SANJE IN MEČ
7.
Tekla sem. Tekla sem ob reki in ob Zarji. Nisem dojemala okolice in tistega kar
se je dogajalo okoli mene. Slišala sem le razbijanje svojega srca in dirjajoča
kopita konja. Naenkrat mi je postalo vseeno, če me dobi. Ustavila sem se in
čakala, da pride Ptica. Videla sem le svetlobo potem pa rezilo meča, ki je
rezalo skozi vroč zrak. Sklonila sem glavo ter si z roko pokrila oči. Tema. Zdaj
sem videla le še... »Zbudi se, Zvezdica Zaspanka!« se mi je nekdo drl na uho in
me tresel za ramo. Tisti nekdo mi je rekel Zvezdica Zaspanka, torej je bila Majč.
Za nalašč nisem odprla oči. »Te moram poljubiti kot Trnuljčico, da se boš
zbudila?!« Ops, torej ni Majč. »Misliš, da se bom potem zbudila?« sem govorila z
zaprtimi očmi. »Ne vem. Vredno je poskusiti.« In me je poljubil. Na kratko, a na
usta. Prijela sem ga za roko ter ga potegnila k sebi in zašepetala tako tiho, da
me je slišal samo on: »Tudi naslednjič me lahko zbudiš ti.« Nasmehnila sem se mu
in on mi je nasmeh vrnil. »Ja, bom te. Le, da bom naslednjič takoj poskusil s
Trnuljčico in te ne bom najprej toliko časa tresel. Danes mi je skoraj roka
odpadla. Pridi, tu smo.« Vstala sem s klopi in se skoraj zvrnila vznak. Bili smo
na vrhu griča, spodaj pa je bil takšen razgled, da mi je jemalo sapo. Dolina je
bila majhna, okoli in okoli so jo obdajala hribovja in gričevja. Ob vznožju je
bila porasla z gozdom, drugače pa je bila posejana z mnogimi travniki ter tu in
tam s kakšnim gozdičkom. Skoraj točno po sredini je tekla zeleno-modra reka, ki
se je na začetku in na koncu doline izgubljala v gozdu. »Ja, to je Svilena reka.
Pod njo se skriva postaja Luween.« Za takšne ljudi kot sem jaz, je to pravi kraj
za razmišljanje, a sem komaj čakala, da vidim postajo. Počasi smo se začeli
spuščali z griča. Spredaj je hodil gospod, ki se je predstavil kot gospod Pat,
zadaj pa A.G. Dobro, da je bilo tako, saj mi je po parih korakih spodrsnilo in
A.G. me je kot v kakem filmu ujel. Pa pustimo mojo romantiko. Ko smo prišli na
dno doline, je A.G. naredil nekaj zelo čudnega. Pokleknil je k Svileni reki, v
dlani ujel malo vode, jo dal v usta, vendar je ni popil. Z vodo v ustih je rekel
nekaj podobnega temu: Jašahe akua efŕevor imoe. Čisto nič ga nisem razumela.
Nihče ga ni, razumela ga je le voda. Najprej se je za trenutek modro zableščala,
nato pa se začela umikati in pred njim je nastal delček zemlje in kamenja brez
kapljice vode. Tekočino v ustih je A.G. pljunil na suha tla ter zazijala je
globoka jama. Stopil je naprej. Pred njegovimi nogami se je zemlja oblikovala v
strme stopnice. To sem brala le v najbolj neverjetnih pravljicah in pripovedkah,
zdaj pa se je odvijalo pred mojimi očmi. Stala sem z odprtimi usti tako, da mi
je vanje priletela mušica. Takšnega posmehovanja od Majč pa že dolgo nisem
doživela! Kar tresla se je od smeha. Tudi gospod Pat se ni mogel zadržati, zato
sem se odpravila za A.G.-jem. Ko sem pogledala navzdol po stopnicah, me je
zaslepila svetloba kakršno sem videla v sanjah. Tisto, ki se je odbijala od
meča, le da tokrat nisem sanjala. S strahom sem se spustila po stopnicah navzdol
v upanju, da se sanje ne uresničijo. In se tudi še niso. Oddahnila sem si.
