Home | Uvod | Ko se duhovi vrnejo | Preteklost angelov
Ko se duhovi vrnejo
1.
Po kamnitih stopnicah so topotali koraki. Dekle je bilo zadihano, ko je prispela v tretje, zadnje, nadstropje. »Hana, po barvo morava!« je Lana še komaj zakricala svoji sestri dvojcici. Ta je nejevoljno pridrsela do nje. »Si že videla najino sobo? Nic cudnega, da pravijo, da notri straši, obupna je!«
»Zdaj nimam casa za ogledovanje, Sova je rekla, da morava TAKOJ po barvo, drugace ne bo nic z njo.«
»Kakšno le? Soba bo obupna pa tudi, ce jo pobarvava z zlatom.« Hana ni bila ravno ljubiteljica pleskanja, še najmanj pa pospravljanja.
»Ne, jaz imam idejo. Pridi hitro!«
»Le glej, da boš uresnicila idejo brez mene,« je zamrmrala.
Lana jo je slišala: »Bom skoraj brez tebe.«
»OK, ce že moram pomagat ... Hej, pomagala bom samo, ce mi bo všec!«
»Seveda ti bo!« Lana je že preskakovala po tri stopnice in bobnenje je odmevalo med zidovi. Hana ji je sledila in dolgi svetli lasje so se vihali za njo.
»Kaj je ta hrup?!« se je z bobnenjem pomešal vrešcec glas nadzornice Sove. Sova jo klicejo zato, ker:
Prvic, nosi velika ocala.
Drugic, ima nos kot kljun.
Tretjic, ima sive lase.
Cetrtic, ko se na nekoga jezi, vedno krili z rokami.
Petic, ponoci budno nadzoruje dogajanje v vseh stavbah. Ko že misliš, da je ni, se pojavi za tabo.
Ona je zacela urejati dom in šolo imenovan V naravi . Res je v naravi saj je od mini mesta– tako imenujejo naselje, ki je majhno mesto– oddaljeno kar nekaj kilometrov in zadaj se zacenja gost. Vcasih je bila ta zgradba last družine Karen. Dolgo za tem je Sova in še nekaj ljudi, vse objekte preuredilo v internat in šolo za otroke, ki jim starši ne nudijo pomoci in jih ne vzgajajo kot je treba, zato so jih raje dali v oskrbo drugim.
Hana in Lana sta se zacetek februarja preselili v mini mesto, starša sta dobila službo in oba delata od dopoldan do pozno zvecer. Nekaj casa sta bili hcerki kar doma, nato pa sta ju dala sem, v dom V naravi . Imeli sta sreco, da so ju sploh sprejeli tako pozno.
Ker se je šolsko leto že zdavnaj zacelo, in so vsa dekleta že zasedla sobe, sta lahko izbirali le med sobo v kateri naj bi strašilo in tisto zraven Sove. Takoj sta izbrali to v kateri straši. Nista neke mamine puncke, ki se takoj vsega prestrašijo. Pogum sta dobili v mestu, kjer so živeli prej. Velikokrat sta se zvecer vracali domov sami po najbolj zakotnih ulicah in še zdaj ju ne prestraši noben clovek, kaj šele duh v katere tako ali tako nista verjeli.
No, Sova je spet jezno krilila z rokami in se jezila na njiju. Prva je prišla do besede Hana: »Oprostite, rekli ste naj prebarvava sobo in, da morava TAKOJ po barvo, zato sva tekli po stopnicah.«
Sova se je malo umirila. Mislila je, da sta resnicno tekli zato, da ne bi zamudili. »V redu, dekleti, ce sta teki samo za to, ker ne marata zamujat, vama oprostim. Vendar naslednjic bolj tiho, ne motita drugih ljudi. Torej, kakšno barvo bi radi?«
»Crno, modro in belo, prosim,« je narocila Lana.
Hana jo je cudno pogledala.
»Crno, modro in belo,« je ponovila Sova.
»Ja, crno, modro in belo,« se je nasmehnila Lana.
»V redu, dobili bosta crno, modro in belo. Za mano.«
»Crno, modro in belo? Kaj nama bodo tri barve?« tudi Hani ni bilo jasno.
»Boš videla. In ne reci vec crno, modro in belo , ker se mi bo sanjalo od tega.«
»Daj povej, kaj ti bo toliko barv?«
»Ne povem.«
»Povej!«
»Ne.«
»Ja!«
»Ne.«
»Ja.«
In tako sta se prepirali še naprej, dokler nista skupaj z barvami in copici prišli nazaj v tretje nadstropje.
»Zdaj mi pa že lahko poveš!« je še zadnjic prosila Hana.
»Dobro, no. Strop bo crn ...«
»Še strop bova barvali?«
»Saj si prva rekla, da je obupna soba in ni mi žal, da sem se domislila tega.«
»Cesa?«
»Tega kako bova prebarvali! Zdaj pa poslušaj. Torej, strop bo crn, stene do polovice modre, potem pa vedno temnejše, dokler se ne prelijejo v crno na stropu. Na koncu bova strop poškropili z belo.«
»Uau, super! Izgledalo bo kot vecer na morju in zvezde.« Hana je bila cisto navdušena, zvezde je oboževala.
»To je bil moj namen.«
»Najraje te imam izmed vseh mojih dvojcic.« Planila ji je v objem in jo skoraj podrla na tla.
»Kaj res? Vedno si govorila da bi raje imela 10 drugih dvojcic, samo mene ne. Enkrat si se celo igrala, da sem neka druga sestra.«
»Cisto v redu si. Lotiva se že dela, komaj cakam, da koncava!«
Najprej sta s casopisi prekrili tla, da ne bi bila umazana, umaknili pohištvo od sten, nato pa jih zaceli barvati spodaj z modro barvo in ji postopoma dodajali crno. Bilo je težje kot sta mislili. Sonce je skoraj že zašlo, ko sta s pomocjo krpe namocene v belo barvo, poškropili strop. Ceprav je bilo zunaj hladno, si je Hana kar v rokav obrisala kaplje potu. Lani ni bilo tako vroce, saj je imela kratke lase. Dvojcici sta si na videz precej podobni. Obe sta veliki, suhi in svetlolasi, zato sta se ostrigli popolnoma drugace. Hana ima dolge lase, Lana pa kratke in zadaj razmršene. Lanin znacaj je zabaven in drzen, Hana je vesela in radovedna.
Lana je stopila k vratom in si ogledala njuno delo. Dobro jima je uspelo. Soba je bila precej prostorna, najvecja od vseh, ki jih je videla do sedaj razen jedilnice. Postelji, pisalno mizo in nekoliko vecjo mizo, omaro, stola in nocni omarici še nista postavili na svoja mesta, a bili sta prevec utrujeni, da bi to storili zdaj. Ceprav je bilo še prezgodaj, sta se pocasi odpravili proti jedilnici. Ta je v pritlicju blizu kuhinje. Tam sta bili prvi. Odlicno je dišalo po špagetih, da sta postali še bolj lacni kot sta bili. Sedli sta za prvo mizo, vsaka s svojo mislijo na hrano. Bili sta tiho. Za njima je bil naporen dan. Takoj, ko sta prišli sta se morali zapomniti urnik, pravila, vse hodnike in nadstropja ter spoznati zaposlene. To ni bilo lahko, za na vrh vsega pa še pleskanje, za sklepanje prijateljstva s sošolkami pa je preprosto zmanjkalo casa. Šola je bila samo za dekleta od enajstega do štirinajstega leta, Hana in Lana jih bosta 29. februarja dopolnili 14. Cez kakih dvajset minut so zacela prihajati v jedilnico še drugi. Kmalu nista bili vec sami. K njima je stopilo dekle majhne in suhe postave. Kakih enajst let in pol sta ji prisodili. »Hej,« je nesramno rekla, »sedita na mojem in sošolkinem mestu.« Lana je takoj vstala. »Oprosti, novi sva, nama poveš kje je še prosto?« Dekle je pogledalo svojo prijateljico in ta je pokimala ter pokazala v kot.
»Oh, hvala.« Hana ni bila najbolj navdušena nad kotom.
»Ja, tako je, ce prideš zadnji,« je še reklo dekle, nato pa se ni vec zmenila za njiju.
Napotili sta se proti prostemu mestu. V njuno smer je hitela tudi rjavolaska, napravljena v crno. Dvojcici sta se spogledali. To bo torej njuna družba pri jedi– smrklja v crnem.
»Živjo,« jo je pozdravila Hana, šele nato pa opazila, da ima v ušesih slušalke walkmana, zato sta kar prisedli. Rjavolaska ju je premerila s pogledom in izklopila glasbo.
»Zakva sta kle?« je bilo prvo kar ta slišali od nje.
»Zakva pa ne,« je bila hladna Lana.
»Ne vem, mogoce zato, ker naj bi se je kle obesil prvi gospodar.«
Dvojcici sta zazijali. Najprej duhovi, potem samomori, imajo še kaj grozljivega v tej hiši?
»Midve sva Lana in Hana. Pa ti?«
»Kera je Hana?«
»Ona.«
»Jaz sem Pia. Just coll me Pi.«
»Zakaj si skrajšala ime? Že tako imaš kratkega?«
Skomignila je in si ponovno nataknila slušalke. Do konca vecerje, ki je bila odlicna ali pa sta bili onidve tako lacni, niso vec spregovorile.
2.
Tako sta se napokali špagetov, da sta komaj prilezli v tretje nadstropje. Ko sta stopili v sobo, sta videla, da morata še pohištvo postaviti na svoje mesto. Zastokali sta. Nic si nista želeli bolj kot to, da bi lahko v trenutku zaspali, a pospraviti ta morali, ker zjutraj ne bo casa. Naslednji dan imata prvi dan pouka v domu. Ni jima ostalo drugega in nejevoljno sta zaceli premikati pohištvo. Postelji v kot k desni steni, vecjo mizo levo od okna, omaro k steni nasproti posteljama, nocni omarici k postelji in en stol k mizi, drugega pa zraven nje. Ostala je še pisalna miza. Hana jo je prijela za robove, jo dvignila in nesla desno od okna. Na poti do tja je stopila na copic in izgubila ravnotežje. Miza se je prevrnila in z vogalom priletela v drugo mizo ob oknu, Hana pa je trdo pristala na tleh. Ni ji bilo takoj cisto jasno kaj se ji je zgodilo, potem pa je zacutila ostro bolecino. Na boku je dobila grdo modrico. Lana je obstala cisto mirno. Pisalna miza se je nevarno nagibala, da ji pade na nogo. Cisto pocasi je umaknila nogo in z obema rokama zgrabila mizo. Postavila jo je nazaj na vse štiri noge.
»O ne! Sova naju bo zadavila, poškodovali sva to staro mizo.«
»Kaj miza, poglej moj bok!« je tožila Hana.
