Home   |  Uvod  |  Ko se duhovi vrnejo  |  Preteklost angelov

Uvod

Zakljuceval se je mesec, ki mu na koledar pripišemo vsaka štiri leta še en dan. Na podeželju je bil tih vecer. Vse kar se je slišalo, je bilo šibko škripanje gugalnega stola že osivele gospe, ki ga nikakor ni hotela vreci stran. Odprla so se vrata in v dnevno sta vstopila vnuka. »Babi, daj povej nama zgodbo,« sta prosila. Babi, kot sta jo imenovala, se je zacudila: »Zgodbo? Saj že pet let noceta vec poslušati mojih zgodbic, le kaj vaju je zdaj picilo?« No, pa vseeno ni zvenela tako zacudeno.

»Daj no, prosim!«

»Bom, le katero? Vse tiste o Trnuljcici, Rdeci kapici in tako naprej, se vama gotovo zdijo preotrocje.« Zdelo se je, da ve kaj mislita in ob tem se je grenko nasmehnila.

Fanta sta zacela drug drugemu razburjeno mrmrati. Prikimavala sta, gledala v tla, nato pa obrnila oci k babici. »Takrat si nama obljubila zgodbo, ki jo bova slišala, ko še malo zrasteva. Zdaj sva dovolj zrasla.«

Babi se ni zmotila, hotela sta ravno to zgodbo.

»Vesta,« je zacela, »morda bi pa raje prebrali kakšno knjigo, zgodba vaju ne bo zanimala.«

»Ne, to hoceva,« je pribil minuto in pol starejši vnuk, eden izmed bratov dvojckov.

Babi ni imela izbire, res jima je obljubila in bila je neumna, da jo je sploh omenila. Lagati pa ni imelo smisla. Vdala se je: »Prinesita si stole.« Dvojcka sta zavriskala s popolnoma enakim glasom in se vrgla na preprogo ob babici. »Kar zacni, midva bova poslušala na tleh.«

»Bil je vecer nekje konec februarja prestopnega leta,« je zacela Babi, a sta jo vnuka prekinila: »Ja no, ravno prestopno leto je bilo, ker je tudi letos.«

»Bi bila tiho in poslušala? Lahko pa takoj zakljucim.«

Poslušalca sta divje odkimala.

Babi je nadaljevala zgodbo, ki se je zacela v casu Majev.

»Vem, da se v šoli še niste ucili o zgodovini Majev in njihovem verovanju, zato na hitro nekaj o tem, po tem pa k zgodbi. Maji so bili ljudstvo, ki so živeli dolgo let nazaj. Verjeli so, da vse naravne pojave ustvarjajo bogovi. Ko so bogovi zadovoljni, uresnicujejo njihove želje, ko so jezni, pa jim pošiljajo veter, nevihte, potrese, bolezni in podobno. Da so bogove pomirili, so jim dajali bogastvo in zlato. Blizu mesta je bil žrtveni vodnjak . Vanj so metali predmete in ljudi za žrtvovanje bogovom. Najpogosteje ujetnike in kaznjence, segli so pa tudi po nedolžne ljudi. Imeli so veliko nacinov kako pomiriti bogove. Dekleta za katera so menili, da so božje odposlanke so ob svitu vrgli v vodnjak in jih opoldne povlekli ven, ce so preživele. In tu se zacenja zgodba. Tisti Majski carovnik ali vrac ali kakorkoli, tisti ki je opravljal obrede, je ponovno našel dekle, po njegovem božjo odposlanko. Vendar ona ni bila iste vere, bila je ena tistih, moda celo edina, ki niso verjeli v iste bogove kot drugi Maji. Vendar je nihce ni poslušal, niti ni želel poslušati, o tem, da ona gotovo ni tista. Na dan, ko so jo vrgli v vodnjak, je okoli vratu nosila ogrlico, sredi katere je bil pritrjen kamen. Vladarju je bil všec in želel ga je imeti. Narocil je, naj dekletu tik preden jo vržejo v vodo, z vratu strgajo verižico. Tako se je zgodilo in v vodnjak je padla brez nje. Preživela je padec, nato pa se ni se trudila izplavati, ravno nasprotno. Potopila se je globoko na dno in tam še zadnjic vdihnila– vodo.

Ja, to je bila napaka vladarja, ki je cez nekaj dni umrl, mesto pa so prebivalci kasneje iz neznanega razloga zapustili. Voda v vodnjaku pa se še vedno vsako leto obarva rdece. Kamen so vdelali v najrazlicnejše premete, a vedno je prinesel le nesreco.«

Dvojcka sta bila opazno razocarana. »Je to tista zgodba, na katero sva cakala pet let?« se je prvi oglasil mlajši. Babi se je skrivnostno nasmehnila: »Ne, to je zacetek zgodbe na katero sta cakala pet let. Še enkrat vaju vprašam, ali jo res želita slišati?«

»Seveda!« Skocila sta v zrak in se vrgla nazaj na tla, da je grozno zabobnelo.

»Ce bi to naredila jaz, bi me v košckih pobirali,« je zamrmrala babica. »Lahko zdaj?«

Poslušalca sta ostala tiho in babi si je to razložila kot, da pozorno cakata na pripoved.

»Ponovno, dan prestopnega leta, tokrat v 18. stoletju. V bogati hiši sta na oknu sloneli dvojcici Ana in Jana. Navado sta imeli, da vedno na rojstno–dnevni vecer skupaj gledata katere zvezde so se rodile in katere umrle. Morda je bil vzrok za to rdec kamen vdelan v srebrn obesek v obliki križa, ki sta ga od botre dobili ob krstu. Njun oce, ki je precej premožen, pravi, da ga je botra dobila od nekega astronoma. Vendar ga nikoli ni nosila nobena, vedno je bil v predalniku v leseni mizi.

Jana je iskala ozvezdje mali voz, ko je ceznjo padla senca. Ana je zacutila hlad. Sunkovito sta se obrnili in iz grla se jima je izvil poslednji krik.«

Med tem, ko je babi pripovedovala in ko sta vnucka poslušala z odprtimi usti, so se dalec stran v novi dekliški šoli, bolje receno internatu za otroke, ki jih starši ali ne morejo ali ne vzgajajo dobro, ali pa nimajo casa za njih, dogajali dogodki, ki jih bo morda, ce cloveštvo preživi, cez mnogo let neka babica pripovedovala vnukom.

NASLEDNJE POGLAVJE ...

Home   |  Uvod  |  Ko se duhovi vrnejo  |  Preteklost angelov

Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com