Svetloba se je odbijala od na tla položenega ogledala. Oziroma je bilo v tla
položeno ogledalo. A.G. se je pogledal vanj in mi pomignil, naj pridem bliže. Da
sem lahko prišla, sem najprej dokončala spust po stopnicah. Iz njegovih ust se
je izvila le ena beseda: »Poglej!« Ko sem pogledala v ogledalo, sem obstala
popolnoma mirna. Moja glava je bila prazna, kot da bi vse težave, skrbi,
spomine,... posrkalo steklo vase. Nič več ogledalo ni bilo podobno ogledalu. Ob
robu se je pretakala voda, najverjetneje iz Svilene reke, obdana z neko modro
elektriko. Vendar ni bila elektrika, tako je le izgledalo. Šele, ko sem se čisto
umirila, da tudi moj spomin ni več deloval, je ta elektrika zapustila rob in se
na sredini oblikovala v podobe, ki se jih ne morem spomniti. Podzavestno so se
mi vtisnile nekam v možgane, pa jih ne morem več najti. Spomnim se le zadnjega
sporočila: znak Lirion, Ptica.
Hitro sem prišla k sebi. A.G. me ni spraševal, kaj sem videla in česa nisem, le
prijel me je za roko in odpeljal po hodniku osvetljenem z modrimi svečami. Te
niso oddajale navadne svetlobe vendar tisto električno, kakršno sem videla v
ogledalu. Opazila sem, da so na svečah napisana imena. Neko dekle z dolgini
lasmi spletenimi v kito je dodajalo še dve, vendar je bila predaleč, da bi lahko
pogledala, kateri dve. Prišla sva do konca hodnika, ki je bil narejen v
polkrogu, zato so bila tudi vrata, skozi katera sem vstopila, malo ukrivljena.
Soba ni imela kotov, na mestih, kjer bi morali biti je bila zaobljena. Pohištva
skoraj ni bilo, le mizica na sredini in ena steklena omara. Stene so bile polne
orožja, ki sem jih do takrat videla le v muzejih. Na tleh so bile zložene male
preproge, ki si jo je vsak, ko je vstopil vzel in se usedel nanjo. Majč je
prihranila mesto zraven sebe še zame. Prisedla sem. »Si videla tisto ogledalo?«
sem jo razburjena vprašala. Odkimala je. »Ali nisi prišla...« Sredi stavka sem
utihnila. V sobo je stopil mož star kot svet. Imel je belo brado, bele lase in
sem ter tja kako spleteno kitko. Če ne bi vedela, da se to ne spodobi, bi ga
vprašala, če je morda Noe, tisti, ki se je z ladjo rešil pred vesoljnim potopom.
Za svoja leta je bil presenetljivo gibčen, saj se je brez kakršne koli pomoči
usedel na tla, noge je prekrižal po turško. »No,« je rekel, »najprej pozdravimo
naše novi članici!« Vsi so se obrnili proti nama in nekaj mrmrali. Zardela sem
ter pogledala v tla. Naprej ga nisem poslušala. Šele ko me je Majč uščipnila v
zapestje, sem ugotovila, da morava nekam it. Tisto dekle, ki sem jo videla ob
prihodu, je stala pred varati in naju čakalo. Izgledala je starejša od mene,
oblečena v kratke hlače in kratko majico. Ko sem se ponovno znašla na hodniku,
me je premagala radovednost: »Zakaj imajo sveče vtisnjena imena?«
»Ker so na njih imena vseh ljudi, ki so bili kadarkoli tukaj. Tudi vajina.« Z
Majč sva spogledali in še kar spraševali, najprej ona potem jaz, pa ona pa
jaz... dekle pa je odgovarjalo kot na kvizu. »Kako pa ste vedeli za naju?«
»Misliš, da vaju je A.G. šel iskat kar tako? Ne, vse je bilo načrtovano.«
Hodnik je bil dolg, da nisva videli konca. Očitno so bili prostori veliki, saj
so bile vrata med seboj precej narazen.
»Kam pa naju peljete?«
»Preobleč.«
»V kaj pa?«
»V druge obleke. Menda ne boš jahala v kavbojkah.«
»Bomo jahali konje ali varane?«
»Dokler ne pride Barlož konje, potem pa vaju bo on učil naprej. Vendar ga nikoli
ne pokličita tako, vedno Blaž!«
»Kje pa je ta Blaž?«
»Ne vem.« Kar naenkrat je postala žalostna.