»Poglej predalnik.«
»Kaj je z njim?«
»Odprl se je.«
»In?«
»In nekaj je notri.«
»Prah?«
»Ne. Poglej.« Lena je ven potegnila verižico, z obeskom v obliki križa. V sredini se je svetlikal rdec kamen.
Hana je bila ocarana. Še na bolecino je pozabila, dokler ni poskušala vstati. »Cudovit je!«
Lana se ni zmenila zanjo. »Moj je.«
Obe sta v trenutku pozabili na spanje.
»Hej, jaz sem tako rekoc odprla predal. Moj je.«
»Ce ga jaz ne bi našla, bi ti mislila, da je v predalu prah.«
Dvojcici se nista zavedali, da se prepirata za življenje ali smrt.
»Pa kaj? Enkrat bi ga že opazila,« je bila trmasta Hana.
»Ti kar cvekaj, na koncu bom itak zmagala jaz.«
Hana je vedela, da ima Lana prav, ona vedno zmaga. Sklonila je glavo in tako priznala poraz.
Lana ji je stegnila roko, da je Hana lažje vstala. »Saj ti ga bom kdaj posodila,« se je zmehcala Lana, »prosim, pomagaj mi zdaj zapeti verižico.« Obrnila se je in Hani dala verižico. Ona ji jo je pripela okoli vratu. Obesek ji je padel v višino prsi in kamen se je rdece zablešcal na svetlobi. Lana je odprla vrata omare, saj je bilo na notranji strani vrat ogledalo.
»Kot bi bil izdelan zame,« je zavzdihnila.
»Res ti pristaja.«
Iz pritlicja se je zaslišal zoprn glas: »Spanje!«
»Lana, problem imava.«
»Kakšen že spet.« Lana je zasanjano strmela v ogledalo.
»Nisva še prinesli potovalk iz avle.«
»Pojdi ju iskat,« je ukazala Lana.
»Hej, kaj pa misliš, da si s to verižico?« se je razjezila Hana in odkorakala iz sobe. Vrnila se je cez pet minut brez Lanine potovalke. »Kar sama si jo prinesi!« ji je zabrusila.
»Tudi prav.« Lana se je zasukala na petah in od drvela po stopnicah. Nato se je spomnila, da bi morala tudi ona spati in da je ne bi dobila Sova, je hodila bolj potiho. Vsake toliko casa je iz kake sobe zaslišala smeh. Šla je mimo temne jedilnice in se nehote ozrla k usodnem kotu za starega gospodarja. Ko je prišla v avlo, se je levo od nje nekaj cudno zablešcalo. Sunkovito je prižgala luc in skoraj zakricala. Na sedežni je nepremicno sedela Sova. Približala se ji je. Izgledalo je, da je spala. Kar naenkrat pa jo je Sova zgrabila za zapestje. Lano bi skoraj kap od šoka.
»Kaj pa ti tu, že petnajst minut bi morala biti v postelji!« je zakricala Sova.
»Ninini– nic. Emm, mislim– po potovalko sem prišla,« je zajecljala Lana.
»To bi lahko naredila že prej. No spokaj se mi že izpred oci predenj ti dam kazen.«
»Jjja.« Lana je pograbila potovalko pod mizo zraven sedežne in jo ucvrla ven. Na stopnišcu se je ustavila. »Za las je šlo, lahko bi se slabše koncalo,« si je rekla.
Malo stran od nje je nekdo zašepetal: »Lana, nisi pricakovala,« Lana je prestrašeno obrnila glavo, »mislila si, da je Sova duh.« Iz sence je stopila Pia, Pi. »Tudi zdaj si mislila, da sem duh Ane,« je rekla kot bi bila res duh. Nato se je zresnila: »V tej bajti lahko kadar koli pricakuješ duha.«
Lana je zardela. »Nisem mislila, da si duh, ker ne obstajajo. Res pa sem cviknila, ko me je zgrabila Sova.«
»Ne obstajajo, praviš, tud jez tko pravm, pa kva morš, ce se motš.«
»Motm se? Kva, a hoceš rect, da klele res straši?«
»Ma ja, nekaj takga,« jo je strašila Pi.
»Ja ja, kar duhovi okol hodjo.«
»No, ko vidiš kakšnega, se spomn kva sem ti rekla.«
»No, OK. Se vidva jutr.«
»Upaj, da res.«
»Ja no, saj upam. Lahko noc,« je zamrmrala Lana. Ni ji bilo prav, da se dela norca iz nje. Odpravila se je po stopnicah. Ko je bila v drugem nadstropju, je slišala v pritlicju korake. Sklepala je, da so Sovini. Nadstropje više, je slišala korake v prvem nadstropju. Pospešila je hojo. V tretje nadstropju so bili lahki zvoki korakov za njo. Ustavila se je. Tudi koraki so se. Odložila je potovalko in se obrnila. Za njo ni bilo nic. Tišina. Previdno je stopila v njuno sobo. Prižgala je luc, ce tudi je Hana že spala. Ona je le nekaj zamrmrala in se obrnila na drugo stran. Potovalko je odložila k mizi in izbrskala pižamo. Dišala je po mehcalu. Slekla je kavbojke in majico ter se pogledala v ogledalo. V spodnjih hlackah in modrcku je bila prav lepa. Nic cudnega, da so se na plaži fante kar obracali za njo. Kamenj na verižici je žarel ravno tako kot je bila barva njenega spodnjega perila. Morala si je priznati, da svojega telesa ne bi zamenjala za nic na svetu. Kaj pa svoj duh? Ne, o tem ni razmišljala. Smuknila je v toplo in mehko pižamo. Ugasnila je luc, legla v posteljo in zaspala. Verižice ni snela.
3.
Lana se je zbudila, vsa prepotena, že ob petih zjutraj. Uro in pol je gledala v temen strop in cakala, da se zbudi tudi Hana. Zatopila se je v svoje misli. Ni razmišljala o tem, kaj pa, ce so res duhovi, ampak, kakšno prekletstvo drži tega duha v svetu živih. Vedela je, da ce že obstajajo, imajo zelo dober razlog, da ne odidejo tja kamor pac mrtvi gredo. Da ostanejo tu, pomeni, da še niso izpolnili naloge, ki bi jo morali v tostranstvu. Nad njimi torej visi prekletstvo in jim ne dovoli oditi.
Ob sedmih je vsa dekleta zbudila Sova, Lano pa zmotila pri razmišljanju. Lana je skocila iz postelje, pobrala kar kavbojke in majico od prejšnjega dne ter se oblekla.
»Hana, Sova nas klice,« je Lana budila sestro saj ima zelo trden spanec.
»Kaj? Že?« Z odejo se je pokrila cez glavo.
»Daj no, vstani! Ne smeva zamuditi že prvi dan.«
»Ja ja, že vstajam.«
»Resno, jaz bom zdaj odšla. Zamudila boš zajtrk in potem še pouk.« Lana je prijela Hanino odejo in jo potegnila z nje. »Takoj vstani!« je zakricala, da je Hana kar poskocila.
»OK, sem že pokonci,« je zehala Hana in se zapletla ob odejo na tleh.
Hana je zacela iskati majico in nogavice, Lana pa se je že pognala po stopnicah navzdol.
Na hodniku se je skoraj zaletela v Pi. Lana je ponosno dvignila glavo: »No, vidiš. Še vedno se živa in nisem videla nobenega duhca.«
»Ja vidim, na tvojem mestu še ne bi praznovala.«
»Dj nehaj, na živce mi greš, razumeš. Dovolj imam tvojega zasledovanja.«
»Sem jez kriva, ce slišiš duhove na stopnišcu?«
Lana je zavila z ocmi. »Torej si bila res ti, drugace ne bi vedela, da sem jih slišala na stopnišcu.«
»Okej, oprosti. Samo pazi h komu boš hodila jokat, ko bojo še v tvoji postelji.«
»Zgini,« je zasikala skozi zobe.
Pi jo je strupeno pogledala. »Še želela si boš, da bi bila tu.« Odšla je.
Lani ni bilo jasno, zakaj bi si želela malo noro punco ob sebi. Tako ali tako ji je bili vseeno zanjo. Koncno je do nje prizehala Hana. »Kaj je bilo narobe?« jo je vprašala. »Pozabi,« je zamrmrala. Kadar je bila Lana slabe volje, je ni bilo dobro karkoli spraševati, zato jo je Hana pustila pri miru.
V jedilnico sta prišli skopaj z najbolj znanimi zaspankami, zaradi cesar nista naredili najboljšega vtisa na uciteljice. V jutranjem miru sta pojedli rogljicek in popili kakav, nato pa je Hana iz žepa privlekla urnik. »Najprej imamo kemijo, potem pa dve uri likovni,« je povedala.
»Torej komaj cakam cetrto uro. Kaj je takrat?«
»Anglešcina.«
»Sem vedela, da je cetrta ura boljša.« Lana je pograbila z eno roko torbo in z drugo Hano. Hana je opazila in povedala Lani, da Pi ni bilo na zajtrku. »Ona je pa zadnja, ki jo bom kadarkoli pogrešala,« se je zasmejala Lana in odvlekla Hano po dolgem hodniku v ucilnico za kemijo. Vso uro je preživela zatopljena v misli brez konca in kraja. Ko ji je pri likovnem pouku, ki je potekal v kleti, uciteljica narocila naj prinese barve, se je veselo odpravila iz razreda, brez namena, da se vrne nazaj pred zvonjenjem.
Podrsavala je po mrzlih plošcicah, ni pazila kje hodi in uživala v miru in tišini, dokler se od nekje ni pojavila Pi. »Samo še nje se je manjkalo,« je rekla dovolj naglas, da jo je Pi slišala.
»Bi raje videla, da ti dela družbo Ana? Tista tamrtva?«
»Bolje ona kot ti v katerem koli stanju, živem ali mrtvem.« Lana je ostala tako hladna, da bi takrat še reka ob njej zamrznila. Niti obrnila se ni k njej.
Pi je stopila korak nazaj. »Brez problema. Naredila ti bom uslugo.«
»Aja? Se boš pokrila cez glavo z belo rjuho?« Lana je obrnila glavo. Pi ni videla. Popolnoma se je zasukala v smer kjer je bila prej Pi, a je ta izginila.
»Pi?« Nato pa se je spomnila, da se verjetno skriva. Zasmejala se je: »Vidim te, zdaj pa ti mižiš in se jaz skrivam.«
Še vedno se ni prikazala. Zavrtela se je kot baletka na prstih in veselo zacvilila: »Pi!« Njen glas je odmeval med stenami. Naenkrat se je ustavila. Nad njo je švignila senca. Ozrla se je za njo. S kotickom ocesa jo je ujela v levem kotu, nato v desnem. Po prostoru je švigala izjemno hitro, se za hip ustavila in ponovno izginila ter se pojavila nekje drugje. Naenkrat je bila spet nad njo. Izginila je. Lana je pregledala stop, vse kote, a je nikjer vec ni bilo. Zdelo se ji je, da jo Pi vlece za nos s kakšno igracko. Nepricakovano pa je kakor iz tal, senca zrasla tik za njo in jo posrkala vase, v svojo temo.
