MRTEV DEŽ
4.
Brez besed smo hodili, ven iz vasi, ven iz območja, ki sem ga poznala. Takoj se
je vse spremenilo. Nikjer ni bilo smerokazov za Ljubljano, Kranj in podobno,
vendar le za Gajno, Kro in druga mesta, za katera še nisem nikoli slišala. Ko
smo prišli do prvih hiš, me je A.G. opozoril: »Tukaj ne smeta uporabljati svojih
imen iz Časa. Maja, ti si lahko Majč, ker je to tako ali tako tvoj vzdevek, zate
pa se moramo nekaj spomniti.«
»Jaz bom Zvezdica,« sem izstrelila kot iz topa.
»Od kod ti pa to?« se je začudil. Majč je odgovorila namesto mene: »Tako jo je
enkrat poklical Jan.« Lica so se mi obarvala rdeče. »Kdo je Jan? Tvoj fant?« mi
ni dal miru A.G. »Ne,« sem hitro rekla in še bolj zardela. Približevali smo se
vasi, ki je izgledala kot iz starega veka. A.G. nama je naročil, da naj počakava
pred neko hišo na začetku vasi Luween, ki naj bi bila gostilna. Vrnil se je s
črnimi plašči s kapuco in razlago: »To morata nositi med Gooni. Brez plaščev
zaenkrat ne smeta nikamor, saj bi vaju lahko spoznali. Apryl še ne ve, da sta
tukaj. Stražarji so za vsakim vogalom, pazita se jih tako kot vse ostale. Ne
zaupajta nikomur!« Govoril je, kot bi bila vojna. Postajala sem vse bolj
radovedna: »Kaj je tako skrivnostnega? Zakaj so stražarji in kaj bi se zgodilo,
če nas najdejo?« Majč je nadaljevala in vprašanja so kar deževala: »Kakšno vlogo
imava midve? Kaj je takega pri Apryl? Zakaj jo želite spraviti z oblasti?« Bilo
je kot na kvizu in A.G. ni vedel, kje naj začne odgovarjati. Odločil se je tako:
»Poglejta okoli sebe. Vidita te hiše, kako razpadajo. Vesta zakaj? Ker tu ni več
sonca. Se vama ne zdi malo dolga noč?«
»Zakaj?« ga je prekinila Majč.
»Ker tudi sonce vzhaja in zahaja z časom, ki pa ga tukaj ni. Zato mora za takšne
in podobne stvari skrbeti princesa. Recimo za dež in sneg, edino veter ni
odvisen od nje. Apryl pa se za to ne briga. Samo v mestu Prana, kjer živi, je
lepo, svetlo, toplo in v njem je dobro živeti. Luween je ena izmed najbolje
ohranjenih mest.«
»To naj bi bilo mesto? Izgleda kot kup podrtij!« sem se začudila. Na nos mi je
padla kapljica dežja. A.G. ni niti trznil, ko je začelo deževati. Pogledal je v
nebo in zamišljeno rekel: »Tudi za to bomo potrebovali plašče, ampak mislim, da
bi bilo bolje iti v hišo. Hitro!« Z vso močjo naju je potegnil pod streho, a
bilo je že prepozno. V tistem trenutku se je ulilo kot iz škafa, še huje. Izpod
strehe sva gledali dež. A.G. naju je prijel z vsako roko eno in kot majhni
deklici odpeljal v gostilno. Na velikem oboku nad vhodom je pisalo Iz pravljice.
A gostilna me nikakor ni spominjala na tiste iz pravljic. Morda je bila včasih
lepa, zdaj pa je le odsev stare podobe. Za razmajano mizo je sedel gostilničar.
Izgledal je precej mlad, oblečen v nekaj podobno kavbojkam, majico s kratkimi
rokavi in predpasnik. »Mrtev dež,« je zamrmral, ko smo se mu približali. Ni se
slišalo kot vprašanje. Rekel je kot, da je to nekaj vsakdanjega, jaz pa še
sanjala nisem nikoli o takem nalivu. In kaj je mislil z Mrtev dež?