»Je tvoj fant?«
»Ja, je. Pa kaj.«
»Kako pa naj kličeva tebe?«
»Kidi.«
»Imaš tudi ti v resnici tako čudaško ime? Čeprav tudi Kidi ni povsem normalno,
ampak bo že.«
Ni nama odgovorila. Sunila je v težka vrata tako, da so se odprla. Prišli smo v
orožarno. Z zanimanjem sem opazovala vse orožje. Kidi nama ni dovolila, da bi si
jo lahko natančneje ogledali. Na drugi strani sobe so bila še ena vrata.
Popeljala naju je skozi. »Majč levo, ti desno,« nama je ukazala. Šli sva vsaka
na svojo stran, vsaka v drugo sobo. Na stolu so me že čakale moje nove obleke.
Ni jih bilo ravno veliko. Kratke hlače, majica na naramnice in spodnje perilo.
Pod stolom je bil par škornjev in teniske, na polici v torbici pa toaletne
potrebščine. Mobitel sem dala v torbico, se preoblekla in nataknila teniske. Ko
sem prišla ven, se je Majč že opazovala v ogledalu. Bila je oblečena kot jaz.
Imela je črne kratke hlače in svetlo majico vojaško zelene barve. Le ena majhna
razlika je bila med nama. Spredaj v levem kotu spodaj sem imela jaz natisnjeno
senco Ptice.
8.
»Bi imela že izučenega varana ali ne?«
»Ne,« sem odrezala, »kje pa je Blaž?«
Kidi je zavzdihnila. »Ni ga še. Zato vaju bom učila jaz. S konji vama je šlo
zelo dobro in mislim, da vama varani ne bodo delali posebnih težav. Hitro se
učita. Saj res, jutri bosta dobili svoj meč, ker ti danes so bili od postaje.«
Nasmehnili sva se ji. Očitno jo je zelo skrbelo za Blaža in je nisva veliko
spraševali.
»Gremo po varane? Majč, bi ti tudi ne izučenega varana? Sicer ne vem, kaj ji bo
ne izučen. Z njim bo imela veliko več težav pri učenju.«
»Enkrat bom tako ali tako dobila svojega. Zakaj se ne bi učila skupaj?« sem
pripomnila.
Majč se je odločila drugače: »No ja, to imaš prav, ampak jaz bi vseeno raje
takega, da me ne bo takoj stresel s hrbta.« Kidi naju je napotila vsako v drug
del stavbe, v kateri so bili varani. Ko sem vstopila, so se vsi varani obrnili
proti meni ter spremljali vsak moj korak. Na sredini je bila pot, na obeh
straneh pa so bili priklenjeni varani. Vsi so bili še bolj mladi in veliki
približno kot kombi, vseh različnih barv. Od čisto temnih do popolnoma svetlih.
Počasi sem se sprehajala, si ogledala vsakega posebej in jih ogovarjala.
Nekateri so se odzvali jezno, drugi mirno, tretji veselo, četrti se niso...
Redko kateri pa se mi je upal približati. Približno na sredini sem odkrila
varana, ki je bil črn z belo liso okoli vratu. Ob njem sem se počutila približno
tako, kot ob Zarji. Zažvižgala sem, da je prišla Kidi. Začudila se je, da sem se
tako hitro odločila in odklenila varana.
»Je punca ali je fant?« sem jo vprašala.
»Ne vem. Če je dekle, bo imela mladiče.«
»Pa saj ni važno. V vsakem primeru bo Iks. Recimo, da je punca.«
»X? Je to sploh ime? Ali ne pomeni X nekaj neznanega?«
»Ja, vendar ni X kot črka, ona je I, K, S kot beseda.«
»Kot želiš. Od zdaj naprej je tako ali tako tvoj.« Kidi mi je potisnila v roko
verigo, s katero je bila pripeta, da sem jo lahko odpeljala na prosto. Majč naju
je čakala. Morali smo hoditi v hrib, da smo lahko prišli ven izpod reke. Iks ni
bila hoja navzgor nič po volji, tako da sem jo morala še vleči. Ven sem prišla
izmučena. Sončna svetloba me je za trenutek oslepila. »Izvoli,« mi je Kidi
podala sončna očala z zelo temnim steklom, »to ne boš veliko rabila, ampak
vseeno ti jih dam. Če te zanima, kje sem jih dobila– ko sem bila nazadnje v
Času, so me navdušile in sem jih vzela s seboj. Ne povej nikomur, to je drugače
prepovedano.« Pomežiknila mi je. »Hvala,« sem zinila in Kidi naju je že začela
učiti: »Varani ne potrebujejo sedla, le uzdo, saj se zelo lahko sedi na njih.