4.
Hana je že nestrpno cakala Lano, nje pa ni bilo od nikoder. Uciteljico je prosila, ce gre lahko na stranišce ter odšla po svojo dvojcico. V kabinetu z barvami je ni našla. Tudi na stranišcu je ni bilo. To se ji je zdelo nadvse cudno, saj ven iz kleti ni mogla, ker ce bi jo dobila Sova bi bilo hudo. Po tem pa je zaslišala šumenje, ki jo je spominjalo na Lanine zapestnice. Te so ji navadno drsele okoli zapestja in se drgnile druga ob drugo. Obrnila se je v tisto smer od koder je slišala zvoke, vendar tam je bil le prazen, temacen hodnik. Pa vseeno je imela obcutek, da je Lana v bližini. To ji je govorila tista povezava med dvojcicam, ki je samo sestre nimajo. S mracnim obcutkom je stopila na hodnik. »Lana?« je odmeval njen glas. Ni dobila odgovora. Ponovno jo je poklicala po imenu, a še vedno nic. »Lana, kam si šla?!« Skozi tanke podplate copat jo je zeblo v noge. Trepetala je od mraza. »Nehaj me zajebavat, vem da si kle!«
Za seboj je zaslišala zloben krohot. Zagledala je Pi.
»Tvoja dvojcica ni želela verjeti v duhove. Hotela sem ji povedati, pa me ni poslušala. Zdaj je Ana dosegla svoje, dobila je Lano in z jo skupaj tudi tisti rdec kamen.«
»Lažeš, povej kje je Lana!« je zavpila Hana.
»Hoceš, da ti povem po resnici ali naj se zares zlažem?«
»Ne laži ali pa nikoli vec ne boš mogla premakniti goflje!« Hana je bila jezna, tako da bi lahko na njenem obrazu scvrli jajce.
»No, ne razburjaj se. Lahko jo rešiš, ce Ani daš telo in ona ti bo vrnila Lano. No, morda samo njeno dušo.«
»Dušo? Kaj pa ji bo telo?«
»Ana je duh, potrebuje telo, da bo izgledala spet kot clovek.«
Hani se je vse zdelo malo prevec pravljicno. »Dokaži mi, da Ana res obstaja in da je Lana pri njej.«
»Na Anino voljo ne morem vplivati. Ampak, kot želiš.« Stopila je korak nazaj, se sklonila k tlom in izginila.
»Pia?«
»Pie ni tu,« je zaslišala glas, ki se ji je zarezal v kosti. »Lana, tvoja dvojcica, pa je še komaj. Lahko ti jo vrnem, ce mi daš svoje telo.« Pojavila se je senca, kot bi bila megla.
Hana je odkimala. Komaj so jo glasilke ubogale: »Ne morem, potem bi bila jaz duh.«
»Ne, obe bi bile duh, ti in Lana. Tudi njeno telo potrebujem, za Jano.«
»Ne, ne dam ti! Ne morem!«
»Razmisli, lahko dobiš vsaj Laninega duha.«
»NE!« je zakricala Hana in senca je izginila. Padla je na kolena in zajokala. »Sanje so, sanje,« si je govorila.
»Razmisli,« je dejal Piin glas. Hana je ni slišala oditi, a ko je ona vstala je ni bilo vec. K likovnem pouku se Hana ni nameravala vrniti, brez Lane enostavno ni mogla nikamor. Le kaj bodo rekli starši, ce Lane ne bo nazaj, kaj si bi mislila Sova? Hana ni vedela na koga naj se obrne. Tu ni poznala nikogar drugega kot Pi. Morda ji bo lahko pomagala, morda pa je tudi ona duh, ki že ima novo telo.Vredno bo poskusiti, si je mislila. Z rokavom si je obrisala solze z lic. Težko je verjela, da je videla duha in da duh želi njeno tel, vendar Lano mora rešiti.
»Piii!«
»Si me klicala?« se je Pia takoj odzvala na Hanin klic.
»Ja. Povej, kaj naj naredim, da bom dobila Lano nazaj.«
»Ti je že Ana povedala, daj ji svoje telo.«
»Kaj bo naredila z njim?«
»Naselila se bo vanj in živela kot ti.«
»Pa Lana? Kaj bo z njo?«
»Njeno telo bo vzela Anina dvojcica Jana, saj želita prehiteti Sano in se vrniti namesto nje.«
»Kdo pa je Sana?«
»To je dekle iz casa Majev. Zaradi nje se je zacelo prekletstvo.«
»Kaj? Prekletstvo cesa?«
»Tistega kamna, ki ga ima Lana.«
»Kakšno zvezo pa ima kamen z duhom?«
»Težko boš razumela. Veš, Sana ni bila iste vere kot drugi Maji. Verjela je v kamen in v to, da z njim lahko premaga smrt. Ker so ji kamen tik pred smrtjo vzeli, je ostala in umrla brez njega. Preklela je ljudi, ki ga imajo in prisegla, da se bo vrnila po kamen. Prvic se je vrnila, ko je ubila Ano in Jano, vendar nobena od njiju takrat ni nosila kamna, zato ga ni mogla dobiti. Drugic pa se je vrnila zdaj, ko kamen nosi Lana. A jo je Ana prehitela. Zdaj ima ona Lano in kamen. Sama bi se že lahko vrnila, a potrebuje še eno telo za svojo dvojico Jano.«
»Kaj bi se zgodila, ce ji dam telo?«
»Ti in Lana bi bile duha, brez cilja bi tavali nekje med življenjem in smrtjo. Sana pa bi verjetno pobesnela, ker kamna najverjetneje ne bo vec dobila.«
»Mi sploh še ostane kaj drugega kot, da dam Ani kar zahteva?«
»Ja, pravzaprav imaš še eno možnost.«
»Kakšno?«
»Priklicati moraš Sano in njej predati svoje telo za eno noc ...«
»Zakaj, za eno noc?« jo je prekinila Hana.
»Ker dlje ne more ostati, ce nima kamna. Torej, dati ji moraš telo, da bo Ana prisiljena vrniti se brez Jane v Laninem telesu. Ce jo bo Sana porazila in dobila kamen, bo Lana spet živa, Sana pa bo dobila svoje telo in postala nesmrtna, ti pas svojega v takšnem stanju kot ga bo Sana zapustila.«
Hana se je nasmehnila: »Torej obstaja upanje, da rešim Lano?«
»Ja, vendar lahko izgubiš ti.«
»Jaz bom izgubila v vsakem primeru, splaca se mi tvegati. Ampak kako naj priklicem Sano?«
»Kako se pa navadno klice duhove?«
»Oh, ne,« je potarnala Hana. Obrede za klicanje duhov je sovražila, odkar sta se z Lano igrali, da kliceta duhove in potem celo noc nista upali zaspati. Tokrat pa ni bila le igra. Morala bi se zavedati, da se igra s starim prekletstvom, ki ji lahko za vedno izbriše iz sveta živih.
5.
Hani ni ostalo drugega kot, da se vrne v razred. Še ene neopravicene ure si ni smela privošciti...
Hana je gledala sošolke, kako ena za drugo hodijo pred tablo in se vse trde ter rdece v obraz, vracajo v svoje klopi. Nato pa naenkrat: »Lana, na vrsti si!« Hana se je ozrla okoli sebe. Sova bo ponorela, ko bo videla, da Lane ni pred tablo in da je sploh ni v razredu. »Lana,« je še enkrat poklicala Sova. »Kje si?!« Pogledala je po razredu. Nato je nekdo potrkal na vrata in v razred je stopila Lana. Hani so skoraj padle oci iz jamic, ko je Lana rekla: »Oprostite, teta Meta me je obiskala.« Sova se je namrdnila: »Ce s teto Meto misliš na menstruacijo, ti bom opravicila. Zdaj pa pred tablo!« Lana se je nasmehnila Hani. Prijela je kredo in zacela pisati zapleten racun. Koncala je brez napak. Zasukala se je na petah in od drsala na sedež poleg Hane. Sova jo je zacudeno pogledala iznad svojih velikih ocal. Ni mogla verjeti, da je pravilno rešila brez goljufanja. Tudi Hana ni mogla verjeti, saj Lani matematika nikoli ni šla od rok. Kot po nakljucju se je dotaknila Lane. Bila je iz mesa in krvi, niti sledu o duhovih. Sploh ni izgledala tako, kot da bi se malo prej srecala z skoraj mrtvimi prikaznimi. Bila je popolnoma enaka kot vceraj ali predvcerajšnjem. »Je to Lana zraven mene, ali je le njeno telo?« se je spraševala Hana. »Morda je v njej Ana, morda pa ne.« Hana ni razumela zakaj bi jo Ana izpustila, konec koncev jo potrebuje. »Si presenecena, kaj?« je zašepetala Lana.
Hana je pokimala še preden se je zavedala, kaj jo je spraševala.
»Ne skrbi, jaz SEM Lana.«
»Kako pa potem veš, da sem presenecena?«
»Ker si mislila, da me ne bo nazaj. Svojega telesa ne bi predala za nic na svetu.«
»Ampak, kako te je pa potem izpustila?«
»Takole.« Z roko je segla pod majico in na plan privlekla verižico s križem in kamnom.
»Kaj je s tem?«
»Ana je rekla, ce želim nazaj v svoj svet pod pogojem, da me ona kontrolira in v zanjo pomembnih trenutkih prevzame moje misli in dejanja.«
»Lana, si prepricana, da veš v kaj se spušcaš?«
»Ne bo ji hudega, daj mi svoje telo, pa boš še ti tako kot Lana. Ops, pozabila sem se ti predstavit, jaz sem Ana.« Hano je streslo. Bil je Lanin glas pa ceprav ni govorila ona.
»Kje je zdaj Lana.«
»Oh, saj res, pozabila sem na obljubo. Bojim se, da se je zdaj že pridružila duhovom.«
6.
V trenutku ko je Lana stopila v razred je dobila obcutek slabosti. Pa ne da bi ji šlo na bruhanje ali kaj podobnega. Dobila je obcutek, da ne obvladuje vec svojega telesa. Videla je le še dvojnicin zacuden pogled, ko je sedla k njej, potem pa se ji zgubila v temi. Naenkrat je ucilnico gledala od zgoraj, tudi sebe je gledala izpod stropa. Gledala je Ano v njenem telesu. Lebdela je. Bila je brez teže, brez oblike. Bila je nevidna za ljudi. Pija pa je pogledala naravnost v njo, tja kjer naj bi imela oci. Z zlobnim nasmehom na ustnicah ji je pomežiknila. Lana je od šoka, da Pi ni clovek ritensko odlebdela skozi steno. Pravzaprav ni mogla lebdeti ritensko, ker sprednjega in zadnjega dela ni imela. Želela je zakricati, pa ni mogla. Bila je zgolj meglica.
