NE NATO demonstracije |
||
Vsesplošne demonstracije proti NATO paktu, od 7. do 10. novembra 2002 v Ljubljani. Vljudno vabljeni. Za več informacij si preberite poziv za demonstracije. |
||
NO NATO demonstration |
||
RŠ KOMENTAR |
||
Poročilo policijske brutalnosti v Washingtonu Zasedanje Svetovne Banke in Mednarodnega Denarnega Sklada, ki je potekalo ta vikend v Washingtonu, je sprožilo že tradicionalne množične demonstracije nasprotnikov nepravične globalizacije in bližajoče se vojne v Iraku. Washingtonske ulice je tako preplavilo nekaj deset tisoč raznovrstnih protestnikov in aktivističnih skupin. Svetovni »mainstream« mediji so po svoji stari ignorantski navadi demonstracije zgolj omenili, ali pa jih prikazali v 'že stalni' slabi luči. Policijsko nasilje, ki je preseglo 'simbolične' masovne aretacije, pa je bilo seveda docela spregledano. Objavljamo pričevanje triinštiredeset letne prebivalke Washingtona, ki se je 27. septembra udeležila mirnih demonstracij v svojem mestu in se srečala s policijsko brutalnostjo. »Nekaj sto se nas je zbralo v Pershing Parku, da bi izrazili nasprotovanje korporacijski globalizaciji in vojni v Iraku. Protest je potekal povsem mirno. Nismo zasedli ulic, prav tako nihče ni uničeval tuje lastnine. Ljudje so poslušali muziko, plesali in se nasploh po svoje zabavali. Bilo je še jutro, ko je park nenadoma obkolila armada do zob oboroženih policistov, ki so blokirali vse izhode iz parka, tako da nihče ni mogel zapustiti območja. Policiste smo naslednji dve uri spraševali, zakaj nas zadržujejo, vendar odgovorov nismo dobili. Potem so se začele aretacije. Aretacije so potekale povsem nediskriminatorno in brez kakršnihkoli pojasnil. Aretirani smo bili vsi – starejši in mlajši, celo opazovalci in naključni mimoidoči. Policisti so nas nato odpeljali na parkirišče mestne policijske postaje. Cel dan smo preživeli na posebnih avtobusih – ves čas vklenjeni v lisice. Hrane nismo dobili, kozarec vode pa šele sedmih urah. Šofer našega avtobusa je med nami razdelil dva sendviča. To je bilo njegovo kosilo od doma. Na avtobusu smo na policiste vztrajno naslavljali vprašanja, zakaj nam je bila odvzeta prostost. Spet nobenih pojasnil. Naši skupini za pravno pomoč je bilo onemogočeno, da bi prišli v stik z nami. Ob enih zjutraj smo bili odvedeni v policijsko telovadnico, kjer smo preživeli noč. Tisti, ki smo imeli 'srečo', smo spali na starih žimnicah, drugi na parketu. Nobenih aspirinov in nobenih odej. Policisti so nam desno zapestje vklenili za levi gleženj. Zaspati nismo mogli, saj so bile luči ves čas prižgane, poleg tega pa so tudi policisti vsakih 15 minut klicali imena ljudi. Nekateri policisti oziroma bolje rečeno stražarji, so bili do nas zelo sadistični in nesramni. Če si jih nadlegoval z 'neprimernimi' vprašanji, je bila kazen med drugim ta, da so ti lisice še dodatno zatisnili, dokler ti ni roka povsem pomodrela. Ob devetih zjutraj smo prejeli grozen zajtrk, ki je bil sestavljen iz dveh kosov kruha s čudnim mesnim namazom. Karkoli je to že bilo, bilo je povsem neužitno. Vegetarjanski zajtrk pa je bil absurd povsem svoje vrste. Na par sto ljudi so bili na voljo trije sendviči s sirom. Zaradi neprespanosti in močnih luči, ki so mi žgale oči, nisem mogla trezno razmišljati in odgovarjati na policijska vprašanja. To, kar smo preživljali, je bilo neverjetno psihično maltretiranje. Sedaj si lahko predstavljam, kaj preživljali talibanski ujetniki v ameriškem oporišču v Guantanamu. Ker sem se zavedala, da so mi kršene najosnovnejše človekove in državljanske pravice, sem nenehno zahtevala takojšen pogovor z odvetnikom. Eden izmed policistov mi je odvrnil, da je to privilegij, ne pa pravica. Ko so nam končno odobrili pravico do telefonskega klica, so se takoj zgodile nove nedopustne kršitve. Prepovedano nam je bilo, da pokličemo naše ljudi iz pravniške skupine. Policisti so ves čas nadzorovali, koga kličemo in si telefonske številke tudi zapisovali. Prostost nam je bila odvzeta za vsega skupaj 24 ur. Na koncu smo bili obtoženi najmanjših možnih prekrškov, kar pomeni, da bo sodišče po kratkem postopku zavrglo vse obtožnice. To se je v Washingtonu že zgodilo lansko leto. Po tem dogodku gledam na washingtonsko policijo v povsem novi luči. Smatram jih za kriminalno organizacijo. V svojih triinštiridesetih letih še nisem doživela ničesar podobnega. Ker sem miroljubno demonstrirala proti vojni in politiki Svetovne Banke ter Mednarodnega Denarnega Sklada, sem bila ilegalno zaprta in mučena. Vendar pa me to, kakor – verjamem - tudi ostale, ne bo odvrnilo, da se bomo še naprej s skupnimi močmi zavzemali za globalno pravico. Drugačen svet je mogoč in drugačen svet je potreben! Tukaj si lahko preberete kratko poročilo o zahtevah protestnikov - ta splošno razlgedanosti in vedenje! Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|