Nekateri tudi uzde ne potrebujejo. Pri letu se ne dvigajo in spuščajo kot konji.
Letijo enakomerno, kot bi bil na mirni plovbi z ladjo. Tudi znaki za usmerjanje
so precej lahki le odločna moraš biti, ker ubogajo določen glas, še posebej če
nimaš uzde. Vendar pa te varan nikoli ne bo ubogal, če se mu boš zamerila, ga
užalila, mu ne boš posvetila dovolj časa in tako naprej. So kot zelo občutljivi
ljudje. No poskusita!« Ojej, kako naj jo prepričam, da mi bo dovolila jahat, če
pa če nikoli ni nosila ljudi? Lahko poskusim na popolnoma preprost način: »Čav,
Iks! Kako si? Jaz sem v redu, pa bi bila še bolj, če mi dovoliš, da te zajaham.«
In mi je dovolila. Počasi se je spustila nižje. Ker se je Kidi ukvarjala z
Majčinim varanom, sem se odločila, da jo prvič zajaham sama. Pogledala sem
okoli, če me kdo gleda in kar po njenih krilih splezala nanjo. »Bi poletela?«
Zamahnila je z glavo kot, da bi prikimala ter razprostrla krila. En zamah z
njimi in že sva bili v zraku. Šele sedaj naju je Kidi opazila: »Hej, kaj se
gresta?!« Pogledala sem navzdol in skoraj bi padla. »Iks, prosim, da se spustiš
na tla.« Ni me poslušala. »Iks, spusti se,« sem ponovila z strahom v glasu. Še
vedno nič. »Potem pa ti naredi kar želiš,« sem ji ponudila, »nato pa kar želim
jaz.« Takoj sem ugotovila, kaj želi ona. Še bolj se je dvignila in zajadrala
okoli doline. Videla sem Kidi, ki je vzela Majčinega varana ter prišla za nama.
Njena zlata kita je plapolala v vetru. Del verige je kar v zraku privezala na
svojega varana, z drugim delom pa je spretno ujela mojo Iks okoli vratu. Iks se
je zelo upirala, da me skoraj vrgla iz sebe, a je Kidi uspelo, da jo je privedla
na tla. Naenkrat je verigi počil šibak člen in pretrgala se je. Iks je bila, z
mano na hrbtu, ponovno v zraku. Zdaj sem o svoji usodi odločala sama. Od nekje
je priletela puščica in me oplazila po rami. Ozrla sem se v smer, od koder je
priletela. Oslepila me je dobro znana svetloba, svetloba odbijajoča od meča. Ta
meč je bil last moža z napetim lokom, ki je stal na vrhu enega izmed hribov.