*
»Kje je Lana? Kako si mogla prelomiti obljubo?« je togotno šepetala Hana.
Ana v Laninem telesu se je zasmejala.
»Lana! Tišina!« se je razjezila Sova.
Ana se ni zmenila za Sovo. »Ce si duh toliko casa, pozabiš na vsa pravila, na lepo vedenje, sploh pozabiš vse kar si pocel kot clovek.«
»Ampak obljubila si.« Hana je poskušala govoriti cimbolj potiho.
»Hej, nikoli nisem rekla obljubim ali karkoli temu podobnega. Postavljala sem le pravila, ta se pa tako ali tako vedno kršijo.«
Hani je bilo dovolj. Zamahnila je z roko in Ani prisolila klofuto. Sova in sošolke so jo preseneceno pogledale. »Oprostite,« je rekla Hana in odvihrala iz razreda. Sova si je zacela nekaj zapisovati, a Hani ni bilo mar. Ana pa je po mnogih letih ponovno obcutila bolecino.
*
Lana je videla Hano kako je stopila iz razreda in zaloputnila vrata. Hana Lane ni videla, ceprav je Lana lebdela tik pred njo. Ona pa je stopila skoznjo. Ce bi bila Lana clovek, bi zajokala. Vseeno je poskušala dohiteti Hano, ko je stekla po stopnicah. Težko se je premikala tako hitro kot ona. Ko je prišla do njune sobe, ni bila niti malo utrujena. Sploh nicesar ni cutila.
*
Hana je s treskom zaprla vrata. Kljub ogrevanju stavbe, jo je za trenutek stresel mraz. Preskakovala je stopnice, da se je ogrela. Ko je pritekla do sobe se je ustavila. Pocasi je odprla vrata, kot da bi v sobi pricakovala duha. Nikjer ni bilo nikogar. Pogledala je Lanine stvari in oci so ji zalile solze. Za trenutek je pomislila, da je nikoli vec ne bo videla. Nato pa se je zbrala in se odlocila, da svoje dvojcice ne bo kar tako predal duhovom. Še najmanj pa duhu, ki drugim kaže, da je Lana.
Hana je odprla vrata omare in zacela brskati po njej. Ven je privlekla svecke. Cisto navadne svecke, ki jima jih je mami dala, naj jih prižgeta za rojstni dan. Bilo jih je štirinajst. Štirinajst za štirinajsti rojstni dan.
*
Lana je kar skozi steno prišla v sobo. Hotela se je pogovoriti z Hano, pa se, dokler je ona duh, ni mogla. Videla je Hano kako je odprla omaro. Ogledalo na vratih ji je pokazalo odsev. Vse kar je bilo videti, je bila meglica. V njeni sredini pa rdeca lucka kamna iz verižice. Natancneje je gledala, bol so se meglice spreminjale v obris telesa. Vendar je tudi luc kamna prihajala do izraza. V njej so se vrtincili Izgubljeni, vsi ki jih je pogubil kamen. In Lana je bila naslednja.
7.
Ana je planila v sobo in se pognala k vratom omare. Hitro jih je zaprla in Hana jo je zacudeno pogledala. »Kaj pa ti je? Lahko bi se obnašala tako kot Lana, ce imaš njeno telo!«
Ani je srce mocno utripalo. Strmela je mimo Hane v Lano. »Ne glej se v ogledalo!« ji je ukazala. »Odsev kamna v ogledalu je bolj nevaren kot kamen sam!«
Hani ni bilo nic jasno. »S kom se pogovarjaš?«
»Z Lano,« ji je mirno odgovorila.
»Lana je tu?«
Ana je pokimala.
»Kje je?«
»Za tabo.«
Hana je napenjala oci, da bi videla svojo dvojcico, a ni bilo sledu o njej.
»Ne trudi se, ne boš je videla. Se spomniš kaj ti je rekla Pi? Kako se lahko na edin nacin pogovarjaš z duhovi?«
Hana je pritrdila. »Vem. In to tudi nameravam storiti.«
»Ti kar. Ampak brez neumnosti!« Ana se je obrnila in dodala: »Sicer bi ti lahko preprecila, ampak glede na to, da me boš morala prenašati še celo življenje, je najbolje, da postaneva prijateljici. Zaupam ti, da ne boš poklicala Sane.«
Hana je pokimala, ceprav ni mislila, da bo z Ano celo življenje. To da sta lahko prijateljici pa tudi ne bo šlo, saj ji je vzela sestro. Hotela je nazaj Lano, ali pa bo tudi ona postala duh. Vseeno Ani sovraštva ni kazala odkrito. Nadaljevala je z iskanjem pripomockov za klicanje duhov. Najvec preglavic ji je delal vžigalnik, saj ni vedela, kje naj ga dobi. Ana je medtem ležala na postelji in gledala v zvezdnat strop. »Predlagam, da vse skupaj pocneš ponoci.«
»Zakaj? Da bo bolj grozljivo?«
»A-a. Zato ker noc da še dodatno moc. Saj veš. Noc je cas carovnij in magije.«
»Ma ja, pa še kaj. Tudi carovnice na metlah letajo ponoci. Imaš še kakšno zgodbico na zalogi?«
»Hana, pozabljaš kdo sem bila vcasih. Duh sem bila, zato mislim, da imam nekaj pojma o vsem skupaj.«
»Ja pojma imaš že nekaj,« je zamrmrala Hana. »Kaj pa naj sploh recem, da jo bom priklicala?«
»To pa ni moj problem. Sama se znajdi.«
Hana je zastokala. Sicer bi bilo malo cudno, ce bi ji Ana pomagala pregnati samo sebe, zato ji Hana ni rekla nic vec.
Nekdo je potrkal na vrata. »Kar naprej!« je obiskovalko povabila Ana. Vstopila je Pi. Ni izgledala ravno vesela in Ana je razbrala, da je nekaj narobe. Nekaj jima ni šlo po nacrtu. Brez, da je Pi kaj rekla, je vstala s postelje in odšli sta na hodnik. Hano je premagala radovednost. Potiho se je splazila do vrat na nanje prislonila uho.
»Kako je to mogoce?« je rekel Lanin glas, torej Ana.
»Ne vem,« ji je odgovorila Pia.
»To me lahko porazi.«
Tišina.
»V redu, se bom že kaj spomnila. Konec koncev je Jana še vedno duh.« Ana je bila slišati zaskrbljeno.
Hana je pocasi odmaknila glavo od vrat in sedla na prejšnje mesto, da Ana je ne bi zalotila pri poslušanju. Hani so se po glavi pletle vsemogoce misli: Torej Ano nekaj skrbi. Kaj pa ce si ji Lana upira in želi nazaj v svoje telo? Ali pa jo želi Sana prehiteti? Niti sanjalo se ji ni, kaj bi lahko še bilo. Svet duhov je poznala preslabo.
Ana se je vrnila v sobo. Odprla je vrata omare in se pogledala v ogledalo. Ustnice je premikala komaj opazno, pa vendar. Ko je omaro ponovno zaprla in ujela Hanin pogled, se je prisiljeno nasmehnila. Zamišljeno je odtavala k oknu. Naredila se je, kot da prejšnjih minut ni bilo. »Kako lepo je ponovno cutiti toploto in se dotikati predmetov.« Pogladila je okvir okna in ga odprla. »Naj lepše pa je dihati.« Globoko je vdihnila in zajela cudovit, po jelkah dišec, zrak. Hano je premagala radovednost: »Ana, je vse okej?«
»Kaj pomeni okej ?« je želela spremeniti temo pogovora.
»To je isto kot, ali je vse v redu.«
»Aja.«
»No, mi boš odgovorila?«
»Ne vem. Brezzvezno bi bilo, da ti lažem zato je najbolje, da ti ne povem nic.«
»Je kaj glede Lane?«
»Ja in ne.«
»Kaj pa je potem?«
Zavzdihnila je. »Prav, povedala ti bom. Ampak vedi, da ti ne bom dajala dodatnih pojasnil. Torej–« Stavek ji je obtical v grlu.
»Torej?« je bila Hana neucakana.
»Lano so našli.«
»Kdo?«
»Cuvaji obeh strani.«
»In?« Hani ni bilo jasno, kakšno nevarnost za Ano bi lahko to predstavljalo.
»Poslali jo bodo na drugo stran. Ce se jim bo uprla, jo lahko kamen potegne vase. Najverjetneje pa je, da bo zacela obvladovati kamen, oziroma bo kamen obvladal njo, ce ji le kdo razloži pravila igre . To pa lahko povzroci totalno katastrofo.«
»Kakšno?«
»To se tice duhov in vampirjev.«
»Vampirjev? Zdaj ti je pa že nos zrasel!«
»Kaj niso duhovi mrtvi ljudje, ki ne morejo najti miru na drugi strani, pa ceprav so mrtvi?«
»Ja.« Hano je oblila kurja polt. Vedela je kam meri Ana. Duhovi in vampirji, oboji so mrtvi, ki ne morejo umreti, oboji tavajo nekje med življenjem in smrtjo. »Ce se duhovi lahko vrnejo, potem ...« Hana je obmolknila in Ana jo je dopolnila: »In oboji, se lahko vrnejo s pomocjo kamna.«
Hana ni vedela kaj nanj rece na to. Vampirji so ji vedno pomenili nekaj, kar ti dobesedno izsesa življenje iz telesa. Hitro je postavila cisto brezzvezno vprašanje: »Je to slabo?«
Ana je zavila z ocmi. »Se ti zdi v redu, da bi vampirji in duhovi hodili po tem svetu in bi se ponovila groza iz preteklosti.«
Hana je odkimala.
»Potem pa brez neumnosti. Brez klicanja duhov!«
»Kaj? Kako pa naj drugace dosežem Lano?« Hana se je delala, da je obupana. V resnici se ji je v glavi že pletel nacrt, ki ji ga je predlagala Pi. Že je videla, kako bo Sana porazila Ano in ji vrnila dvojcico. Ni se mogla zadržati, da ne bi vprašala: »Kaj ima pri vsem tem Pi?«
Sovin glas je napolnil vso hišo: »Vecerja!«
»Si lacna?« je zamrmrala Hana.
»Jedla nisem že celo vecnost in vseeno mi je, ce še danes ne. Torej, povedala ti bom zgodbo, ki je še starejša, kot tista o Sani.«
»Kako to misliš?« Hana je v trenutku pozabila na vecerjo.
»Ko duhov še ni bilo in ljudje niso poznali prekletstev, ki bi mrtve obdržal v tostranstvu, je bilo vse v redu. Nato pa se je vse to zacelo.«
»Kaj se je zacelo,« jo je prekinila Hana.
»Tisto kar sem ti prej omenila, kot grozo iz preteklih let. Veš, na vsakem vogalu si naletel na duha ali vampirja. Ker pa mora biti vse vsaj približno v ravnovesju, so se pojavili še cuvaji meje med življenjem in smrtjo, imenovani Luci. Gotovo si že slišala, da ljudje pred koncem vidijo neko luc blablabla. No, to so ti cuvaji, ki skrbijo, da ne bi mogli, vsi ki se izmislijo, postati duhovi. Ampak nekateri pa še vedno lahko, ti so prekleti.« Ana je o tem govorila s strahom.
