NOČ ČAROVNIC
1.
»Za konec pa še zanimivosti. Turisti so po naključju odkrili svetlo moder zvezek
A5 format z zanimivo vsebino ...« Navadno sem temu podobna poročila na radiu
poslušala do konca, danes pa se mi je mudilo od doma.
»Mami, jaz grem!«
»Kam?!«
»Saj sem ti povedala, Majč ima žurko za noč čarovnic!«
»Kdo?!«
»Maja, oziroma Majč!« Več od nje se mi ni dalo razlagati. Na primer, da je moja
sošolka z luštnim bratom, da živi nekaj ulic proč od mene in da bomo to noč
preživeli brez nadzora odraslih.
»Aha, kdaj pa boš doma?!« je nadaljevala mami.
»Jutri do kosila verjetno, adijo!«
Izgledalo je, da me niti ni poslušala. »Adijo! Bodi pridna in ne ...«
Naprej je nisem več slišala. Hitro sem zdrvela skozi vrata, preskakovala po tri
stopnice iz prvega nadstropja naše hiše in nato stekla čez dvorišče. Kljub
hitenju po cesti sem malo zamudila, ker me je oviral moj kostum čarovnice.
Zmenili smo se, da se bomo punce vse našemile v čarovnice, fantje pa v
volkodlake. Prispela sem ob 20.07, torej 7 minut prepozno. A se je splačalo! Na
vrhu ulice sem srečala še enega zamudnika – Jana, gospodiča volkodlaka Jana.
Tudi on je bil zadihan, a pol manj kot jaz, saj je super športnik. Zanj, za mojo
simpatijo, sem napisala te verze: »Skejtar je, rapar je, zame je vse, a kaj, ko
on niti pogleda me ne!« To pove vse o njem. Je najboljši tipček vesolja in tega
se on vsekakor zaveda. Punco lahko dobi vsako tretjo in med njimi sva tudi jaz
in Majč. Zato je povabila njega. Torej, bil je tam ter me čakal, da sem prišla
do sape. Skupaj sva šla nekaj korakov do Majčine hiše. Odprl nama je njen brat
Tine, ali Tinč, ki mi je bil všeč v 6. razredu, potem pa je odšel na gimnazijo.
Tudi on je bil volkodlak. Za njim je bil še en siv volkodlak s črnimi lasmi, za
katerega sem sklepala, da je Rok. Vstopila sva. Na hodniku je bilo polno črnih
zastav in zlat pozdrav napisan na njih: »Dobrodošli v grobnici čarovnice Majč
Zacoprane (1378-1395)« Nasmehnila sem se. Čarovnica Majč Zacoprana zveni prav v
redu. Le kaj bi pisalo pri meni?
Napotila sva se v dnevno. Njihovo hišo sem poznala kot svojo. V dnevni, če bi
tej sobi takrat sploh lahko rekla dnevna, so sedeli štirje ljudje, dve rjavolasi
dekleti in dva temnolasa fanta. Skupaj z nama blondincema, nas je bilo šest. Na
mizi s črnim prtom je bil pladenj z nekim pecivom, prelit s črno želatino. Pod
njo so se svetlikali beli pajki. Izgledalo je ogabno, ampak vsi so jedli tako,
da me skoraj niso opazili. Majč in Ana sta mi, s polnimi usti, nekaj zamomljali
v pozdrav, Tinč pa nama je pomahal naj prisedeva. Usedla sva se zraven Ane in
poskusila pecivo, ki je bilo naravnost božansko. Pojedla sem komaj štiri kose pa
jih je že zmanjkalo. Med polurnim pogovorom o čarovnicah nam je Majč obljubila,
da bo prosila svojo babico, naj jih še speče. Potem smo se preselili v Majčino
sobo oziroma grobnico. Na tleh je bil črn prt z narisanim pentagramom, na njem
so bile postavljene tri sveče, dve črni in ena rdeča. Posvetilo se mi je, kaj je
to! Tako se pripravi za obred Klicanje duhov. Slišala sem, da je to lahko
nevarno. Pa je res lahko?
2.
Majč je videla, kje so se nahajali naši pogledi in je reka: »To pride prav šele
ob polnoči. Do takrat je še čas, skoraj tri ure. Zdaj se domenimo, kako bomo po
tem spali. Predlagam, da smo punce tu, fantje pa pri Tinču v njegovi sobi.