Mimo mene je švignila še ena puščica in še ena in še ena. Iks to ni bilo nič po
volji. Jezno je zapihala, se obrnila v njegovo smer ter se pognala nadenj. S
svojo glavo je ščitila mene in sebe. Objela sem jo okoli vratu in si želela, da
se to ne bi zgodilo, da bi bilo vsega konec. Mož, ki je malo prej stal tam,
kmalu ni več stal, temveč mrtev ležal na tleh. Ni mi bilo jasno, kaj se je
zgodilo. »Pojdi bliže k hribu!« sem ukazala Iks, ne grobo, a odločno. V trenutku
se je odzvala. Takrat sem dobila občutek, da jo bom obvladala vse življenje. Ko
sva bili dovolj blizu, sem skočila k truplu. To je še vedno trzalo. Vsake toliko
časa se je tu in tam zabliskala modra svetloba, takšna kot v ogledalu. Čudno, da
se tokrat nisem bala mrtvega. Pogledala sem Iks. V očeh sem ji videla iskrico,
iskrico električno modre barve. »Kaj si mu naredila?« Sklonila se je čisto k
meni. Njeno oko je bilo večje kot moja pest. Takrat sem se prepričala, da je res
dekle. Nad levim očesom je imela znamenje, takšno kot jaz na majici. Tudi njej
je bila usojena Ptica. »Od kod ti tisto s čimer si ubila tega Goona?«
Pomežiknila je. V notranjem robu oči se ji je zabliskala elektrika. »Škoda, da
ne znaš govorit,« sem zavzdihnila, »a glavno je, da me ti razumeš. Zdaj se pa
vrniva.« Počasi se je obrnila in mi nastavila krila, da sem lahko splezala na
njo. V tistem trenutku je pridivjala Kidi. »Kaj pa se gresta?!« je kričala, da
se je njen varan za trenutek zmedel. »Lahko bi se ubila!« Takrat je zagledala
truplo. Njen varan je pristal, da se je Kidi lahko približala mrtvecu. Dotaknila
se ga je in odskočila. Zgroženo se je zazrla vame. »Kako si ... ampak saj ...
saj je ne mogoče ... Ti, da si ...« Kidi ni našla pravih besed, zato sem ji
pomagala: »Saj vem, mrtev je.«
»Ne, saj sploh ne gre za to. Če ga ne bi ubila, bi on tebe, samo ... Zakaj mi
nisi povedala, da si Liriona?« Nisem vedela, kaj naj rečem. Ob teh besedah sem
osupnila: »Pa saj nisem vedela. No, vedela sem za tisto s Ptico, več pa ne.«
Čakala sem, da bi kaj rekla na to, pa je le: »Pridi zdaj in nobenih neumnosti
več! Greva k A.G-ju. Te bo že on odpeljal k Modremu, da pove, kako je z Damo.«
In kdo že spet je ta Dama?
9.
Stala sem med vrati sobe, v kateri smo se zbrali takoj, ko smo prišli. »Pridi
bliže, ne bom te pojedel,« je delal mož, ki me je spominjal na Noeta. A.G. mi je
povedal, da ga kličejo Modri. Stopila sem bliže. Pomignil je, naj sedem. Vzela
sem eno od preprog in se usedla nasproti njega. »Veste, nisem...« sem začela v
trenutku, ko je on rekel: »Bi ti ...« »Oprostite, kar nadaljujte,« sem se
opravičila.
»Bi mi rada povedala kaj v zvezi z ravno preteklimi dogodki? Karkoli?«
»Ne gospod. Niti ne vem, kaj se je zgodilo.«
»To bi moral jaz vprašati tebe. Lahko ti povem le, da si s svoji varanom
naredila nekaj izjemnega. Tista modra elektrika, kot ji ti praviš, se imenuje
Solza. Tako zato, ker jo varan s pomočjo Lirione lahko izstreli iz levega očesa
z znamenjem Ptice. Tako kot tvoja Iks.«
»Kaj mi želite povedati s tem?«
»Dobro me poslušaj! Ladja v pristanišču je na varnem, vendar ni narejena za to.
Mora pluti. Ti se moraš boriti, da zmagaš. Ne poznaš se še.« Ne poznam se? Ta je
pa dobra. Odkar živim, se poznam. Modri je uganil moje misli, ali pa jih
prebral. »V sebi skrivaš marsikaj, ne podcenjuj svojih sposobnosti.« Ha ha ha,
tudi tokrat nisem hotela verjeti, dobro vem, kaj je v meni. Srce, pljuča,
želodec in tako naprej. Vse sem si predstavljala po svoje. Nič nisem hotela
razumeti. »Kot misliš, upam le, da se ne boš po tem prestrašila,« mi je ponovno
odgovoril Modri, ne da bi ga vprašala. »Lahko greš.« Počasi sem vstala in
ugotovila, da se tresem. Bilo mi je vroče, a roke sem imela ledeno mrzle. Glavo
sem imela polno misli, pa nisem mogla misliti. Želela sem oditi, a sem kar stala
tam in zrla v Modrega. Takrat mi je zmanjkalo tal pod nogami. Padla sem, kot da
bi skočila v vodo, ki je ni. Votlo je zabobnelo, ko sem priletela na trda tla.
