preteklost angelov

Home | Uvod | Ko se duhovi vrnejo | Preteklost angelov

Preteklost angelov

14.

Babi je cakala. Ni se gugala na gugalnem stolu kot ponavadi. Zravnano je sedela za mizo in pila že peti kozarec vode. Skozi južno steno je skocila macka. »Reci, da nisi mislila resno. Reci, da je to samo potegavšcina!« je babi rotila macko. Ta je sklonila glavo in se spremenila v cloveško obliko Pije. »Žal mi je, Katarina,« ji je rekla, »prekletstvo nikoli ni bilo preklicano in nikoli ne bo. Tokrat se je vrnilo v obliki duhov in vampirjev.« Pi se je ponovno spremenila v macko.

»Ne odidi še!« je prosila babi, po imenu Katarina, »povej mi še kaj!«

Macka je bila vnovic Pi. »Noceš vedeti. Ti preživi še nekaj let v vlogi babice, potem pa pridi za mano. Ne bo ti zmanjkalo pustolovšcin.«

»Pi! Ne moreš vsega narediti sama! Res ne umreš kot clovek, ampak lahko pa si nakoplješ še kakšno prekletstvo! Jih še nimaš dovolj?«

Pi je zamahnila z roko. »Ne skrbi, ce te bom rabila, te bom poklicala.«

Katarina je nagnila glavo. »Nikoli še nisi rekla, da me boš poklicala, ce bo kaj narobe, vedno si le zamahnila z roko. Povej, kako resno je tokrat.«

»Dobro, no. Jim je uporabil preklet kamen in neko dekle s prisego spremenil v vampirja. Zdaj ima kamen to dekle, Lana, Jim pa njo.«

Katarina je odprla usta, da bi še kaj vprašala, a je ostala brez besed. Takšnega zapleta prekletstva pa še ni videla. Jima je dobro poznala. »Preklet angel ima v rokah neizkušenega vampirja s kamnom?!«

Hana je hodila gor in dol po sobi. Ana je sedela na postelji in jo ves cas gledala. Že celo soboto nista poceli drugega kot molcali in razmišljali vsaka svoje.

»Hana, živcno me delaš!« je se pritoževala Ana.

»Jaz da te delam živcno?!« se je razburila Hana. »Poglej se!«

»Oprosti, živcna sem.«

»Se mi je kar zdelo,« je zamrmrala Hana in še naprej krožila po sobi.

Potrkalo je na vrata. Hana in Ana sta kar poskocili. Vstopilo je dekle, ki je bila prijateljica Lanine žrtve. »Ti si jo našla, kaj ne?« je otožno rekla Hani. »Kaj se ji je zgodilo?«

»Ne vem,« ji je odvrnila Hana, »bila sem v šoku.«

»Hvala. Sem si kar mislila, da mi boš to povedala.« Neznanka se je obrnila in brez pozdrava odšla. Hana se je globoko oddahnila. Tako težko je lagala o tem. Že se je pomirila od srecanja s prijateljico mrtvega dekleta, ko se je brez opozorila v sobi pojavila Pi. Hana je trznila, Ana pa skocila k njej in jo zacela tresti za ramena. »Kje si bila toliko casa? Sploh veš kaj se je tu zgodilo?! Ce bi bila vsaj ti ...«

Pi je Ani položila prst na usta in jo mirila: »Ne razburjaj se prevec. Že tko ne vem kaj naj nardim.«

»Kaj?! Ti da ne veš?! Toliko prekletstev si že rešila, pa ne veš kaj zdaj?!«

»Ana, pomir se. Mal bom razmislila, potem bomo pa vidl, kaj se da.«

Ana je globoko vdihnila in izdihnila. »Zaupam ti. Kot vedno.«

Pi se je stežka nasmehnila. Edino ona je vedela, kaj se v resnici dogaja in to je zaenkrat morala zadržati zase. Prva bo izvedela Katarina, si je mislila, a takrat bo itak že nemogoce prekriti resnico.