»Mi govoriš grozljivko?«
»Ne, govorim ti zgodovino prekletstva.«
»No, krasno! Ce hocem rešiti Lano, morem vedeti še vso zgodovino,« je zagodrnjala Hana.
»Sama si želela vedeti.«
Hana je Ano sumnicavo pogledala. »Jaz govorim, kako bom rešila Lano in porazila tebe, ti pa se delaš kot, da si na moji strani.«
»Ne razumeš.«
»Poj mi pa, please, že enkrat razloži!«
»Veš ko ti je Pi rekla, da poklici Sano, jaz pa, da je ne smeš, sva le preizkušali, koliko si upaš tvegati, za svojo dvojcico. Želeli sva vedeti, ce se lahko zaneseva nate, da ne boš klicala Sane, ampak ocitno si se želela postaviti na njeno stran.«
»Torej je bil to le preizkus?! Lane v resnici s pomocjo Sane sploh ne morem rešiti.«
»Oprosti, nisem si mislila, da boš zares mislila poklicati Sano. Mislila sem, da se zavedaš, kakšno nevarnost predstavlja.« Hana je planila v jok in Ano jo je objela okoli ramen.
»Pusti me! Samo lažeš!«
»Ne, ti ne razumeš! Tudi jaz bi rada našla mir na drugem svetu, pa zaradi Sane in njenega prekletstva nisem mogla tja. Ne moreš se predstavljati, kako je, ce lebdiš nekje, kjer te nihce ne vidi, ne sliši, kjer nic ne cutiš, niti ne dihaš. Samo lebdiš, se zavedaš samega sebe in si želiš koncati bedo med obema svetovoma.«
Hana je ihtela. Ana je imela prav. Nic od tega, kar je ravnokar povedala si ni mogla predstavljati.
Ana je nadaljevala: »Veš, ce bi bilo po moje, bi bila zdaj Lana tu namesto mene in kamen sploh ne bi obstajal. Ce pa že mora, Sani ne bi bilo treba še naju z Jano potegniti v to prekletstvo. Tako pa morava trpeti njene napake. Sovražim jo! Ne veš, kako jo sovražim! In prvic se zaradi sovraštva lahko zjokam.« Res je zajokala in še med tem ponavljala: »To je tvoje prekletstvo. Ti si prekleta!«
Hani se je zasmilila. Koncno je videla zakaj Ana laže in pocne vse to– zato, da bi rešila sebe in svojo dvojcico Jano iz sveta duhov ter prekletstev, tako kot ona želi rešiti Lano. Vendar Ana zraven varuje še svet živih pred duhovi in vampirji. To pa je Hana skoraj unicila, skoraj je porušila mejo med obema svetovoma. Malo je manjkalo, pa bi lahko brez svoje vednosti, naredila prost prehod Sani k nam. Sana vsako priložnost odlicno izrabi v svoje dobro, le še vprašanje casa je, kdaj bo našla pozabljeni šibki del tancice, ki zakriva prehod in uporabila kamen ter starodavno magijo življenja. Tako tancice ne bo vec, Luci bodo poražene in ljudje bodo izginili
8.
Ko sta se obe, Hana in Ana, malo pomirili, je Hana ponovno postavila vprašanje o Piji: »Kaj ima Pi pri tem.«
»Ona je bila prva Izgubljena in edina, ki se je rešila.«
»Kje je bila izgubljena? Kako se je rešila?«
»Tako se rece vsem, ki so bili ujeti v kamnu, to so Izgubljeni.«
»Kako pa jo je kamen izpustil ven? Mislim, kako se je rešila? Kako, da je še vedno tako mlada?« Hana si ni mislila, da je Pi kaj tako posebnega, glede na to, da izgleda tako cudaško.
»Ona je tisto kar želi postati Sana. Je neumrljiva in se najbolj zaveda nevarnosti kamna. Ven pa ne vem kako je prišla. Nikomur nikoli ni povedala nicesar o sebi, da ne bi kdo izrabil njenih podatkov.« V njenem glasu je bilo moc zaznati spoštovanje.
Hani pa še vedno ni bilo dovolj. »Kakšne so nevarnosti kamna?«
»Hana, zdaj te pa imam dovolj, spat grem! Raje mi še ti nekaj povej– kje ima Lana svojo spalno srajco?«
»Lana nosi pižamo, ki pa je nekje pod blazino.«
Ana je segla ponjo in se zacudila: »Ponoci spi v hlacah?«
»Kaj pa si pricakovala?«
Ana je skomignila. Tiho sta se preoblekli in se spravili v posteljo.
Še predenj je Sova ukazala, da morajo spati, sta ugasnili luc.
Hana je bila vidno razocarana, mislila je, da bo izvedela kaj vec. Vendar ji je Ana že zdaj izdala pomembne podatke.
*
Lana je lebdela pred lucjo, a je ni niti malo slepila. Ta Luc so jo nagovarjala. Želeli so jo prepricati, da prekletstva ona sama ne more premagati in naj zapusti stran živih, ker ona ni prekleta. Vendar niso vedeli, da v svoji notranjosti skriva tisto, kar vampirjem in duhovom pomeni vse. Lana pa je vztrajala pri vrnitvi domov , ceprav je tudi sama že zacela obupavati. Vsake toliko casa, je slišala glas. A ne glas, kot ce bi ji nekdo nekaj govoril. Slišala ga je v svoji notranjosti. Glasovi so prihajali iz kamna.
*
»Hana, te lahko nekaj vprašam?« Tokrat je pogovor zacela Ana.
»Ja,« je zaspano odvrnila Hana, saj je že skoraj zaspala.
»Kje sta našli verižico?«
»Tam.« Pokazala je na staro mizo.
»Kje? Ne vidim kam kažeš, ce je tema.«
»Saj res. No, kažem na tisto staro mizo ob oknu.«
»Lahko bi vedela,« je sama sebi rekla Ana.
»Kaj?«
»Da so po najini smrti zapustili to hišo.«
»Zdaj te bom pa še jaz nekaj vprašala. Zakaj si rekla, da je odsev bolj nevaren od kamna samega?«
»Ker se kamen podvoji, saj sta potem kamen in njegov odsev.«
»Aja. Kaj pa lahko naredi kamen?«
»Ne vem.« Sklonila je glavo.
»Kako ne veš?! Duh si bila, vse bi morala vedeti!«
»Glej, jaz nisem bila Izgubljena zato ne morem vedeti. Tudi ne želim si, da bi vedela. Pi pa bolje, da ne sprašuješ, noceš videti kako izgleda, ce ji prekipi.«
»Pa mi ti povej, kako izgleda.«
»Uf, spomnim se, ko sem jo vprašala, kako izgleda kamen od znotraj. Oci so se ji kar blešcale in zacela se je spreminjati. Najprej je dobila bele lase, popolnoma crno polt ter dolge nohte, nato pa se je obrnila in kot macka zbežala stran. Bilo je precej grozno gledati njeno–« Zajela je sabo in z roko si je prekrila usta.
Hano pa je novica popolnoma prevzela. To da se je Pi spremenila v macko, ne bi mogla niti sanjati. »Pi se lahko spremeni?«
»Ja. To je ena izmed posledic kamna, lahko postaneš karkoli je živo.« Anina dlan je še vedno pocivala na njenih ustnicah, kot da nihce ne sme izvedeti za to, da ji je povedala. »Tega ti ne bi smela povedati.«
»Meni se ne zdi nic pomembnega, je le neverjetno.«
»Ampak Pi še vseeno ne smeš spraševati o tem. Obljubiš, da ne boš.«
»Obljubim.« Hana je malo pomislila. »Ana, na kateri strani si?«
»Kako to misliš?«
»Gledano z moje strani, ali si dobra ali hudobna ?«
»Eno in drugo. Odkrita bom. Jaz nisem na nikogaršnji strani. Morda sem s Pi, drugace pa ne morem reci. Jaz želim svojo dvojcico in sebe izvleci iz prekletstva pa tudi, ce zato izgine Lana. Po drugi strani, pa želim zavarovati ta svet in prepreciti propad Luci.«
»Torej ti je vseeno za Lano?«
»Po pravici povedano, ja.«
»Potem ti je vseeno tudi za druge, samo nase misliš in Jano. Ne ljubi se mi vec pogovarjati s tabo.«
»Ni mi vseeno za druge. Pravim le, da tudi, ce bo mogla Lana umreti, je glavno, da je svet živih varen.«
Hana ji ne vec odgovorila. Ni vedela, ali naj ji zaupa, ali ne. Vsekakor ni dobro zaupati nikomur, ki ima zveze s prikaznimi, ki naj bi živele le v pravljicah.
*
Luc so s svojim nežnim glasom prigovarjali Lani: »Pojdi, pojdi in ne boš se vrnila v življenje. Pojdi, nimaš vzroka, da bi ostala na meji.«
Lani je prekipelo. Po dolgem poslušanju enih in istih besed, je imela Luci dovolj: »Pojma nimate zakaj sem tu! Ne boste me prepricali naj grem! Sploh pa, ce že moram it, zakaj me sami ne pošljete na drugo stran?!«
Lucina svetloba je bila še mocnejše. »Ne moremo te. Nekaj te drži tu in tega ne moremo premakniti. Lahko se premakneš le sama.«
»Pa veš cesa ne morete premakniti? Pojma nimate! Niti sanja se vam ne!«
»Tudi tebi se ne,« so Luc odgovorili popolnoma mirno.
»O ja, pa se mi!« In potiho dodala: »Ceprav ne vem, kaj je to.«
»Na kaj misliš. Povej, pomagali ti bomo.«
Lana se je zmedla, ponovno je slišala neke glasove. Koncno je odgovorila Luci: »Ne vem. Nekaj slišim. Ne vem, kaj je.«
»Kaj slišiš?«
»Ne vem, ne razumem.«
»Zberi se in poskušaj razumeti.« Luc so poskušali govoriti cimbolj nežno, brez strahu v glasu, ceprav so vedeli, da je nekaj pomembnega. Do sedaj so lahko prestavili vsakega, ki ni bil preklet, vendar se Lane ni držalo prekletstvo.
Lana se je zbrala. Mislila je na glasove v sebi in na to, kaj govorijo. Kmalu ni mogla vec ostati koncentrirana. Povedala je: »Slišala nisem drugega kot pusti , pridi in pomagaj .«
Luc so rekli: »Ce se boš premislila, nas poišci. Enega boš že našla.« In so odšli.
V trenutku je Lana zacutila toplino. Cudno, kot duh ne bi smela nic cutiti. Pa vendar. Tudi toplina je bila v njej, glasovi pa so postajali mocnejši.