Hitro sem prišla k sebi, glede na to, s kakšne višine sem padla. Ozrla sem se.
Časovniki okoli mene so me začudeno opazovali. Očitno sem padla v neko skupno
sobo, saj so se nekateri kartali, drugi klepetali in tako dalje. »Ops!« sem
izjavila, a oni še vedno niso umaknili pogleda z mene, »jaz zdaj grem.« Bilo mi
je zelo nerodno, ker so vsi tako zijali vame. Če bi rekla, da sem tisti trenutek
vedela, kaj se je zgodila, bi se zlagala. S sklonjeno glavo sem stopila na
hodnik. Tam me je že čakal Modri in za njim A.G. ter Kidi. Modri me posmehljivo
pogledal. »Naša Zvezdica je ravnokar odkrila eno izmed tistih stvari, za katere
se je prepričevala, da je ni.«
Kidi in A.G. sta se spogledala. »Prosim? Oprostite Modri, ampak... kaj se je
zgodilo?«
»To ti bo pa kar ona povedala,« je Modri pomignil proti meni.
»Ampak... jaz nisem nič naredila. Kar naenkrat sem padla.« Tedaj se mi je
približala Kidi in mi zasikala v uho: »Povej nam, kaj skrivaš! Tu ne rabimo
takšnih izjem za katere niti ne vemo, kaj so!« Modri jo je prijel za zapestje in
odkimal. »Kidi, ona skriva marsikaj,« ji je rekel, »počasi nam bo vse razkrila.
Prosim, opiši nam, kako si se počutila, kaj si mislila in sploh vse.« Nisem
našla besed, s katerim bi lahko vse opisala. »Amm, ne vem... zvrtelo se mi
je...pa, ammm... hotela sem oditi, a sem padla... mmm, kot bi skočila v vodo, le
da, mmmm... nisem bila mokra... no, ne vem, kako je bilo.«
»Kaj to pomeni, gospod?« sem zaslišala A.G.-jov glas.
»To pomeni,« je pojasnil Modri, »da zanjo ni več ovir.«
Kidi in A.G. sta ga razumela, saj sta me presenečeno pogledala. Jaz pa še vedno
nisem razumela, pa sem bila vedno odličnjakinja. Počutila se neumno, čeprav to
ni imelo nobene zveze z uspehom v šoli. Modri mi je svoje besede razložil tako:
»Lahko se premikaš skozi vse kar ni živo in vedno boš prišla ven točno na drugi
strani od tam, kjer si vstopila. Lahko greš skozi zid, tla, skalo in tako
naprej, vendar ne skozi živali, rastline ter ljudi. Saj se boš kmalu naučila, le
malo vaje bo treba.«
To bodo še naporni dnevi! sem si mislila in z A.G.-jem odšla ven k varanom.
»Torej,« mi je dajal navodila A.G., »zdaj veš česa si sposobna. Če si s svojim
varanom dovolj povezana, bosta lahko skupaj premikala skozi, saj veš kaj, vse.
Tega se morata naučiti obe, tako ti kot Iks.« Iks je stala zunaj in jedla travo.
Nisem si mislila, da jo tudi varani jejo. Nasmehnila sem se ji in ona je
dvignila glavo. »Pridi, Baron,« je A.G. poklical temno rdečega varana na drugi
strani.
»Kam greva?«
»Poskusit Iks pripravit, da ponovi tisto s Solzo in jo naučiti še kaj novega.«
»Kako pa naj ji povem, da bo naredila tako kot takrat?«
»V Vetru je vse v mislih, nič ji ni treba povedati. Najdlje pridejo tisti z
najmočnejšo voljo in najboljšo ter hkrati najhitrejšo koncentracijo.«
»Hočeš reči, da je tu vse v glavi?«
»Ne. Dobro je, da tudi obvladaš meč, da dobro tečeš, si hiter in podobno.«
»OK! Poj pa pejva že enkrat!« Bila sem nestrpna. Hotela sem vedeti vse več in
več. Zanimale so me vse moje sposobnosti. Vse sem si predstavljala kot kako igro
v kateri te nekdo prehiti, a si naslednjo minuto ponovno spredaj in zmaga tisti
z več sreče. Kako sem bila neumna.
