DAMA
10.
Tekla sem. Tekla sem ob reki in ob Zarji. Nisem dojemala okolice in tistega kar
se je dogajalo okoli mene. Slišala sem le razbijanje svojega srca in dirjajoča
kopita konja. Naenkrat mi je postalo vseeno, če me dobi. Ustavila sem se in
čakala, da pride Ptica. Videla sem le svetlobo potem pa rezilo meča, ki je
rezalo skozi vroč zrak. Sklonila sem glavo ter si z roko pokrila oči. Tema. Zdaj
sem na hitro videla le še jezdeca, Apryl ... »Zvezdica, Zvezdica! Ni mi do
zabave!«
»Oprosti,« sem komaj slišno zamrmrala. Zadnje čase sem tolikokrat omedlela, da
niti štela nisem več. Zdi se kot v kaki mehiški limonadi. Vendar te sanje mi
niso dale miru. Vedno znova so se vračale in se po koščkih nadaljevale. To
sovražim. Zagledala sem Iks, ki me je gledala od zgoraj in A.G.-ja, ki me
podpiral. »Kaj je bilo po tem, ko ...« sem želela vedeti.
A.G. mi je položil prst na usta. »Ne govori, to ti jemlje energijo.« Vzel me je
v naročje in me posadil na Iks. Ona se je morala skoraj uleži, da me je lahko
položil na njo. Previdno je vzletela, da ne bi padla dol. Pot nazaj je že znala
sama. Po tem sem kar malo zadremala.
Zbudil me je malo bolj grob pristanek. Hitro sem bila budna, le še malo šibka.
Kar prevalila sem se z Iksinega hrbta in varno pristala na nogah. Majč mi je
pritekla nasproti in se mi vrgla v objem. »Mislila sem,« je ihtela, »da te ne
bom več videla.«
»Hej, kaj ti je, saj sem tukaj.« Kako pa ona ve, kaj se je zgodilo? sem se
začudila.
»Videla sem te v ogledalu, tebe in Apryl, in mislila sem, da ne boš ... da ne
zmoreš ...«
»Zdaj je vse v redu. Kot vidiš sem jaz tukaj, meč pa ... Saj res, kje je meč?«
Nekdo me je potrepljal po rami. »Tukaj.« Spustila sem roke z Majčinih ramen ter
se obrnila. Za mano je stal Modri z mečem v roki. Podal mi ga je. »Tvoj je, le
nauči se ga uporabljati. Zdaj pa prosim stopi z mano.« Nebo so začeli zakrivati
oblaki, ki so naredili velikansko senco. Ozrla sem se k A.G.-ju, ki je peljal
varana k počitku. Na postajo sem prišla tako kot prvič, Modri je ukazal Svileni
reki, naj se umakne, da smo prišli do vhoda. Očitno druge poti notri sploh ni,
izhod pa je tam, kjer so varani. Ko sem prišla po stopnicah na hodnik, ogledala
ni bilo več v tleh. Čudno. Modri je tokrat zavil na drugo stran hodnika, tam še
nisem bila. Ponovno stopnice, veliko stopnic navzdol. Bilo je precej temno in
vlažno. Stopnišče so osvetljevale modro goreče bakle, ki pa niso kaj dosti
pripomogle k osvetljavi saj jih je bilo zelo malo. Od časa do časa sem opazila
kak velik, lep, bel kapnik, drugače pa same manjše. Ko sem se dokončno
naveličala ogledovanja kapnikov in so me noge že pošteno bolele, sva se ustavila
pred vrati. Ta vrata so bila zelo čudna. Bila so kot ogledalo, pa nisem videla
odseva in kot steklo, pa nisem videla skozi. Porisana so bila z komaj vidnimi
simboli in znaki, črtami in vijugami. Namesto kljuke oziroma ključavnice so
rasle črne vrtnice prepletene med seboj. Dotaknila sem se jih, a preveč grobo.