Lana je sedela v kotu lesene koce in se stresla. Pa ne od mraza. Tega tako ali tako ni vec cutila, temvec od lakote. Jim je tako dišal, ko se vrnil v koco. V kotickih njegovih ustnic so bile še sveže kapljice krvi. Nesramno se ji je smehljal. Lana ga ni želela gledati. Glavo je zakopala med skrcene noge in si jo pokrila z rokami. A Jimovega smeha ni morala preslišati. Rezal jo je globoko v kosti. Brez da bi ji kaj rekel je vedela, kaj si on misli. Vedela je, da on ve, da ne bo mogla ostati brez hrane.

Dekle visoke rasti, klicali so jo Kiki, je vstopila v vedeževalkin šotor. V šotoru je bil zatohel zrak, za mizo pa je sedela precej mlada gospa. »Pozdravljeni,« ji je rekla Kiki.

»Ooo, dobrodošla gospodicna, kaj bi radi?«

Kiki je zatrepetala. »Moja prijateljica ... mrtva je in ...«

»Žal mi je,« jo je prekinila vedeževalka.

»No, hotela sem vas prositi, ce mi poveste kako je umrla.«

»Z take stvari me ponavadi ne prosijo. To prevzema znanost in zdravniki.«

»Ravno zato sem tu. Oni trdijo nekaj in jaz dvomim v to. Morda je le moja domišljija ...«

»Okej, naj ti bo.«

»Hvala.« Kiki je sedla.

»Imaš kaj, kar je bila last tvoje prijateljice?«

»Ja! Vedela sem da boste potrebovali.« Vstala je in iz žepa v kavbojkah potegnila vijolicast trak, ki si ga je njena prijateljica spletala v kito.

Vedeževalka se je nasmehnila: »Vidim da se tudi ti spoznaš na prerokovanje. No, pa poglejva.« Položila je trak na mizo ob kristalni krogli. Zaprla je oci in roke držala nad svojo kristalno kroglo. Zacela je nekaj mrmrati sama sebi. Obraz se ji je skremžil. Odsotno je govorila: »Odhajam domov. Kratek korak za mano je fant. Bil je... pr... preklet!« Vedeževalka je ihtela: »Pogrešala te bom, Kiki!« Nato je zakricala in izgledala je kot, da bi zaspala. Naenkrat je sunkovito odprla oci in zagledala jokajoco Kiki. »Zadnje besede je namenila tebi, gotovo te je imela rada,« jo je skušala potolažiti. Nato pa se je spomnila še drugih besed, tistih o prekletstvu. Planila je pokonci. »Izgini ven! Zadnje besede je namenila tebi! Naslednja boš! Izgini!«

Kiki je vstala in vzvratno hodila proti izhodu. Ves cas je gledala panicno vedeževalko, ki jo je odganjala. Nato je stekla, a vampirju ni mogla ubežati.

Katarina se je zdrznila ob vsakem šumu. Odganjala je svoja dva vnuka. Ni vec sedla na gugalni stol. Vse zaradi prekletstev. Ceprav je poskušala živeti tako, da je cim manj mislila na vse skupaj, se tokrat ni mogla znebiti misli, da je tudi ona prekleta. Vsakic ko je pozvonil telefon, je upala, da jo klice Pi s kako dobro novico. Pa je ni poklicala. To jo je še najbolj skrbelo. »Takoj ko je kaj bolj resnega, hoce Pi vse opraviti sama,« si je godrnjala v brado, »res bi ji mogla it pomagat ... Ne, ne morem. Vnuka bi to popolnoma prizadelo ... Ampak, kaj pa milijoni ljudi, ki bodo žrtve ...« Zaprla je oci. Svoja vnuka je imela rada, a njena dolžnost ni bila sreca vnukov. Segla je po papirju in pisalu. Izbirala je besede, kako bi napisala svojo oporoko.