»Dajmo, zajahaj Iks! Kaj si sedaj zamišljena, prej pa tako nestrpna?«
»Nič ni. Pojdiva.« Obrnila sem se k Iks: »Greva še enkrat, saj zmoreš ponoviti
tisto, saj veš kaj.« Pogledala me je kot bi bila to mala malica za njo.
Sprostila je krila. Bolj spretno kot v prvo sem splezala nanjo. A.G. je že sedel
na Baronu. »Torej, letela bova tja, kjer bova lahko ne moteno vadila,« je A.G.
pokazal nekam na vznožje hribov. Tam nisem videla nič, razen drevja. »Letel bom
spredaj.« Dvignili smo se. Veter mi je zapihal skozi lase in ker imam kratke,
sem bila prav smešna. Zazehala sem, saj se že dolgo nisem dobro naspala. Zaprla
sem oči in dvignila roke. Predstavljala sem si, da sem ptica, da letim, nato je
Iks ostro zavila. Zresnila sem se in si ogledala okolico. Samo drevesa na obeh
straneh, pod nami pa pesek in skale. Kar naenkrat pa je bila na mestu, ker bi
morala biti drevesa, stena. A.G. je zavil levo in se spustil niže. Iks je
sledila Baronu, varana sta se ves čas nekako sporazumevala. Počasi smo pristali.
Dvignil se je prah, da sem zakašljala. Na srečo se je kmalu polegel. »Počakaj me
tukaj!« mi je ukazal A.G. Sam je šel peš naprej. Sledila sem mu s pogledom,
dokler ni izginil za ovinkom. Videla sem še kako se mu je desna roka premaknila
do pasu in se s prsti oklenila okoli ročaja svojega meča. Spreletel me je srh.
A.G. se je torej pripravil za obrambo ali napad, a v obeh primerih to ne pomeni
nič dobrega. Nisem mogla samo stati pri miru. Začela sem kroži okoli Iks. Kmalu
še okoli Barona. Vijugala sem med njima in brcala kamenje. Usedla sem se na tla
in se igrala z nohtom na mezincu. Čeprav sem v Vetru izgubila občutek za čas,
sem vedela, da A.G.-ja že najmanj pol ure ni nazaj. »Iks,« sem se obrnila k
njej, »ko boš mislila, da me že tako dolgo ni nazaj kot A.G.-ja, odleti k
Modremu. Do takrat počakajta tukaj. Razumeš?« Pokimala je in mi pomežiknila.
Pomežiknila sem ji nazaj in odšla.
Nisem razumela, zakaj me je A.G. peljal sem vadit. Zadnje dneve tako ali tako
nisem kaj dosti razumela. Bila sem brez zaščite, edino moje moči bi mi lahko
kako pomagale, a kaj ko sem bila brez Iks. Kar bo, pa bo! sem si mislila, tako
kot pred vsako kontrolno nalogo in čem podobnem, le da tokrat ni bilo kot
takrat, ko se bojim stopiti v razred. Prišla sem do ovinka. Nisem se ozrla,
stopila sem okoli robu. Skoraj zaletela sem se v steno. Gledala sem v skale, čez
katere je bilo nemogoče priti na drugo stran, razen... zavzdihnila sem... razen,
če se sprehodim skozi. V Vetru je vse v mislih..., sem se spomnila A.G.-jevih
besed, ...najdlje pridejo tisti z najmočnejšo voljo in najboljšo koncentracijo.
Roke sem sprostila ob telesu ter zaprla oči. Poskušala sem se popolnoma
sprostiti in mirno dihati. Želela sem biti ob A.G.-ju. Odločno sem naredila
prvi, a tako majhen korak, da nisem prišla niti do zidu. Naprej nisem več mogla.
Koncentracija mi je padla. Pomežiknila sem in zaslepilo me je sonce. Z roko sem
si naredila senco, nato šele odprla oči. A me ni zaslepilo sonce, temveč od meča
odbijajoči žarki. Stopila sem nekaj korakov v desno, da se mi ni več svetloba
odbijala v oči. Videla sem meč, ki je ležal na tleh. Obdajala ga je modra
elektrika, Solza. Nekdo, ki je že stal tam je pobral meč. Te osebe nisem
poznala, bila je ženska, ki se je zmagoslavno smejala. Šele takrat sem opazila
A.G.-ja, ki je ležal na tleh, ranjen in v nezavesti. Hotela sem k njemu. Tista
ženska je dvignila meč in nisem se premaknila. Od nekje je zapihal osvežujoč
veter, ki je bil vedno močnejši...