Na blazinici prsta sem dobila prasko. Pogledala sem Modrega. »To je Aprylino
delo,« je Modri odgovoril na tisto vprašanje, ki sem ga ravno hotela vprašati,
»ker je notri zaprta Dama.«
»Zakaj jo je pa zaprla sem?«
»Ker je drugam ni mogla. Dama ima izredno moč, pa to ti bo že ona povedala.
Bistvo je, da jo zdaj lahko končno rešiš s tem.« Pomignil je proti mojemu meču.
»Kako?«
»Poskusi.«
»Naj prerežem vrtnice?«
»Ne vem.«
Odločila sem se, da bom prerezala steblo vrtnice. V trenutku, ko se je konica
meča dotaknila rož, so se te razpletle in iz njih se je izlila modro svetleča
voda, ki je napolnila vse črte vrisane v vrata. Nisem imela časa iskati podobe
med njimi, ker so se vrata odprla. Svetloba, ki je prihajala skozi, je bila
modra. Vstopila sem. Vrata so se tik za mano tiho zaprla. Previdno sem se ozrla
po prostoru, kamor sem prišla. Stene, tla, strop so bili stekleni oziroma takšno
kot so bila vrata, in svetilo se je modro. Vendar je bilo vse prazno. Niti enega
predmeta, niti Dame. »Sedi, prosim,« je dejal mehek ženski glas.
Kam pa? sem si
mislila.
»Samo usedi se,« sem ponovno zaslišala tisti glas. Pripravila sem se,
da se bom ujela, ko bom padla. Pa nisem padla. »Kako ...?« Sedela sem na
ničemer, pa vendar sem sedela.
»Pozdravljena Zvezdica, v svetu sanj in iluzij.
Jaz sem Dama. Bi sok?« Pred mano se je najprej pojavila senca, nato pa še njen
lastnik, oseba, ki je bila zelo lepa. Lepše punce nisem videla še nikdar. Imela
je dolge svetle lase do sredine hrbta, rahlo valovite, temno polt, kot da bi se
sončila, lepe rjave oči z dolgimi trepalnicami. Bila je visoka s popolno
postavo. Na sebi je imela temno, kratko krilo, ki ji še stegen ni prekrila ter
zgornji del kopalk. Če bi bila v Času, bi rekla, da je stara 20 let. Po tem kako
spoštljivo so vsi govorili o njej, sem si jo predstavljala kot starejšo gospo,
ali pa kot fino princesko v dolgi obleki. Roko je imela takšnem položaju, kot bi
na dlani nekaj nosila. Tisto nekaj je položila pred mano. Vedla se je zelo
čudno. Dela je gibe kot, da bi nalivala in zlagala. Po tem se je usedla. Segla
je proti mestu, kamor je prej odlagala stvari in nič nesla v usta. »Daj, poskusi
ananasov sok. Ravno ko si prišla, sem si ga naredila. Pa tudi piškoti niso
slabi, da veš.«
»Oprostite, kje je tu kakšen ananasov sok?«
Nasmehnila se mi je. »Kot prvo se bova zmenili, da me ne vikaš. Kot drugo pa ti
povem, da je vse tukaj pred tabo, le verjeti moraš.« Še enkrat sem pogledala
pred sabo. Nič. Zberi se, sem si ukazala. Predstavljala sem si, kako izgleda
miza, piškoti in ananasov sok. Še enkrat sem se zazrla pred sabo in pokazale so
se najprej le tanki modri obrisi, po tem pa še barve. Čudež! »No? Vidiš?« je
zanimalo Damo. Očarana sem strmela v lepo zapečene, s čokolado oblite in
okrašene piškote ter enega vzela. Odlično! Bila sem navdušena: »Si jih sama
spekla? Mi daš recept?« Nasmehnila se je: »Torej jih vidiš. Ja, recept boš tudi
dobila.« Vzela sem še enega. Čisto sem pozabila, zakaj sem prišla. »Mmmmm,« je
bil edini glasek, ki mi je ušel iz grla, ko sem poskusila ananasov sok. »To je
moja kuharska posebnost,« se je pohvalila Dama, »in če me po 1428. letih spomin
ne vara, nisi prišla k meni jest.« Saj res, reševanje! sem se spomnila. Bilo mi
je nerodno.
