da smo lahko spali po avtobusih (ja kaj pa naj bi na busih delal?? Itak smo imeli tak beden razpored - po abecedi). Po naporni vožnji in hladnem kosilu pojmanimamkje smo se vrnili v Taejon. Po večerji smo imeli kulturni večer, kar je bilo Korejsko petje in inštrumenti. Srečali smo se z Gregcom in Matjažem, ki sta pokazala precej zadovoljstva. Ja seveda, dosegli smo največji uspeh doslej: ena srebrna, bronasta (Mojca) in dve pohvali (Klemen in Aleksandra). Cela bivša Juga je bila za mano. Kakor mi je Gregec razlagal, je bilo tudi precej zavisti med vodji ekip. Po predstavi sva se s Saškotom iz dolgočasja malo lovila in pri tem sem odletela in staknila buško na kolenu. To še ni bila ovira, da se ne bi zvečer namakali v bazenu.

Tako smo dočakali (a smo ga sploh čakali?) zadnji dan. Po zajtrku sem šla z Bosanci v mesto in si kupila še ene soperge. Spet smo obiskali McDonalds in nakupili še nekaj nepomembnih stvari. Komaj smo se pravočasno vrnili v kamp, ker smo potem odšli na podelitev in poslovitveno svečanost. Naju z Mojco je napovedovalka dala v Slovekijo, nek Belorus je postal Bulgar, toda vsaj medalje so lepe in še škatlice za shranjevanje smo dobili. Seveda smo spet videli posnetek Sašota z letališča, potem pa smo odšli na fotografiranje. Skupinske slike nimam, ker je slikal nek rožle, ki ni dovolj pritisnil (ker klepec). Bom poskusila nažicat Mojco ali Aleksandro za fotko...

Pa mi je uspelo, staknit fotko seveda. Skupinska lih ni, je z vodičko pa brez Matjaža in Gregorja. Ampak neki je. Aja, pol je pa tle še naš Saši z obema medaljama. A ni simpatičen?

Zvečer smo imeli Farewell Party, ki smo jo po slabih dveh urah zapustili, ker smo šli plavat (zadnji dan smo v ta namen kupili žoge!). Vse je bilo lepo in prav, dokler mi ni nek klepec vrgel tenis žogce v oko. V strahu pred šljivo sem jo popihala iz bazena z Bosancem in Rusom. K sreči se šljiva ni prikazla, mi trije pa smo se odpravili na lov za zastavo. Uspeha ni bilo, noč pa je prekmalu minila (v troje je tako lepo), tako da je bilo treba pakirat. Ostali sta mi slabi dve urci, ki sem ju prespala, da sem lahko zjutraj ob sedmih prišla na zadnji korejski zajtrk.

Med poslovilno zabavo smo želeli narediti skupinsko fotko bivše Juge, a nam ni najbolj uspelo. Rusa (najbolj spodaj) smo sicer povabili sami, Venezuelec (desno spodaj) in tisti nad njim pa sta prišla kar zraven.

Še pred deseto so naši busi zapustili prelep študentski center in podali smo se na pot proti letališču. Pobrali smo še naše vodje. Na letališču smo imeli še toliko časa, da smo menjali denar in da je Matjaž nekje pozabil svojo vodo. Zavedajoč se napora poleta sem imela v pripravi križanke (hehe, za spremembo od prejšnjič smo potovali podnevi). Za let iz Seula vem to, da sem kakšni dve uri bulila skozi okno in opazovala oblake. Filma se mi ni dalo gledat, jest pa tudi ne. Spat sem poskušala kake šestkrat, uspelo pa mi je le enkrat in še to le za par minut. Bila sem zelo zaspana in mi še sedaj ni jasno, zakaj nisem spala. Saško je recimo pobral tri blazinice, s katerimi me je obložil, se veselo naslonil in v trenutku zaspal. Eni pač nimamo te sreče. Že ob vkrcavanju smo srečalo nekga Slovenca in z njim spregovorili par besed. Kako prijetno je bil govoriti v maternem jeziku še s popolnim neznancem.
V Frankfurtu sem se preoblekla v uniformo, enkrat smo še vrgli karte in po klepetu z nekimi Slovenci smo se vkrcali na letalo. Preden bi mignili smo pristali doma in kot zadnja sem zapustila avion (sem iskala potni list, ki je bil čisto na dnu torbe). Na letališču so nas neki uslužbenci presenečeno gledali, ker smo se okoli sprehajali z medaljama. Na vprašanje kateri šport je to bil smo odgovorili matematika in se ponosno podali k izhodu, kjer so nas že nestrpno čakali starši, sorodniki in celo sošolci (Nika, Črt, Peter; ja sošolci hvala). Po približno 22 urnem prevažanju sem pristala doma in se butnila v posteljo.