RŠ KOMENTAR, ponedeljek, 5. avgust 2002 |
||
Južnoameriška kriza Južna Amerika se srečuje z največjo ekonomsko krizo v vsej svoji zgodovini. Do sedaj si pravzaprav nismo mogli predstavljati, da kontinent lahko bankrotira. Vendar nas globalizacija kapitalizma in vseh njegovih vrlin vedno znova preseneča z novimi absurdi novih razsežnosti. Zgledu Argentine tako - po zanesljivem vzorcu padanja domin - sledijo še ostale latinskoameriške države, v katerih sta v preteklosti spletkarila Svetovna Banka in Mednarodni Denarni Sklad. Zahodni mediji - po svoji stari navadi namerne nevednosti - poročajo predvsem o uličnih nemirih in izropanih trgovinah, medtem ko so krivci za gospodarsko katastrofo večinoma previdno zamoleani. Svetovna Banka in Mednarodni Denarni Sklad nista deležna kritik niti s strani obubožanih držav. Tem namreč preostane le še to, da prosijo za nove milijarde dolarjev posojil, ki pa bodo v končni fazi le še poglobila njihovo ekonomsko podrejenost samovolji Svetovne Banke in MDS-a. Katastrofalno stanje južnoameriškega gospodarstva je zgolj logična posledica tesnega sodelovanja med lokalnimi korumpiranimi elitami in tujimi multinacionalnimi korporacijami. To je igra, v kateri se pije do kraja in pobegne skozi zadnja vrata, ko pride raeun. Največji žrtvi te neoliberalne igre pa sta praviloma delavstvo in prizadeto naravno okolje. Osredotočimo se tokrat na izigrani delavski razred. Multinacionalne korporacije pod zaščito južnoameriških diktatorskih režimov, Svetovne Banke ter MDS-a neomajno izkoriščajo lokalno delovno silo in sodelujejo v brezpogojnem zatiranju vsakršnega poskusa delavskega samoorganiziranja. Razvoj demokracije v teh državah je zaenkrat nemogoč. Najzgovornejši primer teh razmer ostaja Kolumbija. Za naftnega delavca Cesarja (bere se cezar) Blanca Morena niste še nikoli slišali. Cesar je bil zaposlen v naftni korporaciji Ecopetrol in vodja tamkajšnjega sindikata. Ko se je prejšnji mesec vračal domov, so ga na ulici ustrelili neznanci. Cesar je tako že 68. sindikalist, ki je bil letos umorjen v Kolumbiji. Po pretresljivih poročilih mednarodnih združenj sindikatov je bil v prejšnjem letu v Kolumbiji umorjen 201 sindikalist. Od leta 1985 je bilo v tej državi tako umorjenih že preko 3800 delavcev, ki so bili člani različnih sindikatov. Umore sindikalistov izvajajo pripadniki kolumbijskih paravojaških enot AUC, ki v vlogi najetih morilcev tesno sodelujejo s tujimi korporacijami. Pod pretvezo boja proti drogam Pentagon že leta in leta usposablja in oborožuje kolumbijsko paravojsko, katere delo je z silo zatreti vsakršen upor proti neoliberalni politiki, privatizaciji in deregulaciji trga. Med žrtvami nasilja tako niso samo sindikalisti, temveč tudi kandidati neodvisnih strank, aktivisti nevladnih organizacij in celo duhovniki, ki se borijo za človekove pravice. Kljub ostremu nasilju se boj za človekove in socialne pravice nadaljuje. Korporacija Coca-Cola se na sodišču v Floridi zagovarja zaradi vpletenosti v umore sindikalistov, zaposlenih v njenih kolumbijskih tovarnah. Tožijo jo kolumbijski sindikati, ki so se pred časom uspeli povezati z Združenjem sindikatov ameriških jeklarjev. Coca-Cola se zagovarja, da ni vpletena v umore, saj njene posle v tej državi vodi najeta lokalna firma. Z obtožbami o povezanosti s paravojaškimi morilskimi enotami se srečuje tudi največji investitor v Kolumiji, angleška naftna korporacija Beyond Petroleum. Zaradi vpletenosti v tri umore predsednikov lokalnega rudniškega sindikata se je pred sodiščem znašel tudi ameriški premogovniški gigant Drummond - in tako naprej. Spisek je predolg, da bi ga lahko povzeli naenkrat. Boj se odvija tudi v samih tovarnah. Pred nekaj meseci so delavci okupirali tovarne v kolumbijskem mestu Cali (beri Kali) in uspešno kljubovali vojski, ki je s silo hotela zatreti upor. Delavci so s tem protestom tujim korporacijam preprečili, da bi v njihovi regiji privatizirale vodo, elektriko in telekomunikacije. Občasne zmage, ki jih dosegajo kolumbijski in drugi južnoameriški sindikati, seveda še zdaleč niso dovolj in ne predstavljajo emancipacije delavskega razreda. Južnoameriškem delavcem bosta tako še naprej vladala nasilje in eksploatacija, ki ju nad njimi vršijo domači diktatorski režimi in tuje korporacije. Ko pa se zgodi, da na oblast pride levičarska vlada, ki ima več posluha za delavske pravice, takrat to državo množično zapusti večina tujih investitorjev in gospodarski zlom je neizbežen. Takšen primer postaja Brazilija. Razmere, v katerih se nahajata gospodarstvo tako imenovanega tretjega sveta in njegov delavski razred, mogoče še najbolje opisuje izjava predsednika Malezije, Mohatira Mohameda. Na srečanju revnih držav februarja 1999 na Jamajki je Mohatir povedal: Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|