»Ja, prišla sem te rešit.«
»Torej?«
»Ne vem. Morda moraš z mano na postajo. Modri in A.G. nista nič naročila.«
»A.G.?«
»Ja. Je kaj narobe?«
»Ne, samo tako vprašam. Skupaj sva se učila hoditi v zaklenjene prostore preden
me je Apryl zaprla.«
»Kako to misliš?«
»Zaklenjeni prostori so vsi kot je ta in tisti v katerem si dobila meč. Ne
morejo vsi vanje. Pravzaprav redko kdo. Vendar pa nihče razen Apryl, tebe in
mene v teh prostori ne more uporabljati moči, niti Modri.«
»Aha, zdaj pa razumem, zakaj Apryl ni imela spremstva in vojakov s seboj, ko je
prišla po meč.«
»No vidiš, saj nisi tako neumna,« me je podražila.
»Zakaj te je zaprla sem? Ali nisi mogla odit?«
»To je precej zapleteno. Vse se je začelo zaradi tega meča. Ti si ga dobila v
zaklenjenem prostoru in če bi bila jaz na prostosti, bi ga lahko že prej
poiskala. Apryl tega ni hotela, saj ga je hotela zase, vendar še ni vedela, kje
je in zato ga ni mogel iti iskat nihče drug razen tebe. Je nelomljiv in kot
vidiš, lahko odpre marsikaj. Pravijo, da skriva tudi skrivnost o kamnu, ki je
vdelan v obesek in z njim lahko združiš katerekoli paralele.«
»Kje je zdaj ta obesek?« Čarobni kamni so me vedno zanimali.
»Ne vem. Precej jih pravi, da sploh ni obstajal. Lirione pa imajo svojo teorijo
o tem, da je izginil v prvi vojni skupaj s takratno princeso. Ta teorija zanima
tudi Apryl. Pa saj ni važno. Greva zdaj?«
»Z veseljem.«
Stopili sva ven iz te sobe in se v trenutku znašli zunaj mokri kot cucka.
Nobenih stopnic, hodnikov in podobnih stvari, ki bi jih morala prehoditi, ni
bilo vmes. Dama je nekako ustavila Mrtev dež. Imela je vpliv na veliko stvari.
Od nekje so prišli tudi drugi. Tri četrtine od teh nisem še nikoli videla.
Približali so se nama samo Modri, Zarja, A.G. in Majč. »Bravo, Zvezdica,« je
bila vsa pohvala, ki sem jo slišala od Modrega, ker sem rešila Damo. Majč je
bila videti nekam žalostna. »Domov greva,« mi je povedala.
Bila sem osupla: »Kaj?!«
»Opravili sta, kar je bilo potrebno,« je dejal A.G. In pristavil: »Do sedaj.«
Ne! Hotela sem ostati, saj sem se navezala na vse v Vetru. Na Damo čeprav sem jo
šele spoznala, Modrega, Kidi, Iks, Zarjo, na mojo moč, zrak, postajo, sploh na
vse tukaj. Še posebno pa na A.G.-ja. »Zakaj?« sem stisnila iz grla.
Modri je odkimaval: »Pogledati morata, koliko sta stari, kaj se dogaja in tako
naprej, ker bosta drugače izgubili stike z vajino paralelo.«
»Ampak, kako pa naj greva v Čas, če niti ne veva, kako sva prišli sem?« je Majč
hotela najti rešitev, da bi lahko ostali dlje.
A.G. pa se ni pustil prepričati: »Točno tako bosta šli, kot sta prišli.«
»Pa če ne vem, kako sem prišla, ti si naju prestavil,« sem bila trmasta.