»Sobo, prosim,« je naročil A.G. Gostilničar mu je dal ključ in A.G. je očitno že
vedel, kam mora it. Molče sva mu sledili po zavitih, škripajočih stopnicah do
hodnika z mnogimi vrati. Odklenil je četrta na levi strani, ne da bi pogledal
številko sobe. Vstopili smo v mračen prostor z majhnimi okni, štirim posteljam
in lesenim stropom. Bilo je vlažno in nič ogrevano. Zazeblo me je, a sem vseeno
slekla premočen pulover. Tako je bilo bolje, ker sem se znebila mokrih oblačil.
A.G. se je usedel v kot pri vratih in nama pomignil, naj prideva tja. Tam je
bilo topleje. »Tu je dimnik,« nama je zamišljeno povedal in se zazrl nekam v
strop. Mrtev dež mi ni dal miru v glavi, zato sem ga vprašala: »Kaj je to Mrtev
dež?«
»Dež pač,« se mu ni dalo razlagati.
»Daj no,« mu je začela težiti še Majč, »gotovo ni kar nekaj, da se tako imenuje.
Če ne veš za kaj gre, bova pa počakali na nekoga, ki ve več o tem.« Ta stavek je
čudežno vplival nanj saj je tako začel: »Ne izzivaj me! Jaz sem eden redkih, ki
kaj ve o tem. Torej, Mrtev dež ni kar nekaj. To je posledica kamna.«
»Katerega kamna?« sem ga zdaj prekinila jaz.
»Počakaj, tudi do tja bom prišel,« je zagodrnjal, »zdaj me pa prosim ne
prekinjajta več.« In je nadaljeval: »Sami sta videli naliv, kaj ne? Sklepam, da
v Času nimate toliko padavin naenkrat. Tudi pri nas jih včasih ni bilo tako
močnih. Odkar imamo princeso, Mrtev dež obstaja. Ko je prišla prva princesa, se
je porušil del narave. Ne vemo kdo je prej skrbel za njene naloge, a ko je ona
sedla na prestol, je nevede prevzela vse odgovornosti. Počasi so padavine
Mrtvega dežja naraščale, a le za malo. Zdaj pa so se močno okrepile. Po legendi
je Mrtev dež sestavljen iz solz umrlih. Za vsakega umrlega naj bi jokali. Ker je
zadnje čase veliko umrlih, je tudi dežja več. Nekateri to verjamejo, nekateri pa
ne. Med temi, ki ne, je tudi Apryl.«
»Kako pa ločite navaden dež od Mrtvega?« me je zanimalo.
»Hja, zdaj je to lahko, ker navaden dež nima takšni nalivov, včasih to ni tako
lahko in bili so le redki, ki so to znali.«
»Prej si omenil neki kamen, ki...«
»O tem vama ne bi govoril,« me je preglasil, »tudi za to bo še čas.«
»Zdaj pa ti prekinjaš,« sem se razjezila, »počakaj, da povem do konca. Zakaj
nama... čakaj malo... kaj pa najini starši. Saj ne vedo, da sva tukaj, skrbelo
jih bo.«
»Saj sem vaju nadomestil z čásonjema. To sta nekakšna vajina klona. Obnašata se
tako kot bi se vidve, če bi bile v Času. Nič ne skrbita.«
Od dahnila sem se. Nisem si predstavljala kako bi bilo, če bi se šele čez teden
dni vrnila domov. Moja pozornost pa se je kmalu preusmerila na trebuh. Bila sem
lačna. V tistem trenutku se je uglasil Majčin trebuh. Tudi ona je bila lačna.
Takrat je A.G. odšel po hrano, ne da bi mu kaj rekli. Vrnil se je s skledo neke
čudne goste juhe in tremi žlicami. Podal nama je dve, sam pa je že zajel juho.
Izgledalo je zelo ogabno, a je bilo tudi zelo dobro. Z Majč sva kar napadli
skledo. »Dober je tale ábramem, kajne?« naju je vprašal najin spremljevalec, ko
od hrane ni ostalo več veliko. Divje sva prikimali in jedli naprej. A.G. se nama
je zasmejal. Nenadoma je postal zelo resen. »Punci, dovolj bo! Naprej gremo. Do
naslednjega tako močnega nalivaje treba priti do Svilene reke, drugače se nam ne
piše dobro. Pohiteti moramo!« Moramo je tako poudaril, da sem se kar
prestrašila. Vzel nama je ábramem, čeprav ga še nisva pojedli do konca. Oblekli
smo svoje plašče, saj je še vedno deževalo in ponovno smo odšli na pot, ki je
krajša, kot se mi je zdelo.
5.
