RŠ KOMENTAR, 10. april 2002 |
||
Komentar militarističnega razuzdanstva slovenskih oblastnikov Začela se je. Ideološka kriza naših militantnih, zahodno usmerjenih oblastnikov, kar nedvomno sovpada z moralno – politično krizo na Zahodu, ki so jo sprožila nedavna razhajanja znotraj protiteroristične koalicije, v katero vročekrvno sili tudi naša mala alpska državica. S tem ko televizijske kamere budno spremljajo kršitve človekovih pravic talibanskih ujetnikov v Guantanamu in izraelsko iztrebljanje Palestincev, s tem, ko prihajajo na dan ameriški vojaški načrti, ki temeljijo na vsesplošnih napadih z atomskimi bombami, smo vse bolj priče očitnemu razvrednotenju spackane Busheve logike o vojni kot 'neskončni pravici'. Padanje legitimnosti Busheve protiteroristične koalicije se pozna tudi v domačih javnomnenjskih raziskavah o naklonjenosti vstopu Slovenije v Nato. Ta dva pojma – protiteroristična koalicija in Nato pakt – si v realnosti sicer nista tako blizu, saj prvi vztrajno izključuje pomen drugega. Če se bodo politične, pravne in vojaške razlike med ZDA in ostalimi članicami pakta še povečevale, kmalu protiteroristične koalicije ne bo več. Ali pa bo ta zajemala le še striktno vojaške in naftne naveze med Ameriko in nekaj skorumpiranimi ter poldiktatorskimi režimi na Bližnjem in Daljnem vzhodu. Kljub temu pa naši enoumni oblastniki vztrajno enačijo Nato z bojem proti terorizmu, čeprav je kristalno jasno, da Amerika že zdaj v glavnem sama vodi ta boj. Nato ji je s svojimi pravnimi načeli, ki so vezani tudi na Ženevsko konvencijo, bolj v napoto kot pa v korist. Vse bolj očitno pa tudi je, da Slovenija svoje ambicije po članstvu v Natu večinoma podreja ameriškim gospodarskim interesom in ne pravnim načelom celotnega Severnoatlantskega zavezništva. Erozija javnomnenjske naklonjenosti Natu je tako tudi in predvsem posledica mnogih nepremišljenih ter napačnih odločitev naših oblastnikov in njihovega slabega razumevanja trenutne svetovne politike. Prvak opozicije, Janez Janša, pa je medtem v nedavnem intervjuju za Delovo Sobotno prilogo pojasnjeval, da bi se vlada morala bolj angažirati pri prepričevanju Slovencev, da je Nato – no, v bistvu ful kul. Toda prav Janša je tisti politik, ki je predlagal (in v tem tudi uspel), da se iz pomorskega zakona črta člen, ki je tujim plovilom na jedrski pogon prepovedoval vplutje v naše morje. In potem obrambni minister Grizold še kar vztrajno razlaga, da pri nas jedrskega orožja ne bo. Čemu torej ta izsiljena sprememba zakona? Res je, bolj se bo treba potruditi znati lagati in zavajati javnost. Gospod presvitli zunanji minister Rupel, pa so vendarle resno mislili, ko so dejali, da njihova visokost in njihovo ministrsvo NISO PRISTOJNI za naklonjenost slovenskega ljudstva, ampak za naklonjenost Nata, oziroma bolje rečeno – Amerike. Rupel je verjetno govoril v imenu cele vlade. Američani so tako brez večjega odpora pri naši vladi izsilili zakon o generičnih zdravilih in ureditev vračanja nacionaliziranega premoženja ameriških optantov italijanskega rodu. »Toda, da ne bo pomote, vse to je bilo namreč storjeno v 'dobri veri', saj so pomembnejši višji cilji,« bi najbrž komentiral kdo od političnih veljakov. Isto velja tudi za povsem samoiniciativno prepoved izvoza topovskih cevi v Sirijo, ker bi ta lahko z njimi začela obstreljevati Pentagon. Nikoli ne moreš biti dovolj siguren, pravijo. Naklonjenost se je tako sprevrgla v samodresuro, Američani pa z nasmehi pozdravljajo naše tako imenovane varnostne prispevke znotraj protiteroristične koalicije. Medtem ko so se naši oblastniki odkrito borili za naklonjenost 'višjih sil' znotraj Nata in medtem ko so razne komisije Natovih pogajalcev zadovoljne odhajale domov, pa je med Slovenci podpora našemu potencialnemu članstvu v tem paktu drastično padla. V zadnji raziskavi Politbarometra se je zgodilo celo to, kar je malokdo pričakoval in sicer, da so v anketi prevladali tisti, ki slovenskemu vstopu v Nato pakt nasprotujejo, razlogov za to pa je vedno več. Raziskava Politbarometra je tako marsikateremu domačemu oblastniku dodobra 'scefrala' vzvišeno samozavest. Tudi najimenitnejši med njimi, minister, ki zase trdi, da ni pristojen za lasten narod, je pobral šila in kopita ter se odpravil v Gorico. Tam je v največji občinski dvorani prepričeval lokalne nejeverneže, da Slovenija mora v Nato, ker pač mora v Nato, saj Slovenija brez Nata je ravno tako, kot če ne bi šli v Nato, zato Slovenija mora v Nato! Borih deset prisotnih je ostalo ravnodušnih do konca. Nekaj zanimanja za razpravo je pokazal le bivši poslanec Ivo Hvalica, pa še ta se je verjetno pojavil zgolj zato, da bi videl, ali so vsi prisotni že kupili njegovo zadnjo knjigo. Pa še ta ni o Natu. Na drugem bregu političnega hudournika pa so se nasprotniki slovenske vključitve v Nato občutno bolje organizirali in svoje aktivnosti usmerjajo predvsem v osveščanje janosti. Tako so pred nekaj tedni anonimni aktivisti po večjih mestih od Kopra do Maribora nalepili več tisoč plakatov, ki pod skupnim logotipom 'ReciNeNato' opozarjajo na problematike Natove politike in nesmiselnost slovenskega članstva v tej organizaciji. Pa vendarle tudi naše vlade ne gre podcenjevati. Ne gre je podcenjevati tako kot jo lahko upravičeno podcenjujemo pri (ne)obnovi Posočja ali pri neizplačanih državnih nadomestilih kmetom za lanskoletno sušo. Ne, ne, za Nato se bodo naši oblastniki prekleto bolj potrudili. Prevlada Nato skeptikov v javnomnenjskih raziskavah je torej povsem upravičen alarm, ki je že izzval prve reakcije. Ker pa si naša vlada ne more privoščiti prevelike javne razprave o Natu – zato je do sedaj tudi skoraj ni bilo – bo na javno mnenje poskušala vplivati bolj potiho in skozi različne komunikacijske tokove, na katere lahko vpliva. Kot je naprimer Nacionalna televizija Slovenije. Novinarji Studya City so tako že prejšnji teden opozorjeni, naj vendarle malo bolj »korektno« poročajo o našem perspektivnem članstvu v Natu. Toliko torej o odpiranju javne debate v slovenskem političnem prostoru in o upoštevanju mnenja večine. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|