»Vama sem samo naredil iluzijo naše paralele, da sta mislili, da sem vaju
prestavil in zato sta se sami.«
»Kako pa si to naredil?«
»Preprosto, saj imata zenice. Goonom pa tega ne morem naredit ker vidijo z
vetrom, le Dama lahko.«
Nasmehnil se ji je in bila sem ljubosumna. »Dobro, potem pa nama naredi iluzijo,
prestavili pa se bova sami.«
»Lahko poskusim ...«
»Počakaj! Kako pa bova vedeli, kaj morava naredit? Recimo, da mi je mami ravno
rekla naj grem po mleko jaz pa ne bom imela pojma, kaj moram. Ali pa, da pišemo
kontrolno ... ojej.«
»Oh, punce! Tudi to je urejeno. Ko se bosta združili s Čásonjema, bosta vedeli
vse, kar vesta onidve, vse kar sta doživeli in podobno. Samo ne smeta se preveč
spominjati dogodkov od tu, da ne bosta vse zmešali. OK?«
Pokimali sva. »Potem pa pojdita,« je še rekel A.G., me na kratko objel in znašli
sva se v moji oziroma naši hiši v Času. Okoli naju je bilo polno ljudi, ki sva
jih videli kot sence in obrise. Kot takrat Jana in Roka preden sva odšli. Majč
sem podala roko in ji rekla: »Pomisli na vse, kar se ti je zgodilo v Času, ne
spominjaj se Vetra.« V trenutku je proti nama zapihal hladen, močan veter, ki me
je prisil zapreti oči. Počutila sem se lahko kot v breztežnem prostoru in nato
je bilo, kot bi me potegnilo v vrtinec.
11.
»Majč!«
»Ja!« se mi je oglasila z druge sobe.
»Kaj se greva s temi froci?!«
»Pojma nimam! Mislim, da sta se najini Čásovnici odločili zaslužiti nekaj
denarja!«
»Saj to niti ni slaba ideja, ampak ne s čuvanjem petletnih mulcev! Groza!«
»Na vso žalost.« Majč se je končno prikazala. Zasmejala se mi je: »Si bila pri
frizerju?«
»Kako bi pa ti izgledala, če bi te tile štirje majhni palčki želeli prisiliti,
da se greš z njimi lovilca? Sicer pa nisi nič boljša.« Zgrabila sem fantka, ki
je želel vklopiti televizor.
»Koliko jih je?«
»Deset.«
»Se hecaš?! Deset?!«
»Ja, hecam se. Enajst jih je. In mislim, da šele čez pol ure pridejo prvi
starši.« Pogledala sem na digitalno uro na radiu. »Zdaj je petnajst čez osmo
zvečer.«
»Kaj ni lepo povedati, koliko je ura? V Vetru sem jo pogrešala.«
»Jaz tudi.« Zavzdihnila sem.
»Naj uganem, da zdaj misliš na A.G.-ja?«
Še enkrat sem zavzdihnila.
»Saj bova šli kmalu nazaj,« me je skušala potolažiti, čeprav ni vedela, ali je
to res, ali ni. V tistem trenutku je pozvonilo.
»Hitro,« sem ukazala, »vse otroke v kuhinjo! Jaz grem odpret.«
»Zakaj pa moram bit jaz s tem zgagam?« se je namrdnila Majč.
»Ker se jaz bolje izmišljujem.« In že sem stekla odpirat vrata. Vljudno sem
pozdravila, ko sem odprla vrata. Mamica nekega otroka, stara okoli 30 let, je
odzdravila: »Dober večer. Prišla sem po mojega Luka.« Šlo ji je na smeh.
»Oh, gotovo imam smešno frizuro,« sem si hitro izmislila, »igrali smo se igrico
Kaj predstavljam? pa sem bila neuspešen električar.«
Zdaj se je smejala: »Potem ste se pa gotovo zabavali.«
»Emm, ja. Samo trenutek, oprostite.« Stekla sem k Majč. »Luka, Luka ..., kje je?