Razen, če imata katera dva posebne želje.« Zasmejali smo se. Vsi vemo, da Ana in
Rok nista samo prijatelja in da je to letelo predvsem na njiju. Ko smo se
nasmejali, je Majč nadaljevala s svojim Čarovniškim programom: »Za zdaj sem
imela v mislih smrtonosni ples.« Pogledala je, kaj si mislimo in ker ni imel
nihče pripomb, je nadaljevala: »To bo popolnoma običajen ples z ubijanjem ...
saj se hecam. Torej, brez ubijanja, prosim. Če bo kdo izkrvavel, bo sam pomival
tla, ker bodo starši doma že jutri dopoldan!« Ponovno smo se zasmejali.
Izgledalo je, da se bomo med plesom močno zabavali in smo tudi se. Vsaj jaz sem
se, ker je Jan najprej prišel k meni in me povabil plesat. Tega ne bom pozabila.
Vrtel se je komad iz filma Titanic. Za roko me je popeljal do plesišča, potem pa
me prižel k sebi. Plesala sva do petega komada, dokler se je Tinču ljubilo
iskati mirno glasbo. Potem pa se nam je popolnoma zmešalo. Vsi po vrsti smo
skakali, rapali, prepevali in se drli, dokler ni bila ura 23.40. Vmes je prišla
še Majčina babica, ki je prinesla obložene kruhke in se je grozno zgrozila nad
najstniško zabavo. Kar naenkrat sem postala vesela, da smo s plesanjem
zaključili. Tudi drugi so izgledali izmučeno. Pojedli smo še tiste obložen
kruhke, ki so ostali, in odšli v Majčino sobo. Nato pa se je Tinč odločil, da se
ne gre takšnih otročarij, kot je klicanje duhov in je odšel. Sledila mu je tudi
Ana. Ostali smo se zaprli v sobo, se posedli v krogu, prijeli za roke in Majč
nam je naročila, naj ponavljamo za njo: »Kličemo Vas, Vas vse duhove iz nevidnih
svetov. Pridite in nas povežite v krog vseh sil!« Vsi skupaj smo to ponovili.
Okoli nas je zapihal hladen veter, plameni sveč so se dvignili in zaprla sem
oči. Ura na nekem mobiju je zapiskala polnoč.
Tistih nekaj sekund se je vleklo kot nekaj let. Želela sem, da bi se vse končalo
in da bi lahko zapustila krog, a me je hladen veter držal kot magnet. Potem se
je ozračje počasi začelo segrevati, kar preveč. Bilo za približno 7°C topleje
kot prej. Kljub toploti sem se tresla. Tudi Majč se je, ki še vedno ni izpustila
moje roke. Zadrževala sem sapo in čakala, kaj se bo zgodilo. Nihče se ni niti
premaknil. Nekaj mi je pravilo, da še zdaleč ni konec in ta notranji glasek bi
morala jemati resno. Začela sem težko dihati in tudi drugim ni bilo bolje. Zdelo
se mi je, kot da nas nekdo opazuje. Vse je bilo tiho, le iz sosednje sobe se je
slišal smeh. Očitno sta se Tinč in Ana zelo zabavala, nam pa ni bilo do tega.
Veter je končno ponehal in plameni sveč so se umirili. Nisem več vedela, kaj je
res in kaj sem si zaradi strahu le predstavljala. Napetost je popuščala in
počasi smo vsi normalno zadihali. Jan je vstal prvi, saj je hotel prekriti
strah. Bil je bled kot stena, a je poskušal s čim manj tresočim glasom
predlagati: »Klele je obupen zrak, moji možgani pa bi rabil malo kisika.« Vsi
smo prikimali in Majč je pustila sporočilo na svoji mizi, da smo odšli na
sprehod. Brez besed smo si slekli svoje kostume, se obuli in zbrali na dvorišču.