Izgubljala je oblast nad sabo. Ni mogla poklicati Luci. Nato pa je nekaj zaslišala, a glas ni prihajal iz nje. Bil je hujši od Aninega predenj jo je posrkala v svojo temo. Bil je hladen in brez kancka usmiljenja. V njem je bilo moc cutiti vse, kar pomeni želja po kamnu.
9.
Ano je sredi noci zbudil grozljiv krik. Ta se ji je zdel znan. Ja res, slišala ga je trenutek predenj je umrla. Navadno tancica zadrži glasove duhov, tokat pa ga ni. »Hana, zbudi se! Nekaj cudnega se je zgodilo. Ali nisi nic slišala?« Hana ji je nesramno odvrnila: »S tabo se ne pogovarjam vec.«
»Hana, tokrat je pomembno, zares. Slišala sem Janin krik!«
»In? Ti se tako ali tako lahko pogovarjaš z duhovi, torej nic cudnega, da si jo slišala. Ocitno je Jani dovolj lebdenja v meji.«
»Ne. To ni to.« Ana je strmela nekam v prazno. »Mejna tancica navadno ne pusti glasu skozi, le tja. Tokrat pa sem tudi jaz slišala krik duha.«
»Kaj pa, ce ni bil duh, ampak ena izmed deklet v sosedni sobi?«
»Ne, zagotovo je bila Jana!«
»No prav. Ce se še kdaj zadere me zbudi.« In Hana je že spala naprej.
»Kako sploh lahko spiš?!« jo je nadrla Ana. »Se zavedaš, da se lahko zbudiš v objemu vampirja?!«
Hana se je v hipu predramila. Ni si mislila, da en krik lahko pomeni takšno nevarnost. »Ana, a to pomeni da ...«
»Ššš, nekaj sem slišala.« Vstala je in odprla vrata. V sobo je skocila crna macka. »Si to ti, Pi?
Macka se je zravnala in se spremenila v Pio. »Janin je bil, kaj ne?«
Ana je pokimala. »Bodo Luc zdržali?«
Pi je odkimala.
»Nehajta že kimati z glavo in mi raje kaj pametnega povejta!«
»Hana, ni casa za dolge razlage. Kaj hoceš vedeti?« Pi ni imela takega potrpljenja kot Ana.
»Zakaj Luc receš v ednini, ostalo pa v množini?« je zinila.
Ana ji je pojasnila: »Ker je v luci veliko svetlecih delckov, ki samo skupaj tvorijo Luc. Ti lahko pošljejo na drugo stran vsakega, ki ni preklet in s pomocjo tancice zadržujejo duhove ter vampirje na meji. Še kaj?«
»Ne. Zaenkrat vem dovolj.«
Ana in Pia ta se zaceli pogovarjati, kot da Hane ne bi bilo vec zraven.
»Kako dolgo jih ...«
»Ne vem,« jo je prekinila Pi. »Proti kamnu nimajo šans.«
»Je Sana že dobila kamen, ali se je le tancica stanjšala?«
»Sana ga še nima, drugace bi se že oglasila pri meni.«
»Kaj pa njena dvojcica,« je Ana pomignila proti Hani.
»Ne vem. Morda je že Izgubljena, ali pa–« Umolknila je in pogledala Hano. Ta je otožno rekla: »Že v redu, lahko poveš. Hujše kot to, da je Izgubljena tako ne more biti.«
»Pa je lahko. Ce je ni našla Sana ali duh, jo je vampir. Ti še bolj hrepenijo po vrnitvi, ker imajo ogromno željo po mašcevanju. In krvi. Kamna ji ne morejo vzeti. Ali ga bo dala prostovoljno, ali pa ji bodo dali kakšno obljubo, vendar se bo s tem povezala z njihovo vrsto. Lahko bi se pocasi spremenila v vampirja.«
Hana se je prestrašila. Težko bi rekla, kaj je bolje, da je Lana Izgubljena ali vampir.
Pi je odprla usta, da bi nekaj rekla pa jih je spet zaprla. »Si slišala,« je Ani rekla cez nekaj trenutkov.
»Ja. Še en krik.«
»Zakaj jaz nic ne slišim?« je vprašala Hana.
»Ker nikoli nisi bila duh. Sicer jih boš pa kmalu slišala tudi ti.« Pi se je spremenila v macko in Ana ji je odprla vrata, da je lahko odšla.
Ana in Hana sta legli. Do jutra je bilo še nekaj ur, vendar nista mogli zatisniti oci.
*
Gugalni stol je škripal po lesenem podu, pletilki sta udarjali druga ob drugo in babica dveh deckov si je nekaj mrmrala. Spati ni mogla. Že nekaj noci je bila budna. Ošinila je koledar na katerem je že dve uri pisalo 2. marec. »Še danes, pa sem lahko spet štiri leta mirna,« si je govorila. »Morda bi jo lahko poklicala.« Vstala je in segla po telefon. Pogledala je na uro. »Zdaj se ne bo uglasila.« Spet je sedla na stol. Že dolgo je ni videla. Pred štirimi leti je govorila z njo po telefonu, drugega pa nic. Premagala jo je radovednost. Vzela je telefon in vtipkala številko. Dolgo je zvonilo, nato pa se je oglasila: »Ja?«
»Kako je?« jo je vprašala.
»Takoj pridem,« ji je odgovoril glas na drugi strani.
Babi je odložila slušalko. Roka se ji je tresla. Dobila odgovor, zaradi katerega ni spala že pet dni.
10.
Hana je ob petih zjutraj le zaspala, Ana pa ni mogla.
»Vstajanje!« Sovin klic je bil za Ano prava pesem, saj so jo ponoci ves cas budili kriki duhov.
»Si kaj spala?« jo je vprašala Hana.
»Morda 15 minut vsega skupaj po tistem.«
Hana je dala Ani sveže Lanine obleke in odpravili sta se v kopalnico ter v jedilnico na zajtrk. Hana je komaj vedela, kaj nosi v usta, Ana pa je bila hrane grozno vesela.
*
»Kamen, hocem ga. Daj mi ga!« je Lani ukazoval tisti glas.
»Ne, moj je!«
»Daj mi ga! Rabim ga! Vsi ga rabimo.«
»Rekla sem ne! Odidi! Ali pa bom poklicala Luc.«
»Ne! Samo njih ne. Vzeli ga bodo. Nikoli vec ne bomo mogli na živo stran.«
»Živo stran? S pomocjo kamna?«
»Kaj pa si mislila, neumnica. Ta kamen nam pomeni vse.«
»Komu nam ?«
»Tebi, meni, vsem ki smo prekleti.« Glas se je zmehcal. Ugotovil je, da s silo ne bo dosegel nicesar. Dekleta je poznala tako dobro, da je to vedel.
»Kaj pa boš naredil s kamnom?« ga je Lana sumnicavo vprašala.
»Vrnil nas bom v življenje. Spet bomo lahko zadihali svoboden zrak in se za vedno znebili meje.«
»Pa potem?«
»Kaj potem?«
»Kje bo kamen?« Lana je želela vedeti vse, preden mu ga da.
»Pri meni.«
»O ne. Raje mi povej kako se to naredi in nas bom vrnila jaz.«
»Ne, ti ne znaš. Ce bi imela kaj pojma, potem te ne bi bilo vec tu. Vidi se, da si ga dobila povesem po nakljucju.«
»Pa kaj. Še vedno je moj in ne moreš mi ga vzeti.«
»Kako pa veš, da ne morem?«
»Ker bi mi ga že.«
Glas se je zasmejal: »Pametna si.«
Lana je malo pomislila. »Kdo pa si ti? Hocem te videti.«
»Verjemi, noceš me videti.«
»Drugace pa ti ne dam kamna. Hocem vedeti komu ga bom zaupala.«
»Ne. Potem imam še manj možnosti.«
»Vseeno. Mislim, da ne moreš biti tako grd. Meglice so vse enake.«
»V redu. Obljubiš, da ga po tem dobim?«
»Morda.«
»Obljubi mi!«
»Prav, pa še ti nekaj obljubi meni.«
»Prav.«
»Ko se vrnemo v svet živih, mi boš vrnil kamen.«
»Prav,« je po premisleku rekel. »Zdaj izgovoriva obljubi. Na prekletstvo in življenje.«
»Okej.«
»Kaj to pomeni?«
»To je isto kot v redu. No, ti zacni.«
»Prisežem na prekletstvo in življenje, da po vrnitvi na živo stran, dobiš kamen.«
»Prisežem na prekletstvo in življenje, da po tem, ko pokažeš tvojo pravo podobo, dobiš kamen.«
Njegovega glasu ni bilo vec slišati. Lana je pogledala okoli sebe. Še kar ga ni bilo. Po tem pa se je pojavila crna meglica in dobila obliko postave od zadaj. Kamen je zapustil Lanino meglicasto telo in izginil.
Z zadovoljnim glasom je rekel: »Punca, ne veš v kaj si se ravnokar spustila. Žal ti bo.« Nato se je obrnil. Lani ni ostalo drugega, kot da zakrici.
*
»Pozabila sem, kako je, ce govoriš s polnimi usti,« je zamomljala Ana.
Vecina deklet je že zakljucila z zajtrkom, a Pi še ni bilo.
»Kam je šla Pi?« je zanimalo Hano.
Ana si je zanalašc, preden je odgovorila, v usta potisnila kos kruha z marmelado, da jo je Hana komaj razumela. »Sj bo pfsla nataj.«
Mlaskanje, cmokanje in zaspan klepet je prekinil krik. A tokrat ga je slišala tudi Hana. Vsi, ki so bili v jedilnici so utihnili. Nihce se ni niti premaknil. Vsi so slišali dolg Lanin krik, polen strahu in grenkobe.
11.
Slišati je bilo topotanje škornjev in razburjen šepet.
»Kje sva?« je vprašala prva.
»Ne vem. Nekje v podzemni,« je odgovorila druga.
»To menda vem tudi jaz. Pa veš tudi kam morava it?«
Drugo dekle je odkimalo.
»Super! Pa tako si bila tako pametna! Rekla si, da poznaš ves metro!« ji je ocitala prva.
»Ti pa ne veš cisto nic, jaz vsaj nekaj!«
»Pa povej tisti nekaj , da bova prišli ven iz te zajebane podzemne!«
»Enostavno, nekoga bova vprašali. To pa res ni težko.«
Prva je zavila z ocmi. »Se zajebavaš? Kle ni žive duše, ti bi pa spraševala!«
»Ne, resno mislim. Bo že nekdo prišel.«
»Upam. Sicer pa bolje zate, ker te bom drugace fentala.«
»Boš že videla, da bova doma pravocasno.«
V tistem trenutku sta slišali šum. Iz stranskega hodnika je prišel fant pokrit s plašcem. »Nista sami,« jima je rekel.