Ni to tisti svetlolasec, ampak tukaj so štirje taki?«
»Eden od teh dve je,« je Majč pokazala na dva fantka.
»Oh.« Oba sem prijela za roko in ju odvedla k gospe.
»Kateri?«
»Oh, punce ...« je zamrmrala in prijela levega. »Lahko noč.«
V tistem trenutku sta v našo ulico zapeljala še dva avtomobila. Zastokala sem in
si uredila lase. Videla sem prihajati še tretji avtomobil. Tako so čez čas stale
pred vrati tri mamice, možje pa so jih čakali v avtu. »Čer,« sem rekla, »imena
otrok, prosim.« Grega, Mitja, Petra, Gašper, Tim, Nejc, Alja, so se name vsula
imena. »Oprostite za trenutek.« Majč je že pripeljala dvojčka Mitja in Grego,
jaz pa sem odšla iskat ostalih pet otrok. Zmotila sem se le enkrat, ko sem
namesto Alje pripeljala Nataršo, a je tudi njena mami kmalu prišla. Ostala sta
le še Eva in Jure. »Pa ta dva?« je vprašala Majč. »Ne vem, počakajva.« Mimo je
po polžje teklo 5 minut, 10 minut, 15 minut, pol ure. Eva in Peter sta ta čas
zaspala na zofi. Vsaj mir je bil, če ne drugo. Šele takrat sem se ozrla po
dnevni sobi. Če bi jo v takšnem stanju videla moja babica, bi mislila, da smo v
tretji svetovni vojni. Končno je pozvonilo. Tokrat je odšla odpirat Majč.
Slišala sem glasove. Moški glas je bil. Govoril je nekaj o tem, da je bil
zadržan in nama zato dal še dodatek k plačilu. Zbudila sem speča otroka, ki sta
kar sama stekla k atiju. Majč se je vrnila z denarjem v roki. Vzela je še
tistega, ki sva ga do sedaj hranili v moji denarnici in mi ga podala. Vrgla sem
se v fotelj. Zadovoljno sem štela dobiček. Saj se je splačalo potrpeti tole
urico, ker konec koncev midve sploh nisva trpeli cel popoldan, takrat sta bili
tu še najini Čásovnici. Ampak, kateri dve bosta zapravljali denar? Midve ali
Čásovnici?
»Koliko čokolad si lahko kupiva?«
»Čokolada redi,« sem bila pametna, »jaz bi raje imela novega mobiča.«
»Kaj pa jaz? Za dva mobija pa nimava.«
»No, potem pa si kupiva računalnik.« Postala sem dobre volje.
»Ja, vsekakor. Če bi hoteli komp, bi morali še kar nekaj let tako delati.« Sedla
mi je na trebuh.
»Hej! Toliko imaš prostora na kavču, pa s svojim tristotim kilami sediš na
meni.«
»Nimam tristo kil!«
»Pa jih boš imela, če boš vse zapravila za čokolado. Sicer pa svojo polovico
zaradi mene lahko.« Dala sem ji polovico zaslužka.
Vstala je. Pospravila je denar v žep na kavbojkah. »Kdaj bova pa vse to
pospravili? Še huje je kot moja soba.«
»Ne vem. Zdaj vsekakor ne.«
»Ampak, potem bova pa morali jutri vstati ob šestih zjutraj. Saj veš, da se
tvoji starši vrnejo že dopoldan.«
Nastavila sem budilko na mobiju. »Pa bova. Lahko noč.« Zazehala sem in kar tam
zaspala.
Znašla sem se na travniku polno cvetlic. Roza, rdeče, rumene, modre, zelene, vse
barve sem lahko videla. Nebo je bilo nebesno modro, sijalo je sonce. »Zvezdica?«
»A.G.? Kaj pa ti tu?«
»Se spomniš, da Dama lahko nadzoruje sanje?«
»Ja. Dovolila mi je, da te obiščem.«
»V sanjah?«
»Bolje kot nič.« Objel me je. Bilo je resnično, resnično v sanjah. Vse sem
čutila, kot da bi se res dogajalo in na nek način se je. Ne spomnim se, kdaj sem
se zaljubila vanj, pa to tudi ni pomembno. Glavno je, da sva bila skupaj, čeprav
le v resničnih sanjah. Sliši se tako čudno.