Po tem je Rok začel obtoževati Majč: »Prekleto dobra igralka si! Gotovo greš na
igralsko.« Majč ga je čudno pogledala, za hip je izgledalo, da bo zajokala, a
Rok je že nadaljeval: »Saj vem, da je bilo vse že pripravljeno. Hotela si nas
prestrašiti! Šala bi ti dobro uspela, ampak jaz sem te razkril. Daj priznaj, da
si bila ti!« Zdaj so se Majč zasolzile oči. Takšne je nisem poznala. Navadno je
polna idej, zato najraje hodim na njene žurke in kadar je kdo žalosten, ga vedno
zna spraviti v smeh. Prijela sem jo za roko in jo potolažila: »Rok je samo
razburjen in tolaži sam sebe, ker ga je strah. Gotovo si le pozabila odprto
okno, da je zapihalo.« Roka sem grdo pogledala, kot: Opraviči se ji! Razumel je,
me ubogal in Majč je bila ponovno, kot je treba. Vseeno sem tudi jaz upala, da
ima Rok prav, čeprav je vse izgledalo tako grozljivo. Hodili smo še naprej po
cesti in ves čas sta vsakega spremljali dve senci, zaradi cestne razsvetljave na
obeh straneh. Vedela sem, da gremo proti gozdu, ker smo tam velikokrat
kolesarili. Jan je začel nakladati o neki včerajšnji tekmi. Niti tega se nisem
zapomnila kateri, ker sem ves čas razmišljala o duhovih. Veliko vem o njih.
Brala sem, da se ponavadi prikažejo takoj po klicanju in da jih odženeš tako, da
preprosto ne pomisliš več na njih. Obstajajo še takšni, ki pridejo le v sanjah.
Zapomnila sem se tudi neke vrste duhov, skozi katere lahko vstopiš in tiste, s
katerimi se lahko z mislimi povežeš. Skoraj nisem opazila, kdaj smo zavili na
makadamsko pot izven vasi. A nekaj je nenadoma prekinilo moje razmišljanje. Še
vedno sem imela dve senci. Tudi Jan je to opazil in zazrla sva se v nebo ter
videla, da je ena Lunina, druga pa od še enega naravnega satelita. Na nebu sta
bila dva meseca!
3.
Spogledala sva se. Izgledala sva kot mrliča. Strmela sva drug v drugega, njegove
vedno bleščeče oči so bile prazne. Počutila sem slabo in kar naenkrat me je
zvilo v trebuhu. Rok je najprej začudeno pogledal mene, nato pa še Jana.
Zasmejal se nama je: »Kaj je z vama? Sta videla duhove?« Tudi Majč se je
nasmehnila. Končno se mi je vrnil dar govora in s čudno tihim glasom sem
izdavila: »Poglejta... dve Luni.« Vsi smo se ozrli v nebo, a tam ni svetil niti
en mesec. Zdaj je Roka in Majč napadel smeh. Postala sva jezna, če sva pa
vedela, kaj sva malo prej videla. Le zakaj nama nista verjela, čeprav tudi sama
nisem bila več popolnima prepričana, da je bilo vse res. Niti presoditi, kaj je
res in kaj ne, nisem bila več sposobna. Ampak zakaj potem dve senci? Nič več mi
ni bilo jasno, kaj se dogaja. Morda je to posledica klicanja duhov ali pa
utrujenosti. Ali imata lahko dva enake privide? Stvari so mi uhajale izpod
nadzora. »Morda pa bi morala vidva iti k psihiatru,« sta se nama še kar smejala
Majč in Rok. Imela sem ju dovolj: »Prav, sem pač zmešana, če tako pravita!«
Jezno sem se obrnila in hotela oditi, pa me je Jan prijel za roko in mi
zašepetal: »S tabo grem. Ne pustim, da se moja Zvezdica ponoči sprehaja sama.«
In tako sem dobila vzdevek in za prijatelje sem še danes Zvezdica. Čeprav sem
želela, da bi bila sama, sem mu pustila, da je šel z mano. Slišala sem, da sta
nama Rok in Majč sledila, a se nisem obrnila. Hodila sva brez besed in ko sva
prišla do Majčine hiše, so bila vrata odklenjena. Očitno smo jih pozabili
zakleniti. Roka in Majč ni bilo videti. Izgledalo je, da sta Ana in Tinč že
spala, zato sva potiho vstopila. Ni se mi dalo preoblačiti, samo padla sem na
posteljo, slišala, da je šel Jan nazaj ven in zaspala.