Kako sovražim vlago. Kako sovražim tišino. Kako sovražim blato. Kako sovražim
hojo. Kako sovražim biti v Vetru! Pa saj nama sploh ni treba bit tu in nama
pomagati! Lahko bi se vrnili. Samo toliko počakava, da se naučiva skakati iz
paralele v paralelo, potem pa greva. Bila sem tako odločena, pa tega nisem
naredila in po eni strani mi je žal. Cesta, oziroma bolje rečeno pot, po kateri
smo hodili, je bila mokra, spolzka in blatna. Nad njo so se sklanjala drevesa,
ki jih nisem poznala. Bila so podobna vrbi žalujki, le da veje niso segale tako
nizko k tlom. Izgledalo je kot, da iščejo svetlobo, te pa je bilo ravno toliko,
da sem lahko videla okolico. O tej ni kaj dosti povedati: pot brez konca in na
obeh straneh samo drevesa. »Kje smo?« sem s strahom v glasu vprašala A.G.-ja. »V
Luweenu,« je odrezal.
»Še kar,« sem se začudila, »pa saj že najmanj eno uro hodimo!«
»Luween je razdeljen. Čeprav misliš, da si v drugem mestu, si še vedno v istem,
le v drugem delu. Prej smo bili v največjem delu Goonov, zadaj gremo v del
Časovnikov, k Lirionam pa, če se bo le dalo ne bomo šli. To so samo dekleta, ki
imajo podobne sposobnosti kot časovniki vendar so precej drugačne. Niso preveč
gostoljubne in če se le da, se izogibajo drugih.«
Majč je imela spet nekaj pametnih idej: »Zakaj pa ne gremo z avtomobilom? Saj če
ti nimaš izpita, lahko vozim jaz.« A.G. se je nasmehni: »Pa saj tukaj nimamo
avtomobil ali pa letal. Smo kar nekaj stoletij za vami, nekako pred vašim
štetjem let. Ker ni časa, gre vse veliko počasneje. Tudi vsa živa bitja ne
morajo umreti od starosti.«
»Super,« sem vse razumela nekoliko preveč preprosto, »torej bom vstala tukaj in
nikoli ne bom stara.«
»No ja, jaz sem že nehal šteti, koliko sem star. Vendar sem med mlajšimi.
Nekateri so že prave legende.«
»Kdaj so se... Aaaaa!« Iz za dreves je nekaj skočilo pred mene in prijazno
zamijavkalo. »Oh, saj je samo muca,« sem si zamrmrala, a srce mi je še vedno
divje razbijalo. Imela je dolgo črno dlako z belimi lisami, kot bi imela škornje
in slinček. Majč se mi je začela smejati: »Uboga muca, kako se te je
prestrašila!« Delala sem se, da je ne slišim in muco vzela v naročje. Bila je
tako topla in mehka. A.G. me je ponovno presenetil s svojim znanjem: »Ime ji je
Zarja. Od kar jo poznam se potika tu okoli, nikoli ne gre drugam.«
»Kako je lepa. Zakaj ji je tako ime?« sem vprašala in gladila njen kožušček.
»Ker je črna kot noč in bela kot dan. In zato ker, ko sem jo prvič srečal, sem
zadnjič videl večerno zarjo. Dolgo pot je prehodila revica, saj je prišla od
Lirion. Vedno, ko grem tu mimo, ji prinesem hrano in ona me pričaka.«
Zdaj sem vedela zakaj nama ni dovolil pojesti ábramema do konca. Kar na tla ji
ga je stresel in Zarja je skočila k ábramemu ter začela jesti. Nepremično sem jo
gledala. Ni se mi zdela kot navadna muca. V njej sem videla nekaj posebnega, kot
bi bila človek. Dokler ni pojedla, sem jo gledala. Po tem pa se mi je ona zazrla
naravnost v oči. Kot da bi nekaj iskala v njih. Pogledala sem stran. »Poglej to
znamenje,« mi je skoraj ukazal A.G. Dvignil ji je dlako nad levim očesom.