»Pipipipip ...« se mi je na uho drla budilka. Še zadnji poljubček, sem si
mislila in bila sem v resnični resničnosti. Škoda. Takrat mi je bilo kar žal, da
nisva pospravili že zvečer. Pogledala sem datum. Na tega sem prejšnji dan čisto
pozabila. Ponedeljek! »Majč, ponedeljek je!«
»Kaj?« mi je zaspano odvrnila.
»Ponedeljek je! Čez dve uri je šola!«
Najprej sva se hitro preoblekli, potem pa začeli pospravljati. Knjige, revije,
vilice, kape, šali ... vse mogoče je ležalo na tleh. Pospravljali sva do
zadnjega trenutka, potem pa s kolesom oddirjali v šolo. Prišli sva ravno ko je
ob 8.00. zvonec oznanil uraden začetek pouka, učiteljice tako ali tako zamujajo.
Le danes ni. Tokrat je bila kot za nalašč že v razredu. »A tako, mladi
gospodični, mislita, da če je razredna ura pred poukom, ne bosta imeli
zapisanega neopravičenega izostanka.«
»Oprostite, nisva vedeli ...« sem rekla, čeprav to pri njej nikoli ni pomagalo.
»Samo ne izgovarjajta se! V petek sta bili v šoli, torej bi morali vedeti.«
Zdolgočaseno sem jo pogledala. »Saj sem rekla, da prosim, oprostite.« Sedli sva.
Čutila sem poglede vseh devetnajstih sošolcev in sošolk. Vsakemu posebej sem se
nasmehnila, tako lepo jih je bilo spet videti. »Torej,« je nadaljevala
učiteljica, »ker je danes zadnja ura pred kontrolno nalogo, bomo predvsem
vadili. Majč, k tabli.«
»Zakaj ravno jaz?« je potarnala dovolj naglas, da jo je učiteljica slišala.
»Prav, potem pa še tvoja zamujajoča soseda v klopi.« Počasi sem vstala. Skupaj
sva odšli proti grozno zeleni tabli in z belo kredo sem začela pisat angleško
poved. Majč je zraven prevajala: »Ob pol štirih popoldan boš nabirala češnje,
potem pa odšla na trening.« Nato sva morali poved v angleščini spremeniti še v
nikalno poved, vprašalno poved in jo razčleniti v dve povedi, da je bila gospa
Črna zadovoljna. Tako smo jo klicali, ker je, kot tudi tisti trenutek, vedno
ponavljala: »Angleščina je kot črna luknja, če se je ne učimo. Vsi vaši črni
cveki jo delajo vedno globljo, zato morate svoje črne možgane napolniti z belim
znanjem, ki ga trenutno nimate ravno veliko. Vaši možgani so bolj sivi.« To je
govorila vsem razredom ne glede na znanje. Preostali del ure sem dremala. Po tem
je bila telovadba. Edini predmet, ki je koristen vsaj za sprostitev, drugi niso
niti za to. Ko sem se preoblekla v črne kratke hlače in svetlo vojaško zeleno
majico s frajerskim ježem na sredini, sem se za hip spomnila Vetra.
»Au!« sem zacvilila in se sunkovito obrnila. Zavila sem z očmi. »Misliš, da je
cool, če me ščipaš, Tom?« Tom je fant iz paralelnega A razreda in misli, da je
frajer, če ščipa dekleta tja, kjer nam niti najmanj ni všeč. »Opa, naši frajerki
pa nekaj ni všeč,« je zafrkaval tako naglas, da so prisluhnili vsi v bližini.