»Hvala bogu,« je zamrmrala druga svoji prijateljici. »Me vsaj ne boš fentala.«
Fant jo je preslišal. »Lepo, da sem vaju našel, tukaj bi lahko še zmrznili.« Dekleti sta se nasmehnili in on je nadaljeval: »In ce bi bili že mrtvi, mi vajina kri ne bi koristila.« Po dolgih letih cakanja, je koncno spet potešil svojo lakoto.
*
Ana je z grozo gledala prestrašene sošolke in uciteljice. Glas Sove, ki je ukazoval, naj se vsi takoj zberejo v jedilnici, se ji je zdel oddaljen. Vedela je, da bodo že isti dan na televiziji porocali o mnogih izginotjih, najverjetneje deklet. Upala je, da se duhovi in predvsem vampirji ne bodo prevec izpostavljali. Ne bi bilo dobro, da se razve, kaj se je zgodilo. Sicer bodo najprej cence po raznih revijah, po tem pa resnicna dejstva. Upala je, da je Lana vsaj nekaj storila dobro in obdržala kamen. Edino tako bi lahko nazaj ustvarila mejo, drugace pa ne. Upala je, da bo Pi uspelo kaj urediti. Upala je, da se bo Lana kmalu vrnila, ona ima gotovo pomembne novice, ki bodo pomagale zavarovati svet. Upala je, da Lana ni kaj prisegla vampirju. Po drugi strani, pa je upala, da je Lana postala vampir in ji ne bo potrebno zapustiti njenega telesa. Nekaj njenih upov se je uresnicilo, a na žalost ti ne pomagajo kaj dosti.
*
»Pridi. In ne odpiraj oci!« Prijel jo je za roko in jo zacel voditi po cesti.
»Kam greva?«
»Boš videla.«
»Ne delaj se tako skrivnostnega!«
»Presenecenje bo.« Odprl je vrata in prižgal žepno svetilko.
»Lahko odprem?«
»Cakaj. Zdaj pa lahko.«
Odprla je oci in zagledala cudovito staro avlo zapušcenega dvorca. »Cudovita je!« je vzkliknila.
»Vedel sem, da ti bo všec.«
Obraz se ji je zmracil. »Ne bi smela biti tu.«
»Daj no. Že eno leto sva par. Na obletnico si lahko privošciva malo samote.«
»Prav imaš.«
Veselo sta vstopila. Debela plast prahu je prekrivala stopnice po katerih sta se povzpela v prvo nadstropje. Njene oci so kar sijale od navdušenja. Zbirala je stare predmete. Vse hiše je že oropala zanimivih stvari, le v to še ni stopila. Nežno se je dotaknila starega svecnika pred velikim ogledalom in si ga ogledala. Ce bi želela, bi z njega lahko razbrala vse podatke o dvorcu, saj se je na zgodovino odlicno spoznala. Uspelo ji je ugotoviti, da je tam živela le na videz bogata družina in da je bil to le ponaredek. »Pusti zdaj preteklost,« ji je na uho zamrmral fant. »Pred nama je prihodnost.« Poljubil jo je. Dolgo sta stala tam in se poljubljala, po tem pa sta se koncno locila. Ona je ošvrknila star svecnik. Njena ljubezen do starih predmetov je bila tako velika, da se mu je izvila iz objema in si ga še enkrat ogledala. Ko je koncala in je bila zarez zadovoljna s svojimi podatki, njenega fanta ni bilo na spregled. Mislila se, da jo želi nekje presenetiti, zato se je posvetila še ogledalu.
»Mi je že žal, da sem te pripeljal sem,« se je oglasil za njenim hrbtom.
»Zakaj?« Delala se je, da jo ogledalo zelo zanima, v resnici pa je želela v njem videti, kaj pocne on. Ni in ni ga našla. Nato je malo obrnila glavo in ujela del njegove roke tik za sabo. Ponovno se je obrnila k ogledalu, a njegovega odseva v njem ni bilo. Mislila je da je pokleknil na tla, saj ogledalo ni segalo do tal. Zasukala se je na petah in se skoraj zaletela vanj. Brez izraza na obrazu jo je opazoval. Trik se ji je zdel zanimiv zato ga je vprašala: »Kako si to naredil?« On se je široko nasmehnil. Njegovi podocniki so bili dolgi, predolgi za cloveka. Prestrašila se je: »Ne zafrkavaj se! To ni vec zabavno!«
»Oprosti, naš cas je prišel.«
*
Lana je lebdela na hodniku, kjer je izginila. Zacela je dobivati svojo podobo. Cudovito se je pocutila, ko so njene meglice dobile obliko postave. Bila je vesela, da je tistemu ... Ne, o njem ni želela razmišljati. Bila je vesela, da je dobila nazaj svoje telo. Takoj mora it k Hani in ji povedati veselo novico, si je mislila. Pogledala je svoje noge, roke in vse kar je lahko videla brez ogledala. Bila je zadovoljna. Odpravila se je proti svoji in Hanini sobi. Na poti je srecala dekleta, ki so kot nora hitela v jedilnico. Pogledala je na veliko uro v avli in ta je kazala, da je zajtrka že konec. Skomignila je z rameni in odšla za sošolkami. Že je hotela stopiti v jedilnico, ko je za mizo zagledala sebe. Pravzaprav Ano v njenem telesu. Hitro se je skrila za vrata. Nekaj ji ni šlo v racun. Ona je dobila obliko svojega telesa, Ana pa ima še vedno njeno telo. Naenkrat ji je postalo žal, da je zamudila zajtrk. Postala je lacna. Nato pa jo je prešinila ideja, kako povedati Hani, da se je vrnila. Potrebovala je svoj mobitel. Želela je poklicati Hano in upala je, da ima ona svojega pri sebi. Previdno se je zmuznila mino vrat jedilnice in kuhinje, da je ne bi opazili. Ko je stopila v sobo, ni bilo nic drugace kot dan prej. Njen mobitel je ležal na pisalni mizi, Haninega ni bilo zraven. To je pomenila da ga ima s seboj. Vtipkala je njeno številko in cakala. Ni se oglasila, zato je poskusila še enkrat. Tudi tokrat je ni dobila a je vztrajala. Poklicala je še enkrat in Hana je prekinila zvezo. To je pomenilo, da je videla, da jo ona klice, le da se ni mogla uglasiti.
*
Takoj ko je Hana cutila vibracijo mobitela v torbi in videla kdo jo klice, je prekinila zvezo in s tem Lani dala njun dogovorjeni znak. Dregnila je Ano in vstala. Najbližji uciteljici je rekla, da mora na stranišce in jo s težavo prepricala, da je zares nujno. Tekla je v tretje nadstropje in vsa zadihana planila v sobo. Hana se je nasmehnila: »Lana, zamujaš.«
»Si me pogrešala, Hana?«
»Veš da!« je vzkliknila Hana in jo želela je objeti. V tistem trenutku je pritekla še Ana in Hano sunkovito zgrabila za zapestje ter jo potegnila k sebi. »Cakaj! Vrnila se je iz meje. Kako veš, da je vse v redu?«
»Le kako bi bilo lahko, kaj narobe? Vrnila se je in to je najpomembneje!«
Lana ju je cudno opazovala. Ni razumela, kako sta lahko Ana in Hana prijateljici, tudi ce ji je Ana ukradla telo.
»Poglej jo!« je vzkliknila Ana. »Že to da ima svoje telo, jaz pa sem še kar v njenem, je nenavadno. Po pravilih bi morala jaz izginiti.«
»Kaj pa še cakaš!« je bila nesramna Lana. »Res ni treba, da sva dve.«
Ana je z grozo pogleda Lanin vrat, tam ni bilo verižice niti kamna. »Kje imaš kamen?!«
Lana je skomignila: »Ne vem. Kmalu pride.«
»Kaj?!«
»Kmalu pride. Verjetno se še ni vrnil.«
»Kdo?!«
»Ne vem.«
»Kako misliš kmalu pride ?«
»Glej, posodila sem ga nekomu ...« Spomnila se je na njegov izgled in dodala: »Ali necemu.«
»Kako veš, da ti ga bo vrnil?«
»Ker mi je obljubil.«
»No, super. Zdaj mi pa povej še, da je bil vampir in da te je on pripeljal nazaj, pa smo v najslabšem možnem stanju.«
»Ali tudi vampirji obstajajo?!«
»Ja menda. No, a je bil vampir, a ne?«
»Ne vem kdo je bil. Bil je tako ... tako ...« besede so se Lani zataknile v grlu.
»No, torej je bil res vampir.«
Hana je zazijala. »Ana, ali se ji zdaj lahko zgodi tisto, kar je rekla Pi?«
»Ne, da se lahko zgodi, se že dogaja,« je s težkim glasom povedala Ana.
»Kaj? Kaj se dogaja?« Lani ni bilo nic jasno.
Hana se je obrnila k svoji dvojcici. »Veš, zakaj Ana ni dovolil, da te objamem?«
Lana je odkimala.
»Ker se boš ... Mislim reci, se že ... Amm... No, torej, postajaš vampir.« Hani so šle besede težko z jezika in v koticku oci je zacutila solze.
Lana je lovila sapo. »Kako je to mogoce? Mislim, kako lahko postanem vampir.«
»Zaradi obljube,« je pojasnila Ana. »Ampak, kje je zdaj kamen?«
Nato je nekdo potrkal na vrata.
»Hitro, Lana, skrij se!« je ukazala Ana.
»Zakaj pa jaz? Jaz sem prava Lana, ne ti«
»Zdaj ni casa, hitro pod posteljo!« Hana je odprla vrata, v trenutku, ko je Lana smuknila v njeno skrivališce. A pred vrati ni bilo nikogar. Hana je pogledala po hodniku, a res ni bilo niti šuma. Zaprla je vrata. »Ocitno se je nekdo zafrkaval,« je pomislila.
»Jaz sem bil.« Ob vratih se je pojavil temen fant.
»Kdo si?« je vprašala Ana.
»Ni važno. Kje pa je Lana?«
»Jaz sem Lana,« je rekla Ana.
Fant je vedel, da se laže. »Ne, ti si Ana. Kje je Lana.«
Lano so spreleteli mravljinci. »Tukaj sem,« je zacvilila.
»No, pridi ven. Nekaj imam zate.« Razprl je dlan in v njej je ležala verižica s kamnom.
Lana je zlezla izpod postelje in ostrmela. Pred jo je stal ceden fant, niti približno tak, kakršen je bil na meji.
»Kaj zdaj strmiš, vzemi že kamen.« Nasmehnil se je.
Lana se je koncno zavedala, da ima odprta usta in pograbila verižico.
Hana pa je nadrla fanta: »Zakaj ji nisi povedal, da se bo spremenila v vampirja?! Lahko bi jo tudi drugace preprical!«
»Oprosti. Kamen sem res rabil in nisem razmišljal še to, kaj bo z njo. Ampak bom vsaj imel družbo. Vecerja v dvoje je lepša.« Zlobno se je zarežal.