Izgledalo, je kot da bi jo čez oko opraskala neka večja divja žival. Pa ni imela
rane ali brazgotino, le temnejšo kožo. Podrobnosti mi ni uspelo razločiti, zato
mi jih je povedal A.G.: »Vse Lirione in njihove domače živali imajo čez levo oko
takšen znak. One se s tem rodijo, predstavlja pa Ptico.« Ko je Majč končno
dojela, da se pogovarjava o Lirionah, se je nehala smejati in se skrivati med
drevesi ter nama prisluhnila. »Kaj? Daj še enkrat povej,« je prosila. A.G. je
pobral palico in na tla narisal znak Lirion. Nastalo nekaj podobno zadnjemu
krajcu Lune z repom... no, ne vem, kako naj opišem. Zraven je razlagal: »To naj
bi bila senca ptice z imenom Ptica, ki jo skoraj vse Lirione in nekateri redki
izbranci vidijo tik pred smrtjo. Vendar pa ne mislijo ptice dobesedno. Sploh
nihče ne ve, kaj se misli s ptico. Niti tega ne vedo, ali je to le legenda ali
res obstaja. Vse Lirione mislijo, da obstaja in so obsedene s Ptico. Ona je
njihov življenjski cilj.«
»Kakšna pa je ta Ptica« je zanimalo Majč.
A.G. se je razjezil: »Saj sem rekel, da ne vem! Vse, ki so jo videle, so takoj
umrle tako, da ni bilo časa opisovat smrti in tistega kar vidijo. Saj res, še
to... vidijo jo samo dekleta.«
»Ha, ha,« se je Majč narejeno zasmejala, »torej ti nikoli ne boš vedel, kakšna
je!«
»Tudi ti ne!« ji je zabrusil nazaj.
»Zakaj pa ne? Kaj pa če sem ena izmed tistih redkih, ki jo vidijo?«
A.G. je molčal.
»No, kaj? Zdaj boš pa kar tiho? Jaz imam vsaj možnost, ti pa ne in to veš pa
nočeš priznati,« je Majč še kar svoje mlela naprej. »Ne zmeni se zanjo,« sem
rekla A.G.-ju, »ima pač preveč energije.« Majč pa ni odnehala: »No poglejte,
zaljubljenca! Sem pa mislila, da si zatreskana v Jana!« Takrat sem zardela in
takoj opustila filozofijo o odvečni energiji. »Majč, nehaj!« sem zakričala, da
sem splašila ptice z dreves. Jezno me je pogledala. »Tudi prav! Jaz grem naprej!
Ker sta tako pametna, me bosta že ujela.« Zasukala se je na petah ter stekla
stran. V istem trenutku je Zarja skočila v grmovje in ji neslišno sledila.
Obrnila sem se nazaj k njemu. »Naju mora skrbeti za njo?«
Odkimal je: »Ne, saj zna poskrbeti zase. Poleg tega ji sledi Zarja.«
»Kaj pa ji bo pomagala tako majhna mačka?« sem se začudila.
»Zarja ni zgolj mačka. Veliko več je, kot kaže, pa saj to veš tudi ti.«
Zavzdihnila sem. »Kaj pa je, če ni muca?«
»Bolje bi bilo, če bi vprašala, kdo je.«
Nekaj časa sva bila tiho, nakar sem se spomnila pogovora pred prepirom. »Zakaj
je Ptica življenjski cilj Lirion?«
»Ne vem točno, nihče ne ve. To je njihova velika skrivnost. Poleg tega pa deklet
nikoli nisem razumel.« Nasmehnila sem se mu: »Upam, da mene boš.« Vrnil mi je
nasmeh. »Zakaj pa si rekel Majč,« sem nadaljevala, »da ne bo videla Ptice? Saj
ima vsako dekle možnost. Sam si rekel, da jo nekatere vidijo tudi, če niso
Lirione.« A.G.-ja se je ponovno prijela viroza molčečnosti. Nežno sem ga udarila
v roko, on pa še vedno ni spregovoril. Ni mi bilo jasno kaj je takšnega v teh
besedah. Približala sem se mu. »Zakaj si tiho?« Pogledal me je v oči kot, da sem
ga hipnotizirala. Tudi jaz sem ga gledala in v njegovih očeh sem videla svoj
odsev. »Ker vem, da je ne bo videla,« mi je zašepetal, »ti jo boš.«
6.