Ko sem se zbudila, je bila še vedno noč. Mislila sem, da sem spala kako uro, pa
sem se zmotila. Iz dnevne sem slišala zvok radia, ki je govoril: »Ob zadnjem
znaku bo ura točno tri ponoči...« a ostalih še ni bilo. Vstala sem in se
pogledala v ogledalo. Nisem zagledala par živih, modrih oči, razkuštrane zelo
svetle rjave lase z naravnimi blond prameni, suho postavo z dolgimi nogami, kot
ponavadi, temveč sem bila najbolj podobna čudnemu, mrkemu okostnjaku. Vsaj tako
se mi je zdelo. Hitro sem se toplo napravila in odšla ven. Noč je bila hladna.
Da me ne bi zeblo, sem hodila hitro, skoraj tekla. Slišala sem smejanje v smeri
proti gozdu. Odpravila sem se tja in takoj zaslišala Roka: »Sem rekel, da bo v
desetih minutah nazaj!« Začudeno sem gledala. V desetih minutah? Pa saj sem
najmanj toliko časa porabila pred ogledalom! »Tukaj ste najmanj uro. Ne govori,
da je bilo 10 minut,« sem mu rekla, ko sem prišla bliže. Stali so na skali ob
robu brega. Uglasila se je še Majč: »Daj no, ko si šla od nas, je bila ura nekaj
do enih,« in da ne bi bilo pomote še dodala, »ponoči, seveda.«
»Ne zafrkavajte me. Po radiu sem slišala, da je ura tri,« bila sem že jezna.
»Dobro no, saj verjamemo. Zdaj je točno ena in 23 minut, pred petimi minutami pa
je bila ura tri, torej se od danes čas premakne dve uri naprej. Ej folk,
prestavte cajt!« se je zafrkaval Jan. Malo sem pomislila. Morda pa sem res
narobe slišala, da je ura tri... ampak danes oziroma od včeraj zvečer je vse
tako čudno. Najprej klicanje duhov, potem dva meseca, zdaj čudno premikanje ure.
Kaj me še čaka? Me bodo odpeljali vesoljci na obisk k E.T.-ju in njegovi ženi
Sneguljčici? Če zdaj dobro premislim, niti nisem tako zgrešila s to idejo...
»Hej! Ti to delaš? Nehaj!« mi je zakričala Majč.
»Kaj?« sem se začudila.
»Nehaj no tresti skalo! Mi bomo padli dol! Ni tako lahko stati tu gor!«
Tudi meni so se tla pod nogami začela tresti. Jaz na srečo nisem bila na skali
in sem lahko počepnila, ker mi je zmanjkovalo ravnotežja. Ostali so se lovili,
potem pa eden za drugim skočili na tla. Tako kot se je tresenje hitro začelo, se
je tudi končalo. Naenkrat se je vse umirilo. Niti sledu ni bilo kakega potresa,
bilo je le svetleje. Ponovno sem imela občutek, da nas neko opazuje. Tokrat sem
ta občutek obravnavala bolj resno. Zašepetala sem: »To mi ni všeč. Gremo nazaj k
tebi, Majč. Morda bodo po televiziji kaj poročali o potresu.« Majč je vstala,
naredila nekaj korakov in odgovorila. Vsaj mislila sem, da je ona, ker je bila s
hrbtom obrnjena proti nam in glas prihajal od nje: »Nikamor ne moremo. Počakati
moramo, ker nimamo več časa.«
Tiho sem vprašala: »Majč? Kaj ti je? Od kot ti ta ideja?«
»Pozabi čas... ne teče več...« in se je zgrudila.