15.

Pi je sedela v svoji sobi. Ceprav je bila prepricana, da bo lahko tudi tokrat vse uredila sama, je prišla da poznanja, da ne bo zmogla. Bila je živcna. Grizla si je nohte, spreminjala oblike in si menjala barvo las. Vse to so ji omogocala mnoga prekletstva zaradi katerih živi že od casa, ko je bila Sanina prijateljica. Nabrala si je mnogo izkušenj, velikokrat pomagala prekletim, že nekajkrat rešila tancico med življenjem in smrtjo ter si v tem casu nakopala vedno nova prekletstva. A le ona in Katarina sta se izmuznile Luci in ju tancica ni zadržala na oni strani.

Pi je dvignila pogled od okna. Pred njo se je dvignila suha postava dekleta. »Ocitno si spoznala, da ne zmoreš,« je rekla Piji.

»Ocitno si spoznala, kaj se dogaja,« je vrnila dekletu.

»O ja. Sicer sem se želela temu izogniti, a ni mi uspelo.« Sedla je na posteljo zraven Pi in prekrižala svoje dolge noge.

»Kje si staknila to?« Pi je pomignila proti njej.

»Oh, ne vem. Nekje ob morju.« Zasmejala se je in pri tem pokazala blešcece zobe.

»No torej, Katarina, kaj si izvedela in od koga?«

Katarina se je pohvalila: »Vse sem izvedela iz prve roke.«

»Res? Od koga?«

»Jima.«

Pi je skocila na noge. »Bila si pri Jimu?!«

»Ne, on je bil pri meni. Sploh pa, je prepovedano pozdraviti bivšega fanta?« Pomežiknila ji je.

Ana in Hana sta se že sprijaznili, da ne moreta pomagati. Nic drugega nista vec poceli kot hodili v šolo in cakali, da jima Pi kaj sporoci. Od Laninega napada si nobeno dekle ni drznilo sama na hodnik, še posebej ponoci.

Že nekaj dni je preteklo odkar je Lana pobegnila in se je Katarina vrnila v novem telesu neke lepotice. Pi je poskušala priti do Lane, da bi dobila kamen, a jo je Jim skrbno varoval. Ni dovolil, da bi kdorkoli ustvaril nazaj tancico. Luc pa so bili šipki, komaj so preživeli. Bilo je ne mogoce, da bi še koga od prekletih zadržali v meji. Vampirji in duhovi so bili že na prostosti.

»Kje si bil tak dolgo?«

»Imel sem opravke,« je Jim odgovoril Lani.

»Od kdaj imaš pa ti opravke drugje kot pri hrani?«

»Ne bodi nesramna. Brez mene bi …«

»Kaj bi bilo brez tebe?! Brez tebe bi bilo vse v redu!«

»Brez mene bi bila še vedno za tancico.«

»Ja, ampak svet bi bil varen pred vami!«

»Vami? Si že pozabila kdo si? Morala bi reci pred nami!« Jim je vanjo vrgel kavbojke. »Na, da ne boš tako grozna hodila po svetu.«

»Gnusijo se mi! Zdaj izbiraš žrtve po tem, kakšno velikost cunj nosijo?!«

»Ne teži. Pazil sem, da niso umazane. Na, še pulover je tu.«

Pred Lano je priletela moderna jopica. Rob ovratnika je bil rdec. Zamižala je in jo vseeno oblekla. Prav tako hlace.

»Pridi, greva.« Jim jo je prijel za roko in jo odpeljal iz lesene hiše ob robu gozda. Od dalec sta že videla pisane luci mesta polnega ljudi in med njimi skritih duhov ter vampirjev.

Hodila sta po ozki makadamski cesti in Jim se je ves cas oziral okoli sebe. Cez pol ure sta bila v obrobju mesta. Jim je globoko vdihnil mrzel zrak. Kljub temu da je bilo že v zacetku marca, je bilo ozracje še popolnoma zimsko. »Tukaj so.«

»Kdo?« Lana je zmedeno gledala okoli sebe.