Tekla sem. Tekla sem ob reki in ob Zarji. Nisem dojemala okolice in tistega, kar
se je dogajalo okoli mene. Slišala sem le razbijanje svojega srca in dirjajoča
kopita konja. Naenkrat mi je postalo vseeno, če me dobi. Ustavila sem se in
čakala, da pride Ptica. Takrat sem se zbudila. Planila sem pokonci, lovila sapo
in se skušala spomniti, kje sem. Okoli mene je bila tema in polno dreves. Že
vem– ustavili smo se za počitek, ker je Majč skoraj izgubila zavest zaradi
napora pri teku. Ob stiku z resničnostjo sem pozabila na sanje. Počasi sem legla
nazaj. Kamenčki so me bodli v hrbet, da sem čutila vsako kost, korenina pod
glavo je bila bolje kot nič, pa vseeno popolnoma neudobna. Obrnila sem se na bok
in videla, da A.G. in Majč spita kot ubita. Zavidala sem jima. Ponovno sem legla
na hrbet. Nič mi ni bilo niti za silo udobno. Nekaj je skočilo name, trznila
sem, a ostala popolnoma mirna. Torej vendarle nisem bila edina budna, tudi Zarja
ni spala. Njene oči, ki so se svetile kot kresničke, so me opazovale. Res ni
bila kot navadna muca, edino telo je imela takšno. »Zakaj sem tu, ko pa bi lahko
doma mirno spala?« sem ji bolj rekla, kot vprašala. Ni se odzvala, le gledala me
je. »Veš kako bi rada spala pa ne morem,« sem ji potožila. Izgledalo je, da me
je razumela. Približala se je mojemu obrazu, položila svojo tačko moje lice in
že sem sanjala. Tokrat o fantu...
»Zbudi se, Zvezdica!« me je budila Majč. »Res si Zvezdica. Morda bi bilo le
bolje kar Zvezdica Zaspanka.« Odprla sem oči in videla, kako se mi A.G. smeji.
Vendar ne posmehljivo. Bil je nekako drugačen smeh, le nisem mogla ugotoviti,
kakšen. To me je zmedlo. »Kam gremo danes?« sem hitro zinila.
»Saj sem vama povedal, do Svilene reke. Včeraj sem imel v načrtu, po vašem
povedano, še kako uro hoda dlje, pa nam ni uspelo zaradi naše Majč. Zato bomo
danes pohiteli.«
»Kaj pa bomo počeli tam,« se pošalila Majč, »se gremo kopat?«
»Ne,« je neumnemu vprašanju vrnil neumen odgovor, »lovili bomo odpadle liste z
dreves.«
»Hej, resno naju zanima!« sem tokrat stopila na Majčino stran.
»Jaz pa vama resno povem, da bosta videli, ko pridemo tja.« Ko je videl, da se
ne zafrkavava, je nadaljeval: »Tam je postaja, kjer bomo dobili vse, kar
potrebujemo.«
»Kaj točno misliš z vse kar potrebujemo?« sem vrtala vanj.
»Saj bosta videli,« je še kar vztrajal s skrivnostmi.
Počasi mi je šel na živce, tako kot moji prijateljici. »Dovolj imam tvojih
presenečenj,« se je razjezila, »če si me že zvlekel sem, bi vsaj rada vedela kaj
se dogaja!«
A.G. jo je začel miriti: »Pomiri se, Majč. Vse bosta zvedeli. Ne bi rad še enega
takega prepira kot včeraj.«
»Ja se ve da, pomirim naj se! Kako pa bi bilo tebi, če bi se kar naenkrat znašel
med Lirionam, ljudem brez zenic, pod nekim Mrtvim dežjem in nekje, kjer še
elektrike niso izumili!«
»V redu. Vse vama bom povedal med potjo, samo spravimo se že od tukaj.«
Pobrala sem svoje stvari, premočen pulover in mobitel, ki je bil popolnoma
neuporaben, saj ni imel signala pa še ura se je ustavila. A.G. naju je iz gozda
vodil do poti, nato pa je končno začel: »Znata uporabljati meč?« Čudno sva ga
pogledali. Ko je videl najina izraza na obrazu, je nadaljeval: »Sklepam, da ne.
Saj za to bo že poskrbel moj prijatelj Blaž, nihče vaju ne bo naučil hitreje in
bolje kot on.«
»Kaj? Mečevanje? Zakaj nisi preprosto rekel, da je vojna in da imate premalo
bojevnikov za zmago?«
»Daj, poslušaj me do konca, Majč! Em, saj znata jahati kajne?«
Spomnila sem se na tiste tri ure jahanja z mami in odkimala. A.G. se je prijel
za čelo. »Saj sem mu rekel, da bo prepozno,« si je zamrmral, »torej z varani ne
bo šlo ...«
»Z varani? Torej še nekaj nenavadnega!«
»Oprostita, čisto sem pozabil. Varani so nekakšni zmaji zelo različnih barv.
