RŠ OFF KOMENTAR, ponedeljek, 12. avgust 2002 |
||
Hirošime in Nagasakiji tretjega tisočletja?! Prejšnji teden so se na Japonskem spomnili na največjo človeško tragedijo dvajsetega stoletja, ko so Ameriani v imenu miru na Hirošimo in Nagasaki odvrgli atomski bombi. V obeh primerih je v razmiku nekaj sekund in stotink umrlo na desettisoče nedolžnih ljudi. Na 52. spominski komemoraciji sta župana Hirošime in Nagasakija, kjer ljudje še vedno čutijo posledice atomske bombe, odločno in glasno kritizirala današnje negotove politične razmere v svetu. Župana obeh mest sta Busha Juniorja pozvala, naj enkrat v življenju obišče Hirošimo ali Nagasaki in se na lastne oči prepriča o strahotnih posledicah atomskega orožja. Povabilo ni bilo nespodobno, saj kot je znano Bush vneto zagovarja razvoj nuklearnega orožja in njegovo uporabo zoper tiste države, ki - kot pravi - ne cenijo ameriških vrednot in interesov. Za Busha bi bil že samo obisk Hirošime ali Nagasakija politično nekorektno dejanje. Poleg tega je Bush trenutno tudi zelo zaseden, saj je pravkar napovedal vojno Iraku, zdaj pa mora njegova administracija najti še sprejemljive razloge zanjo. Tako vsak dan poslušamo raznovrstne izgovore, zakaj bi Amerika morala napasti Irak. Glavni je seveda ta, da naj bi Sadam Husein razvijal orožje za množično uničenje. Ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je tako na tiskovni konferenci pred nekaj dnevi uporabil precej nenavadno retoriko. Izjavil je namreč, da razumni ljudje morajo pričakovati, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do spopada z orožjem za množično uničenje. Kljub temu, da je njegova izjava le del politične propagande, je Rumsfeld povedal vee kot izgleda na prvi pogled. Predvsem o ameriškem stališču glede nuklearnega oboroževanja. Sovjetska Zveza in ZDA sta v Hladni Vojni ena proti drugi uporabljali tako imenovano strategijo ‘odvračanja’. Ko so Rusi razvili novo orožje, so se Američani na to odzvali tako, da so razvili še močnejšo bombo. In obratno. Strah pred povračilnim napadom je bil zato tako velik, da si nobena stran ni upala uporabiti orožja za množično uničenje. Obe velesili sta, da bi druga drugo odvrnili od vojne, razvili dovolj atomskih, jedrskih in vodikovih bomb za nekajkratno uničenje celega planeta. Konec Hladne Vojne je tako med drugim obeležila Konvencija o neširjenju nuklearnega orožja, ki sta jo prvi podpisali ključni jedrski velesili. Vendar so v Beli Hiši kmalu ugotovili, da Konvencija predstavlja zgolj nepotrebno oviro za ameriške vrednote in interese. Agencija za posebno oboroževanje pri obrambnem ministrstvu je leta 1990 začela razvijati tajno strategijo ‘posthladnovojnega odvračanja’, ki je bila sedaj v glavnem usmerjena zoper tako imenovane malopridne države tretjega sveta. Nerazviti svet je bil pravzaprav opisan kot ‘območje bogato s tarčami’, med tarče pa so se uvrščale države, ki bi lahko razvile orožje za množično uničenje, skratka vse države, ki imajo laboratorije, industrijo in infrastrukturo. Strategijo ‘Ključnih elementov posthladnovojnega odvračanja’ je nadalje razvila tajna študija Strateškega Povelja iz leta 1995. Glavni sklep te študije je, da morajo ZDA zavračati osnovna načela Konvencije o neširjenju jedrskega orožja in ga tako še naprej razvijati. Med drugim je izrecno zapisano, da si bodo Združene države po potrebi vzele pravico prve uporabiti jedrsko orožje, tudi proti nenuklearnim državam podpisnicam Konvencije. Študija Strateškega Povelja v nadaljevanju ugotavlja potrebo po tako imenovani ‘kredibilnosti’. Kot je zapisano, mora biti ameriška proklamacija ‘odvračanja’ prepričljiva in lahko razpoznavna. V mednarodni politiki je zatorej nujno potrebno vzdrževati vtis, da bo Amerika takoj uporabila jedrsko orožje, če bodo ogroženi njeni vitalni interesi. Še največ najbrž tako pove naslednji citat: “Škodi nam, če nastopamo preveč racionalno in s hladnimi glavami. Za našo strateško pozicijo je koristno, če se zdi, da so nekateri naši ‘elementi’ izven kontrole.” Beseda ‘elementi’ ni posebej definirana, ampak kljub temu ni potrebno veliko ugibanja, kaj se za to besedo skriva. Posebno poglavje študije se ukvarja s tako imenovanim ‘kreativnim odvračanjem’. To vključuje precizno izbiranje vrednot, ki imajo v posamezni kulturi važen pomen in jih je zato koristno vključiti v strategijo odvračanja. Pomembno je namreč, da se ZDA ne obnašajo racionalno do tistih stvari, ki jih sovražnik najbolj ceni. Primer, ki to dokazuje, je gospodarski embargo proti Iraku, ki se nanaša tudi na otroška zdravila. Ko so novinarji leta 1996 vprašali sekretarko za zunanje zadeve Madeline Albright, kako komentira smrt pol milijona iraških otrok, je ženska odgovorila: “To je bila teška odločitev, ampak cena - mislimo, da je vredna tega.” Načrtovanje nuklearnega spopada s tretjim svetom nadaljuje študija imanovana BASIC, v kateri je v dodatku zapisano: “Združene Države se zavedajo, da je nuklearno oboroževanje pomembno za doseganje prednosti v svetovnih odnosih pri doseganju vojaških in političnih ciljev.” Konvencija o neširjenju nuklearnega orožja je torej mrtva, Rumsfeldovi razumni ljudje pa lahko začnejo spet graditi svoja mala hišna zaklonišča. Kot v starih ... dobrih ... zlatih časih. Več o povedanem si lahko preberete v knjigi New Military Humanism avtorja Noama Chomskya. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|