Lana je razprla oci. »Kaj?! Misliš, da bom jaz pila kri?! Dovolj imam druge hrane.«
»Boš že videla. No, ce boš potrebovala pomoc, samo pomisli name. Tako ali tako sva povezana.«
»Nikoli ne bom taka kot ti! Jaz ne potrebujem krvi! Izgini!« Lana je bila togotna.
»Samo pomagati ti hocem, no,« jo je miril. »Ce sem te že spravil v to, potem ...«
»Samo izgini! Razumeš?! Izgini!«
»Okej, saj že grem, ce želiš.« In je izginil.
Lana se je sesedla na tla. Od sebe ni dala niti glasu vec. Ni vedela, kaj naj si misli. To, da bi kot vampir morala piti kri, se ji je zdelo grozno, ogabno in zlobno. A vseeno je mislila, da bo zmogla brez krvi. Mislila je, da se bo vedno dobro najedla hrane, da bo zelo sita in niti pomislila ne bo na kri. »Tudi ce se sem res vampir, bom živela naprej brez napak,« se je odlocila, a s tem se je lahko tolažila zelo malo casa.
12.
»Pouk se zacenja!« To je bil Sovin tecen glas.
Ana je pogledala Lano, ki je pobrala svojo torbo in želela oditi. »Ne, Lana. Jaz grem.«
»O, ne! Jaz sem Lana, ti nimaš vec kaj igrati mojo vlogo.«
Ana je pomislila. »Prav, pa pojdi. Pocakala vaju bom tu.«
Dvojcici je zajela ne izmerna sreca. Po nekaj dnevih sta bili spet skupaj, kot v casih. Odskakljali sta po stopnicah. A njuna sreca ni trajala dolgo. Ko sta prišli v ucilnico, je bilo jutranje sonce še nizko. Sijalo je nežno, sneg se je pocasi talil in soncni žarki so prijetno greli cvetlice ob oknu. Le Lano so zaslepili kot še nikoli. Ni ga prenesla. Enostavno ni mogla ostati tam, vsa obsijana s soncem. Zamižala je, se obrnila na petah in stekla nazaj na mracen hodnik. Zdrvela je po stopnicah, Hana ni šla za njo. Vedela je, kaj jo je zmotilo. O vampirjih je vedela kar veliko.
»Ne morem, ne morem biti na soncu,« je Lana razlagala Ani.
»Vedela sem. Mislim, da te bom mogla zamenjati,« ji je odgovorila ona cisto mirno in odšla iz sobe. Lana je žalostno gledala za njo. Je že mislila, da bo lahko normalno živela. Pocasi je zacela odkrivati temne znacilnosti vampirjev.
*
»Pozdravljena, gospodicna,« jo je ogovoril edini vampir, ki ga je poleg sebe še poznala.
»Kaj želiš?« Ni dvignila pogleda od zvezka in pisala dalje. Delala je Hanino domaco nalogo, da ji ni bilo dolgcas medtem, ko sta bili ona in Ana pri pouku.
»Nic. Bil sem na sprehodu po gozdu, pa sem zavil še k tebi. Kako se imaš?«
»Cudovito! Boljšega od cepenja v sobi ni!« je Lana vzkliknila z zaigranim veseljem. Nato pa nadaljevala boj resno: »Ampak, da ti povem, odkar sva se zadnjic srecala, torej dva dni, nisem rabila nobene krvi.«
»Lepo, lepo. Jaz pa se ravno vracam z zajtrka.« Segel je v žep in Lana ga je nepremicno opazovala, nato pa planila k njemu.
*
»Poglej se vsaj,« je obupana mati prepricevala svojo šestnajst letno hcerko Klaro. »Daj no. Vsaj poškili v ogledalo.«
»Ne teži mi, koza stara! Pojma nimaš o modi in postavah!«
»Ljubica, prosim, nisi...«
»Ne reci mi, da nisem debela! Samo poglej me! Kamorkoli pogledaš, vidiš ogromne kolobarje špeha in mašcobe!« S pestjo je tolkla po ogledalu, da se je skoraj razbilo.
»Daj no, saj ni tako grozno. Šli bova k zdravnici, da ti napiše, kaj je najbolje, da ješ. In vsako jutro pred poukom bova skupaj kolesarili. Brez težav lahko izgubiš nekaj kilogramov.« Govorila je pocasi, da bi delovala pomirjevalno.
»Dobro veš, da s tem ne bo nic. Ko bo treba po kolo, boš spala, ko bo treba kuhati nizko kaloricno hrano, boste vsi ostali jedli pomfri in ga vsiljevali še meni.«
»Ne, res ti bomo pomagali. Kupili bova še obleke, ki najbolj skrijejo...«
»Saj sem vedela. Tudi vidiš, da imam špeh.«
»Ne!«
»Tocno to si hotela reci. Kupila boš obleke, ki bodo skrile moj špeh.«
»Oprosti.« Mati je sklonila glavo. »Samo pomagati, ti hocem.«
»Dovolj te imam. Tebe in tvojih kozlarij. Spokaj, zakaj te sploh poznam! Hocem drugo mami!«
Iz ogledala sta zaslišali krohot: »Pazi, Klara! Od danes naprej se želje uresnicujejo.« Iz ogledala je planila belo-siva senca z ženskim obrazom in izginila v Klarini materi. Ta se je sesedla in obležala. Klara ni vedela kaj naj stori. Tresla je svojo mami za rame in jo klicala. Naenkrat je ta odprla oci in se ponovno zarežala: »Obožujem devetindvajseti februar!«
*
Ko sta se Ana in Hana vrnili v sobo, je Lana sedela na postelji. Stiskala se je k steni, noge je imela skrcene in objemala jih je z rokami. Obraz je imela skrit med njimi. Jokala je.
»Kaj je narobe?« je zaskrbelo Hano.
Lana ji ni dala glasu od sebe, zato je Hana sedla k njej in jo objela. Lana se ji izvila iz objema in gledala nekam skozi okno.
Ana je zajela sapo in si z dlanmi pokrila usta, nato pa s prstom pokazala na tla. Tam je ležala razbita posodica in ob robovih je bilo videti temno rdece madeže strnjene krvi.
13.
»Hana? Spiš?«
»Ne. Ti?«
»Ocitno ne.«
»Skrbi me za Lano.«
»Mene tudi,« je priznala Ana.
»Grem pogledat kako je z njo?«
Ana je pokimala in vstala.
»Hej, jaz grem sama! Ce naju dobilo obe, bova dobili kazen. Ce pa vidijo dve Lani, pa tudi ne bo dobro.« Ana ji ni ugovarjala. Hana je skocila iz postelje, nataknila copate in brez besed odšla. Vsa hiša je spala, celo zrak je pocival. V tretjem nadstropju ni bilo znakov budnih ljudi. Pocasi je drsela po stopnicah in tudi v drugem nadstropju je bil popoln mir. Šla je še eno stopnišce nižje in videla tisto, kar lahko vidiš le še v nocnih morah.
*
Po dolgih urah joka, je Lana koncno omagala in zaspala. Sanjala je o njem, kako je klice, išce in na koncu najde. Nato je planila pokonci in vsa prepotena sopla. Ni se zavedala, da se njeni tanki prsti oklepajo obeska s kamnom. Vstala je z mrzlih plošcic in si z rokavom obrisala oci. Ni vedela kam naj gre. Samo v kleti, kjer je bila likovna ucilnica, ni bilo nikogar in bala se je, da bo koga srecala. Ampak na mrazu pa tudi ni mogla ostati celo noc. Splazila se je v pritlicje. Nikogar. Noge so jo kar same nesle v prvo nadstropje. V stranišcu je videla luc. Ni si smela privošciti pogleda na morebitno žrtev. Stekla je po stopnicah. Dekle, ki je bilo na stranišcu jo je slišalo. »Kdo je tam?« je tiho vprašala. Lana je obstala popolnoma nepremicno. »Je kdo tam?« je ponovilo dekle. »Veš kaj hoceš?« se je med Lanine misli vrinil glas. »Vem,« mu je dogovorila. Stopila je stopnico niže. »Ne smem. Samo preizkuša me.« Te besede so Lano izdale, tisto dekle jo je slišalo.
»Slišala sem te. Pokaži se,« je šepnila Lanina žrtev.
»Ne smem, ne smem, ne smem,« si je ponavljala Lana in se ji nehote približevala.
»Dovolj te imam! Šla bom po Sovo!« Ko se je obrnila da bi odšla, je Lana stopila s stopnic. Dekle je zavilo z ocmi. »Tudi ce si nova velja, da ne smeš ponoci kar tako hoditi po hiši.«
Lana je strupeno siknila: »Vampirji imamo svoja pravila!« in za dekle je bilo prepozno.
*
Hana je vedela, da bo s krikom morda izdala Lano, a ni si mogla pomagati. Vseeno je bila le clovek. Cez nekaj trenutkov so se s treskom odpirala vrata po vsej hiši. Vsa dekleta v prvem nadstropju so cvilila. Ko so se jim pridružile še vse radovednice iz drugega nadstropja, ki so želele videti kaj je narobe, je vladala popolna zmešnjava vse dokler ni prišla Sova. Tudi ona je najprej kriknila in skoraj omedlela, nato pa se je zbrala in odgnala dekleta v svoje sobe. Upala je, da se bo nesrecnica izmazala.
*
Ko je Ana slišala krike, ji ni bilo treba razlegati, kaj se je zgodilo. Niti ji ni bilo treba razmišljati, kje je Lana. Vedela je, da je že zdavnaj odšla.
*
Lana je tekla nazaj v pritlicje in ven. Ni se zmenila za mraz ali tanko plast snega. Hotela je nekoga, ki bi jo razumel, a njega ni hotela. Vendar drugega ni poznala. On jo je že cakal. Naslanjal se je na drevo in se smehljal. Pri tem je razkazoval svoje grozljive podocnike. Ceprav Lana ni hotela z njim, je šla. Bila je prisiljena, saj se nazaj ni mogla vec vrniti, kam drugam med ljudi pa tudi ne.
*
Mršavo dekle je hodilo po zakotni ulici dalec od mesta v majhni vasici. V oči so ji silile snežinke, a z njimi ni niti trznila. Roke je imel pordele od mraza, a jih ni poskušala ogreti. Ravno nasprotno. Stegovala jih je predse, kot da je hotela nekaj ujeti, pa se ji je neprestano izmikalo. Spodrsnilo ji je in padla je na tla v sneg. Ni se mogla pobrati, ceprav se je želela. Ni ji ostalo drugega kot, da je strmela v sneg in sopla. Upala je, da jo bodo našli zmrznjeno. Za njo se je pojavila neznana postava in jo z zadovoljstvom gledala. Lana je komaj zamrmrala: »Izgini. Gotovo uživaš, da me lahko vsakič spomniš, da ne morem umreti.« In tisti za njo je izginil.
NASLEDNJE POGLAVJE ...
Home | Uvod | Ko se duhovi vrnejo | Preteklost angelov
Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com
İMasa C.