»Al!« je vzkliknil Jim, ko se je pred njem pojavil fant in ga objel. »Kako je?«

»Nikoli bolje.« Nasmehnil se je. »In kdo je tvoja spremljevalka? Ali cutim prisotnost ka…?«

»Da, Al, cast imaš spoznati našo rešiteljico Lano.«

»Dovolite, gospodicna,« je zapeljivo rekel Al, pokleknil pred Lano in ji poljubil roko. »Aleksander sem, prijatelji me klicejo Al.«

Lano je hladen poljub stresel po vsem telesu. To je bil torej drugi vampir, ki sem ga spoznala , si je mislila.

»In kje so ostali?« je vprašal Jim.

Al je dvignil desno roko in na njegovi levi ter desni strani so pristali po trije vampirje. Tokrat je Lana opazila od kje so prišli. Skocili so iz streh blokov in pristali na nogah. Kot bi skocili iz stola. Bili so kot bi jih potegnil iz najboljše grozljivke – bledih, upadlih obrazov, suhih postav in pogledom brez milosti.

»Dobra stara Hladna družba,« je prikimal Jim. »Kako kaj angelske peruti?«

Grenek dekliški glas je odgovoril: »Še malo pa jih nihce vec ne bo imel. Mimo grede, je to tvoje novo dekle? Nekam cudna je za vampirko.«

»Si ljubosumna? Hja, to je tvoja rešiteljica, Lana. Lana, to je Aleksandra, Sandra jo klicemo Ostale boš pa že sproti spoznala.«

Lana je pokimala v pozdrav tako kot ostali.

Hladna družba? Sami vampirji? Zraven mene je osem vampirjev, jaz pa stojim mirno in jih gledam. Kot bi bilo to nekaj obicajnega, vsakdanjega in normalnega. Kot bi se poznali že celo vecnost. Lana se je zatopila v svoje misli, medtem ko so oni razpravljali o angelih. Capljala je za njimi do zapušcenega bloka. No, dan pred tem še ni bil zapušcen, vampirji so ga enostavno izpraznili in si v eni noci v njem za silo uredili svoje bivališce. Jim je bil vidno razocaran ko je vstopil. »Je to vse? Toliko si privošcimo vampirji višjega rodu?!«

»Kje pa. To je samo zacasno. Preprican sem, da se bomo cez nekaj dni že lahko vselili v naš dvorec.«

Jim je olajšano zavzdihnil. »Lepo bo priti spet domov, kaj ne.«

»Kaj pocnejo Hladni?« je vprašala Katarina.

»Gnezdo si urejajo.«

»V dvorcu?«

»Seveda. Tam imajo vse kar potrebujejo.«

»Ampak dvorec je bil po izginotju vampirjev požgan.«

»Pa ne ves. Zgorel je le hlev in stolp, potem pa so se zaradi vetra vašcani prestrašili, da bo ogenj zajel tudi vas in so ga pogasili.«

»Torej se bodo ponovno naselili v svoj stari dom.«

Pi je zavzdihnila: »Na žalost.«

»Pa bodo angeli poskrbeli za vampirje? Še posebej za Hladne.«

»Ne vem. Ampak vrnilo se jih je le osem. Mislim da je bil deveti takrat zares ubit.«

»Pi, pozabila si na Lano. Zdaj je ona deveta.«

Iz Pi se je usul plaz kletvic in grdih besed.

»Pomiri se. Morda pa Lana ne bo hotela sodelovat.«

»Ona bo naredila vse, da se vrne k svoji dvojcici. Itak da jo bodo nalagali in ji nakladali, kaj vse mora storiti, da ne bo vec vampirka.«

»Pa ima kakšno šanso, da ji uspe?«

»Halo?! Ne!«

Katarina se je sesedla na stol. »Torej, kaj bova? Cakali?«

»Ne, poskušali bova izpeljati boj cim prej do konca. Ta bo unicil ali vampirje ter duhove, ali pa angele ter ljudi. Druge možnosti ni, skupaj nikoli ne bodo živeli v miru.«

»Kaj?! Kako lahko midve zakljuciva vojno, ki se je zacela še predenj sem jaz vedela zase?« Besedi 'midve' in 'jaz' je zelo poudarila.

