40. mednarodna matematična olimpijada, Romunija
Tole pišem ob prenovi strani, torej kar nekaj let po olimpiadi v Romuniji. Pa naj bo, se bom poskusila spomniti, kaj se je dogajalo.
Spominjam se, da so mi vsi, ki sem jim rekla, da grem v Romunijo, govorili, da tam nimam kaj videti in početi. Toda ni bilo tako. Do sedaj sem bila v Romuniji že dvakrat in ni slabo. Res je revščina in malo več kriminala (toda ne povsod), so pa temu promerno cene nizke. In ljudje prijazni.
Torej, leta 1999 poleti smo odpotovali v Romunijo na štirideseto mednarodno matematično olimpiado. Tja smo šli Darjo Felda, MatjažŽeljko in tekmovalci Ajda Skarlovnik, Mojca Miklavec, Dušan Jan, Jure Kališnik, Matjaž Urlep in seveda jaz. Nastanjeni smo bili v študentskem domu v Bukarešti. Tam smo imeli precej zanimivih stvari, od biljarda pa do ščurkov. Jedli smo v neki menzi v bližini, hrana pa je bila kar solidna.
Kar smo počeli v Romuniji je bilo nekaj izletov, na primer po Bukarešti in v grad Drakule v Transilvaniji. Seveda smo preostale dneve in večino večerov igrali biljard in moram povedat, da sem v parih dneh postala profi (prej še nikoli nisem igrala). :) Japonci so tudi prvič igrali biljard in se pri tem režali kot kakšne opice. Navajeni celodnevnega dela in nič zabave so si vsaj tam lahko dali duška.
Tekmovanje smo imeli na oddaljeni fakulteti, kamor smo šli peš. Tam so nas razsedli po učilnicah in smo reševali vsak dan po tri naloge. Pretirano veliko nisem rešila, a se mi je zdelo, da si lahko obetam pohvalo in sem bila zadovoljna. Tako se mi tudi na dan objave rezultatov ni mudilo it pogledat koliko točno točk sem zbrala. Popoldne me je našel Jure in mi povedal, da imam bronasto medaljo. Nisem mu najbolj verjela, saj tega res nisem pričakovala. In ni bilo druge, grem pa pogledat. Skupaj z enim Bosancem sva se odpravila do oddaljene fakultete. Med potjo sva srečala Jugoslovane, Bosance in tudi Hrvate in vsakič sva se zaklepetala. Tako je bilo že res pozno, ko sva prispela do rezultatov. Bila je že tema in skoraj vsa vrata fakultete so bila zaklenjena. Hodila sva naokoli in našla odklenjena vrata, a naprej nisva nikamor prišla. Nato nama je uspelo najti pravi vhod, kjer pa je en gospod ravno zaklepal. Bosanec ga je uspel prepričati, da naju je spustil notri in kot zadnja sva si ogledala rezultate. Jure je imel prav. Meni in Matjažu se je obetala medalja.
Seveda sem bila potem tako vesela, da se nisem več sekirala zaradi Mojce. Zakaj pa sem se prej sekirala zaradi nje? Ker je recimo lepila ščurke (ki jih je bilo ravno v naši sobi največ) s selotejpom na steno in to najbližje moji postelji. Ker je pozabila, da je potrebno zaklepati, ali pa je zaklenila in je ključ ostal v ključavnici. Aha, seveda ni bila sama vsaga kriva, pač sta imeli ključ skupaj z Ajdo torej sta pozabljali obe.
To je približno tisto, kar je še ostalo v mojem spominu. Prilagam še fotko naše ekipe in vodiča Bogdana, narejene na enem izmed izletov (kdo je avtor fotke pa ne vem).