Majč mi je pomahala in pokazala na svojo dlan. Pokimala sem ji in odvrnila Tomu:
»Ne brigaj se zame, raje poskrbi za svojo rit.« Tom očitno tega ni vzel resno in
se je nesramno zarežal. Šele ko so drugi prasnili v smeh, je obrnil glavo nazaj
in na svojih hlačah zagledal dve rjavi gosenici, ki sta mirno lezli proti
njegovemu hrbtu. Tom je z roko pomedel gosenici na tla. »Pa ne, da so se ti
žuželke zaredile v hlačah!« ga je dokončno ponižala Majč. V roki je držala list,
s katerega je ravnokar stresla gosenici na Toma. Bila sem vesela, da so se
smejali njemu, ne meni. Jan je stopil k meni. »Pusti jo, mojo Svetlo Zvezdico.«
Spomnila sem se na A.G.-ja. Kot se odzove refleks, če nam kaj prileti v oči, sem
mu jaz brez pomisleka odvrnila: »Hvala, znam se postaviti zase, poleg tega pa
zate nisem Svetla Zvezdica.« Jan ni izgledal prizadet, samo malo zmeden. Tom pa
je bil še vedno poln energije. »Te punca ne mara,« je dražil Jana. »Mir mi daj!«
sem mu ukazala istočasno kot Jan. Majč me je dregnila in mi zašepetala, naj grem
z njo. »Veš kaj je rekel A.G.?« me je vprašala. Odkimala sem. »Da sta se najini
Čásovnici,« je nadaljevala, »v Času obnašali, kot bi se midve, če ne bi šli v
Veter. Torej si bila v Času še kar zaljubljena v Jana, v Vetru pa v A.G.-ja. In
ne vem, kako boš Janu razložila, da si se danes zaljubila v nekoga iz druge
paralele, včeraj ga pa še poznala nisi.«
Skomignila sem. »Ne vem, bom že. Greva, prfoksa je pršla.«
»Kot misliš, ti si tapametna.«
12.
Globoko sem zazehala, ko sem izstopila iz učilnice za glasbeno vzgojo. Majč je
bila še vedno jezna na učiteljico Slavico, ker je morala pred razredom za kazen
peti solo. Bila je tako smešna, da smo se ji vsi smejali. Pa ne glasu, temveč
njenemu izrazu na obrazu. Majč ima najlepši glas v razredu. Pa saj to mi ni bilo
več važno, glavno je, da sem preživela zadnjo ponedeljkovo šolsko uro.
»Kaj bova počeli danes popoldan?« sem jo med smehom vprašala na poti domov.
»Ne vem, lahko sva pri meni doma.«
Pokimala sem. Zavila sem v našo ulico in pomahala Majč. »Se vidimo ob štirih.
Čav!«
»Čav!« Odpeljala se je naprej.
Ko sem prišla domov, so bili starši že doma. V šoli sem čisto pozabila, da bi
morala še do konca pospravit stanovanje.
»Mami,« sem hitela razlagati že pri vratih, »veš, z Majč sva pazili otroke, pa
so bili tako nemirni, nič niso ubogali pa so vse razmetali in ...«
»Dovolj! Če je kaj uničenega, bosta kupili novo, zdaj pa pokliči Majo in
pospravita vse do zadnje pikice. Razumeš?«
Brez odgovora sem poiskala telefon in poklicala Majč. S kolesom je hitro
prispela do mene. V kleti sva poiskali metlo, sesalec in podobne predmete. In
začelo se je čiščenje stoletja, kot sva tudi kasneje poimenovali ta dan.
Ko sva zvečer izmučeni sedeli v moji sobi, naju je spomin odnesel v Veter. Dolgo
sva se pogovarjali o dogodkih, stvareh, pojavih, ki sva jih tam videli ali
slišali. Tako sva se zatopili v pogovor, da nisva slišali moje sestrice, ki je
vstopila v sobo. Ujela je delček pogovora. »Kdo je Dama?« je radovedno vprašala.
