|
Druizem
priznava oblikovalno moč preteklosti. Predniki
Ljubezen do
zgodovine in priznavanje prednikov - ta je prišla zadnja in precej burno.
Nikoli se nisem posvečala kaj dosti dediščini, ki so jo v meni pustili moji
predniki. Pa vendar se vsak, ki sam sebi prisluškuje in se želi bolje
razumeti, slej ali prej sreča z njimi. Torej, kakšni
so naši predniki? Če bi šli k zdravniku, bi vas ta vprašal, kakšne bolezni
so prisotne v vaši družini. Res je; predniki v nas skozi nosilce dednega
zapisa puščajo svoje sledi. Zaradi njih smo bolj občutljivi na razvoj določenih
bolezni. Že zaradi tega jim moramo izkazati spoštovanje, ker s priznavanjem
svoje občutljivosti zdravimo sebe, njih in tudi naše potomce. Tem prednikom
pravimo genetski predniki. Indijci bi rekli, da so genetski predniki naša
karma. Torej nekaj, kar smo skozi vedenjske vzorce podedovali in kar skozi življenje
predelujemo. Obstajajo tudi
krajinski predniki; ti nas povezujejo s prostorom, v katerem živimo. Oni so v
nas pustili ljubezen do določenega kraja, način, kako se do tega kraja vedemo
in kako zanj skrbimo. Načine obdelovanja zemlje, načine skrbi za živali.
Krajinski predniki so tradicija pokrajine. Tretji, meni
najbolj zanimivi predniki, pa so dhramični predniki. Torej tisti ljudje, ki so
v nas pustili točno določena znanja, tista, ki se v nas pretakajo skozi
kolektivno nezavedno, tista, po katerih hlepimo in se z njihovim zavedanjem spomnimo, zavemo svoje življenjske
naloge. Ko se zaveš svojih dharmičnih korenin, se tudi srečaš s svojimi
najglobjimi strahovi. Znanje in vedenje je bilo skozi človeško zgodovino vedno
povezano s strahom. Tisti, ki je obvladoval več kot samo otipljivo materijo, je
bil zaradi tega na nek način ožigosan in izobčen; takih so se vedno bali in
na njih gledali s predsodkom. Ko smo se sposobni soočiti s trpljenjem svojih
prednikov, smo pripravljeni ozdraviti svojo izvorno bolečino in se sprejeti
take, kakršni smo. Človek je v svoji biti vedno sam, ne osamljen, pač pa
samoten, in kdor je pripravljen to samotnost sprejeti, ima v sebi potencial
zdravljenja. Najpomembneje
od vsega, vsaj zame, je spoznanje, da nikakršen dvig energije, pa še v tako
visoke sfere, ki ne obrodi zemeljskih sadov, ni vreden popolnoma nič. Je samo
lep spomin, ali pa plod domišljije, od katerega se nismo nič naučili. Največ,
kar lahko naredimo je, da tisto, kar dobimo, negujemo, razvijamo in damo naprej.
V obliki delavnice, tako, da ustvarjamo, pišemo pesmi ali se kako drugače
kreativno izražamo. Le tako se znanje ohranja, le na ta način se ustvarjajo
vezi, le tako zdravimo sebe in s tem tudi druge. Sve što nam
je dostupno, je u nama. Ništa nije izvan nas. Ponašamo se onako, kako su se
ponašali naši preci. A to znači, da jim time što upoznajemo sebe, odajemo počast.
Oni su živeli i zbog toga, da su sebe predali nama. Ptice selice
se skupljaju u jate, |