»Ne vem. Ampak prej ko jo bo konec, manj škode bo.«

»To se sliši kot da ti je vseeno kdo zmaga.«

»Saj mi je res. Skoraj.«

»Ampak zakaj? Konec koncev si tudi ti clovek.«

»Clovek?! Poglej me! Vsako sekundo se lahko spremenim v macko, netopirja, kaco, pajka, v fanta, dojencka, staro mamo in v marsikaj za kar sploh ne vem. Da spreminjanje posameznih delov telesa sploh ne omenjam. In prekletstev, ki jih ne znam vec prešteti. Po nesmrtnosti sem tudi vampir in ti to dobro veš. Poglej to! Poglej ti dve luknji! Zaradi tebe ju imam. Ugriz me ni ubil zaradi ostalih svinjarij v meni, ampak pomenita mi to prekletstvo! Koliko jih že moram ubit, da se ga rešim? Enega? Dva? Deset? Sto? Pojma nimam!«

»Oprosti.« Katarina se je še dobro spominjala, kako jo je Pi rešila pred skupino besnih vampirjev. Kako jo je morala privleci naravnost iz njihovega dvorca, zaradi njene lahkomiselnosti. Samo zato ker je verjela Jimu.

»Dovolj imam! Od cakanja se mi že meša! In ne razumem zakaj se Jana ne vrne tako kot ostali duhovi. Zakaj ne vzame nekje nekega telesa?« Ana je besnela po sobi in Hana jo je nemocno gledala. Previdno je predlagala: »Narediva seznam stvari ki jih lahko storiva in stvari ki jih veva.«

»Saj nic ne moreva. Jana! Jana, pridi nazaj!« Ana je klicala svojo dvojcico.

»Ana, verjetno je nekaj narobe, da se ne vrne.«

»Vem. Vse vem. Ampak je narobe?! Vaaaa!« Pred Ano je skocila crna macka. »Pi. Ne pocni mi vec tega. Še kap me bo.«

»Sorry.« Macka se je zravnala in se spremenila v Pi. »Ravnokar sva imeli razgovor s Katarino. Potrebujeva vaju.«

»Ha? Zakaj?«

»Ana, ti se moraš zamenjati z Lano.«

»Ni šans! Po tem bom jaz vampirka.«

»Ja. In ne kar ena vampirka. Spadala boš v družbo Hladnih. Deveta boš.«

»In zakaj bi se zamenjali?«

»Ker tebi verjamem, da ne boš pocela bedarij.«

»Kakšne bedarije pa pocne Lana?« je vskocila Hana.

»Zaenkrat še nobenih, ampak zdi se mi, da bo sodelovala s Hladnimi zato, da bi bila ponovno clovek.«

»Ne sme!« je vzkliknila Ana.

»Seveda ne sme. Zato te pa potrebujem.«

»Ampak vampirji bi takoj zacutili, da Lana ni Lana. Se spomniš kako je Jim takoj ugotovil, da sem jaz Ana, ko je prišel vrnit kamen Lani.«

»Saj ne mislim da bi se popolnoma zamenjali. Telesi bi ostali tam, vajina duha bi se zamenjala, ker vampirji cutijo samo ali je oseba vampir ali ne.«

Ani zamisel še vedno ni bila všec: »Ampak kako bi to naredila? Za zamenjavo rabimo Lano v bližini pa še kamen.«

»Vem. In to je najtežje. Ampak poskusila pa bom.«

Home | Uvod | Ko se duhovi vrnejo | Preteklost angelov

Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com