»Amm, to je… neka zgodovinska osebnost,« sem se hitro izmislila. Zgodovina
sestrice ni zanimala in je zapustila sobo. Majč se mi je nasmehnila: »Tvoja
domišljija še vedno nima meja.«
»Toliko bolje zame.«
Smejali sva se. Zmotila naju je moja mami: »Maja, tvoji starši so klicali! Domov
moraš!« Spogledali sva se in se še enkrat zasmejali, po tem pa je Majč odšla.
Začeli so se najbolj dolgočasni trenutki mojega življenja…
…Ki so se končali takoj, ko sem se poizkusila sprehoditi skozi steno v
kopalnico. Ni mi uspelo. Votlo je zabobnelo, ko sem se z glavo zaletela v zid.
Smola, pa sem hotela svoje sposobnosti uporabljati tudi v Času. V tistem
trenutku je zazvonil moj mobi. Bil je Jan.
»Živjo,« me je pozdravil.
»Čav,« sem odgovorila.
»Si mi danes zamerila?«
»Ne. Sploh ne.«
»Kaj pa?«
»Nič.«
»Tudi zdaj si nekako hladna.«
»Pa?«
»Ne vem. Vedno si bila bolj, ne vem no, bila si živahna in… drugače si se
obnašala do mene kot danes.«
Skomignila sem z rameni. Pozabila sem, da me ne vidi.
»No?«
»Sorry, ne vem kaj te moti.«
»Saj ne zameriš, da te to sprašujem, ker to pravzaprav ni moja stvar.«
»Ne.«
»Kaj ne?«
»Ne zamerim.«
»OK.«
»OK.«
»Potem pa se vidiva jutri.«
»Ja, se vidiva jutri.«
»Adijo in lepo se imej.«
»Čavč.« Prekinila sem zvezo in v gluho slušalko dodala: »Morda pa je za vse kriv
A.G.«
Komaj sem odložila mobitel na polico je ponovno zazvonil. Tokrat številke nisem
prepoznala.
»Prosim?« sem se uglasila.
»A.G. tu.« se je predstavil glas na drugi strani.
»A.G.?!« sem se začudila preveč naglas. Znižala sem glasnost glasu. »Od kod ti
mobitel? Si v Času?«
»Ja. In tole telefoniranje je izjemno čudaško.«
»Kje si?«
»Ne vem. Pri nekem Tomu sem si sposodil mobitel in slučajno te pozna, zato ni
bilo težko priti do tvoje številke.«
Zavila sem z očmi. Ravno Toma je moral najt. »Zakaj pa ne prideš k meni?«
»Ne smem.«
»Oh, zakaj pa ne?«
»Ne smeva preveč zaplesti najinih paralel.«
»Kako je z Vetrom?«
»Naj ti povem po pravici?«
»Ja, seveda.«
»Slabo. Pravzaprav zelo slabo. Apryl je ravnokar resnično napovedala vojno, ker
je na prostosti Dama, ker se ji še vedno upiramo in ker je ugotovila, da če tebe
dovolj izučimo jo lahko premagaš.«
»Kaj to pomeni, A.G.?« Čutila sem, da gre veliko bolj zares kot prej.
»To pomeni, da te ponovno potrebujemo in da je obstoj Vetra resno ogrožen.«
»Pridem sama ali grem še po Majč?«
»Zaenkrat pridi sama, potem bomo pa še videli.«
»Kdaj?«
»Lahko zdaj.«
»Ja.« Prekinila sem. Zaprla sem oči in si predstavljala Veter, postajo Luween
ter A.G.-ja. In že sem odhajala.
Nadaljevanje imam že napisano, pravzaprav je zgodba že dokonča, vendar je ne bom objavila zaradi zlorabljanja in podobnih stvari. Če koga preveč matra firbec, da bi izvedel kaj se zgodi naprej, mi lahko pošlje e-mail in poslala bom nazaj kratko obnovo.
©Masa C.