Oster ovinek me je zbudil. Z Iks sva leteli med drevjem, pod nama pa je bil
pesek. Spet sem sanjala, a tokrat tako zelo resnično, da bi bilo lahko res. V
sanjah sem letela točno tukaj kot zdaj. Iks in Baron sta pristala, da se je
zakadilo. Zakašljala sem. A.G. je skočil na tla in rekel: »Počakaj me tukaj!«
Sanje so se uresničile.
»Ne!« sem zakričala, ko je bil A.G. že pri ovinku.
»Kaj ti je?«
»S tabo moram!«
»Ne, ne moreš!«
»Verjemi mi! Moram!« Stekla sem k njemu. »S tabo grem vsaj do ovinka.«
Zasmejal se je: »Torej greš z mano le en korak.«
»Ja, le en korak in jaz grem pred tabo!«
»Ne smeš.«
Nisem ga poslušala. Odrinila sem ga in se pognala okoli ovinka, on pa za mano.
Tokrat me ni zaslepila svetloba, a oseba tam je bila ista kot v sanjah. Imela je
svetle, skoraj bele lase, črne oči in prav take barve obleko. »Prepozno je,
dragi brat,« se je nasmehnila ženska A.G.-ju. Presenečeno sem zastrmela vanjo.
A.G.-ju je rekla brat! Je to potem Apryl? »Apryl,« jo je hladno pozdravil A.G.,
»tisto pripada njej.« Oba sta se zazrla vame in nato v meč na tleh. Apryl je
odkimala: »Nič več ni njen.« Stegnila je roko, da se je meč počasi dvignil in se
začel pomikati k njej. »Zvezdica,« mi je zašepetal A.G., »dobi meč nazaj.«
»Kako?«
»Ne vem, tako kot ona,« mi je svetoval A.G. Kar bo pa bo! Stegnila sem roko in
si zaželela imeti meč. Res se je nehal pomikati proti Apryl. Ona se je najprej
kar ustrašila, da je popustila in imela sem možnost, ki sem jo v trenutku
izkoristila. Meč je bil skoraj že moj, a se je Apryl ponovno zbrala. Še bolj sem
se ji uprla, misli sem imela skoncentrirane na meč in iztegnjeno rok. Začenjalo
se mi je megliti pred očmi. Bila je boljša od mene, saj je do sedaj veliko
vadila, jaz pa sem to počela prvič. Ker tega nisem bila vajena, sem začela
izgubljati moč in meč. Tudi A.G. je to opazil. Pognal se je proti najini
nasprotnici in Apryl je bil prisiljena uporabiti še drugo roko ter drugo moč, da
je lahko zaustavila A.G.-ja. Zato je bila šibkejša. Imela sem prednost, ampak še
zelo malo moči. Hotela sem narediti korak bližje, vendar sem pri tem izgubila
koncentracijo. Meč je bil v Aprylini oblasti. V trenutku sem se vrgla proti
meču, kot pri odbojki za žogo. S kazalcem in sredincem sem se dotaknila ročaja
in meč je bil moj. Priletela sem na tla z mečem v roki in obležala. Vsa koža na
trebuhu in nogah me je pekla od prask. Z levo roko sem se poskušala dvigniti, pa
se nisem mogla, zato sem le klečala v pesku. Apryl ni vedela, kaj naj naredi.
»Tokat ti je uspelo, vedno pa ne boš imela takšne sreče.«
»Kako pa veš, da ne?« sem jo izzivala. Čutila sem, da mi nič več ne more.
Priprla je oči. Začela je postajati nevidna. »Še se bova videli,« se je jezno
zasmejala, »saj je to šele konec začetka, dragica.« In je izginila. Zmagoslavno
sem pogledala svojo desno dlan. V njej se je svetil zlat ročaj z belim
diamantom, iz katerega se je nadaljevalo modro iskreče se rezilo samo mojega
meča.
©Masa C.