Stekla sem k njej. Jan in Rok sta ležala na tleh kot vkopana ter strmela, kako
sem obrnila Majč in ... Skoraj bi omedlela še jaz. Njene oči so bile prazne–
dobesedno! Namesto zenic je imela le modro-sivo roženici in beločnico. Nič nisem
mogla naredit. Samo sedela sem, se tresla in jo gledala. Kmalu se je v očeh na
sredini pojavila črtica in se razširila v zenico. Počasi je prihajala k sebi,
tako kot Rok, Jan in jaz. Zašepetala sem: Majč, oziroma hotela sem zašepetati,
pa nisem mogla. Glas me ni hotel ubogati. Ubogal pa je nekoga drugega: »Oprosti,
ni šlo drugače kot, da jo razmislim. Če bi se kar tako pojavil, bi se ustrašili
bolj kot sicer. Moral sem vas prej opozoriti.« Iz sence dreves je stopil fant,
ki ga nisem poznala. Bil je večji od mene in imel je daljše lase kot večina
fantov. Ni izgledal več kot 17 let. Podrobnosti mi ni uspelo razločiti. »Z Majo
bo vse v redu,« je nadaljeval, »nič nenavadnega za nas ji nisem naredil.« Za
nas? Pa saj je tip zmešan. Zgrudila se je, kar je še huje, brez zenic je bila,
on pa: Nič nenavadnega ni! Zgroženo sem ga pogledala. Počasi se nam je
približal. »Vaju ne rabim več,« pomignil je proti Roku in Janu ter globoko
vdihnil, »pozdravita časovno Majo in njeno kolegico.« Tlesk in na mestu, kjer
sta bila Rok in Jan, sta bile samo še senci z močnim obrisom. »Kaj si ...!« ...
jima naredil. Stavka sploh nisem mogla dokončati, saj se je odvil samo v moji
glavi. Spet sem izgubila glas. Tudi z Majč ni bilo nič bolje. Fant je izkoristil
najino nemost, ali pa je bil on kriv za to: »Prosim, ne derita se, pa se bomo
razumeli. Z njima ni nič narobe, samo ostala sta v Času. Pri njima je zdaj
ura... trenutek... ura je 3.35, tukaj pa nič več kot pred desetim minutam ali
pred petnajstim uram. Čas ne teče več, zato kar pozabita nanj. Zdaj vama bom
vrnil glas.«
»Kje sva?« mi je takoj zamrmrala Majč, on pa jo je očitno slišal: »Ne skrbita,
rabimo vajino pomoč. Mimogrede, jaz sem A.G. Celo ime s priimkom je April Gaj
Jo, voditelj Časovnikov in Lirion Luween ter čuvaj prehoda s Časom.«
»Voditelj in čuvaj česa?« sem se začudila in tudi Majč ni bilo nič več jasno kot
meni. On nama je pojasnil: »Mi imenujemo vašo paralelo Čas, našo pa Veter. V
Vetru, tako kot v ostalih paralelah razen v Času, časa ni. Torej, pozabita čas!
Časovniki smo tisti, ki gremo lahko iz ene paralele v drugo. Tudi vidve sta
časovnika, vajina prijatelja, človeka, pa bi tukaj brez časa umrla, tako kot bi
ostali Gooni v Času.« Naredil je kratek premor, da bi videl, kako se odzivava na
vse to, potem pa nadaljeval: »Gooni so vsi, ki so takšni kot jaz.«
»Takšni kot ti? Pa saj si tak kot midve, mislim tak si kot vsi ljudje, nič
drugačen,« sem se začudila.
»Si prepričana? Dobro me poglej.« Približala sem se mu in ga dobro opazovala.
Oblečen je bil v široko majico in prav tako široke hlače. V teh oblačilih je
izgledal suh. Imel je svetle lase in modre oči– brez zenic. Strmela sem vanj,
kot v vesoljca. A.G. je zardel in pogledal proč. »V Vetru ne rabim zenic,« je
rekel, »dovolj je, da čutim veter pa vidim vse, kar vidiš ti. Ker vedno piha
veter je, da ni mraz, tu toplejše ozračje kot pri vas.«
»Kako naj veva, da naju ne zafrkavaš?« ni verjela Majč.
»Samo poglejta v nebo,« naju je prepričal, »dva meseca sta. Tisti drugi temnejši
mesec je Časovni.« Tam je bila Luna, ki je svetila močno in levo od njega še
ena, ki je izgledala le kot svetla senca. Začenjala sem verjeti. »Zakaj rabite
najino pomoč?« me je zanimalo, »pa saj nisva nič posebnega. Morda res lahko
živim v Času in v Vetru, samo kaj boste z nama.« Resno naju je pogledal. Najprej
mene, nato Majč in povedal: »Z mano gresta v Luween. Pomagati nam morata spravit
Apryl z oblasti. Kmalu bosta vedeli, o čem govorim.«
»Kdo je Apryl?« sva rekli h krati.
»To je...,« zavzdihnil je, »to je moja sestra.«
©Masa C.