Lahko so vseh naravnih barv, tako kot mačke in jesensko listje. Divji imajo na
hrbtu in repu še bodice.«
»Uvau,« sem od očaranja komaj spravila iz sebe, »jahali bomo zmaje!«
»Ja, jahali jih bomo, če do naliva Mrtvega dežja slučajno pridemo k Svileni
reki,« je pribil A.G.
Šele zdaj sem opazila, da nismo naredili kaj več kot dvajset korakov. Spravili
smo se naprej. A.G. je začel hoditi tako hitro, da sem skoraj tekla za njim.
Nihče ni spregovoril in zato sem si vzela čas za zamišljanje. Domišljala sem,
kako se ima moj klon oziroma Čásovnica, kot jim pravi A.G., v Času. Gotovo na
veliko osvaja Jana in zapravlja denar na mobitelu, spravlja prfokse ob živce in
uživa v najstniški svobodi. Jaz pa tu rešujem svet. Pogrešala sem družbo. Zakaj
tako dolgo hodimo, pa še nismo srečali nobenega drugega človeka. To se mi je
zdelo čudno.
»A.G., zakaj ne srečamo nobenega Goona?«
Skomignil je.
»Kdo je pa tako neumen, da bi lazil tu okoli?« To je bila Majčina edina pametna
pripomba in potihem sem se strinjala z njo. Ponovno je nad nami obvisela mučna
tišina. Lahko sem slišala vsako sapico vetra, ki je zašumela skozi listje. Čez
čas smo zaslišali ropot koles voza. A.G. se je sunkovito ustavil in nama
pomignil, naj mu slediva navzdol po hribu skozi v podrast. Voz, vprežen v enega
konja, se nam je počasi bližal. Iz njega se je vila tiha, otožna pesem. A.G. si
je glasno oddahnil in zažvižgal. Nekdo mu je z žvižgom odgovoril. Splezali smo
nazaj na pot. Nisem razumela, zakaj smo se skrivali, a zdelo se mi je, da bomo
res v vojni. Škoda, da se nisem motila, tako ne bi bila zdaj tu...
Spredaj na je vozu sedel starejši gospod in ustavljal konja. Pomahal nam je.
»Kam pa kam?« je kričal že od daleč. »Verjetno na našo postajo. Kar skočite gor,
bomo še malo klepetali.« Šli smo mu nasproti. Ko je gospod zagledal naju, je
vzkliknil: »O, naši mladi dami! Upam, da...« Naenkrat je utihnil. »No,
prisedite,« je rekel po trenutku tišine, »dovolj prostora je za vse.« Splezali
smo na voz. Tam je stala mala klopca. Jaz in A.G. sva se usedla nanjo, Majč pa
na zvite vrvi v kotu. Takoj ko sem sedla, sem dobila grozno težke veke.
Poskušala sem slediti pogovoru, pa ni šlo. Utonila sem v nemiren spanec.
Tekla sem. Tekla sem ob reki in ob Zarji. Nisem dojemala okolice in tistega, kar
se je dogajalo okoli mene. Slišala sem le razbijanje svojega srca in dirjajoča
kopita konja. Naenkrat mi je postalo vseeno, če me dobi. Ustavila sem se in
čakala, da pride Ptica. Videla sem le svetlobo, potem pa rezilo meča, ki je
rezalo skozi vroč zrak. Sklonila sem glavo ter si z roko pokrila oči. Sunkovito
sem odprla oči. Zagledala sem drevesa in zasanjano Majč. Tokrat se nisem
poskušala spomniti, kje sem. Te sanje so se mi zdele znane. V mislih sem jih
hitro ponovila, a sem se spomnila le bleščeče, odbijajoče od rezila se svetlobe.
Sanje so bile le še medel spomin. Šele takrat sem se zavedala, kje sem– ležala
sem v A.G.-jovem naročju. On me je pozorno opazoval. Pri njem sem se počutila
varno bolj kot kjer koli doslej. Umaknil mi je lase izpred oči kot mami rekoč:
»Spi.«
©Masa C.