DREVO

Kljub površnemu videzu in prenagljenim sklepom moramo reci, da drevo- niti sveto- ni povsod kultni predmet; je simbolicna upodobitev entitete, ki presega kult in ki sama lahko postane predmet kulta. Drevo je simbol življenja, ki se nenehno razvija in dviga proti nebu, zato evocira vso simboliko navpicnosti; takšno je drevo Leonarda da Vincija. Po drugi strani lahko tudi simbolizira ciklicni znacaj kozmicnega razvoja: smrt in preporod; ciklus evodicra zlasti listnato drevje, ki vsako leto izgubi listje in se znova prekrije z njim. Drevo tudi povezuje tri ravni kozmosa: podzemlje, kjer njegove korenine priskujejo globine, v katere prodirajo; površino zemlje z deblom in spodnjimi vejami; višave z zgornjimi vejami in vrhom, ki jih privlaci svetloba neba. Plazilci gomazijo med koreninami; ptice letajo med vejami: drevo torej povezuje htonski in uranski svet. Zdužuje vse elemente: voda kroži s sokovi, zemla se zaradi korenin povezuje z drevesnim telesom, zrak hrani listje, ogenj švigne iz trenja lesa. Drevo na splošno velja za simbol razmerij med nebom in zemljo, kajti njegove korenine segajo v tla, njegove veje pa se dvigajo v nebo. V tem smislu je osrednjega znacaja, tako da je drevo sveta simbol za os sveta. Kot osni lik je drevo seveda pot navzgor, po kateri gredo tisti, ki prehajajo iz vidnega v nevidno: takšno drevo evocirajo tako Jakobova lestev kot šamanski steber sibirske jurte, osrednji steber vodujskega svetišca, pot duhov ali pokoncni drog v zavetju, okoli katerega Siouxi plešejo ples sonca. Drevo je glavni steber, ki podpira svetišce ali hišo v judovsko-kršcanskem izrocilu, pa tudi hrbtenica, ki podpira cloveško telo, tempelj duše.

Kozmicno drevo je pogosto prikazano v obliki kakšne izredno velicastne vrste. Takšni so v verovanju ljudstev keltski hrast, germanska lipša, skandinavski jesen, oljka islamskega orienta, sibirski macesen ali breza, torej po vrsti velika drevesa po razsežnosti, dolgoživosti ali sveti belini v primeru breze. Drevo razsvetljenja (bodhi), pod katerim je Buda dosegel iluminacijo, je tudi drevo sveta in drevo življenja: v prvotni ikonografiji predstavlja samega Budo. Napis v Angkoru pravi, da so njegove korenine Brahma, njegovo deblo Šiva, njegove veje pa Višnu. Povezovanje drevesa in božjega razodetja se najde tudi v kršcanskem izrocilu. Kajti obstaja analogija in celo obnova simbola med drevesom Stare zaveze, drevesom življenja in drevesom križa ali drevesom Nove zaveze, ki regenerira cloveka. H.de Lubac trdi, da križ, postavljen na gori v središcu sveta, v celoti obnavlja anticno podobo kozmicnega drevesa ali drevesa sveta. Sicer so v kršcaniski ikonografiji zelo pogoste upodobitve lisastega križa ali drevesa križa, kjer se z locitvijo prvih dveh vej najde simbolika vil in njihove graficne predstavitve (Y) ali Edinega in dvoboja. Navsezadnje gre za samega Kristusa, ki z metonimijo postane drevo sveta, os sveta, lestev. Drevo življenja je tako na Vzhodu kot na Zahodu pogostoma prevrnjeno, obrnjeno. Po vedskih tekstih je ta prevrnjenost posledica posebne koncepcije o vlogi sonca in svetlobe pri rasti bitij: življenje crpajo od zgoraj, od spodaj skušajo prodreti vanj, Odtod obrnjena podoba: vlogo korenin igra vejevje, korenine igrajo vlogo vejevja. Življenje prihaja z neba in prodira v zemljo. Hindujska simbolika obrnjenega drevesa, ki se izraža zlasti v Bhagavadgiti, pomeni tudi, da so korenine zacetek razodetja in da so veje razcvetelo razodetje. Guenon je v tem odkril še en pomen: drevo se dviga nad ravnijo refleksije, ki omejuje kozmicno podrocje, obrnjeni navzdol; presega mejo razodetega, prodira v premišljeno in uvaja vanj navdihnjeno. V Upamišadah je svet obrnjeno drevo, katerga korenine silijo v nebo, veje pa se raztezajo cez vso zemljo. Rigveda je dolocnejša: Navzdol segajo veje, zgoraj so korenine, naj se žarki spušcajo na nas! In Katha upanišad: To je vecni Ašvattha, katerega korenine segajo navzgor, veje pa navzdol, ta je cisti, ta je Brahman; Brahman je tisto, kar imenujemo Ne-Smrt. V njem pocivajo vsi svetovi. Mirca Eliade komentira: V tem primeru predstavlja drevo Ašvattha v vsej jasnosti razodje Brahmana v Kozmosu, se pravi stvarjenje kot spušcajoce se gibanje.

Ideja reciprocnosti vodi do ideje kontinuitete in diskontinuitete, enosti in dvojnosti, do simbolicnega prehoda od drevesa življenja do drevesa spoznanja, drevesa spoznanja dobrega in hudega, ki se vendarle razlikuje od prvega. V zemeljskem raju je orodje Adamovega padca, kot je drevo življenja orodje odrešenja s križanjem Jezusa. Prav zaradi ideje biološke evolucije je drevo življenja tudi simbol plodnosti, okoli katerega se je scasoma razvila spravna magija, katere številna pricevanja najdemo še danes. Tako si v nekaterih iranskih nomadskih plemenih mlade ženske krasijo telo s tetoviranim drevesom, katerega korenine segajo v spolovilo, veje pa se razširjajo po prsih. Jakuti pripovedujejo, da iz poka zemlje raste cvetoce drevo z osmimi vejami. Iz drevesne krošnje tece rumena in peneca se božanska tekocina. Ce mimoidoci popije nekaj te tekocine, ga mineta utrujenost in lakota.. Ko je prišel na svet prvi clovek, je hotel vedeti, zakaj je na svetu in napotil se je k temu orjaškemu drevesu, cigar krošnja predira nebo. Tedaj je v deblu cudežnega drevesa zagledal duplino iz nje se je prikazala ženska, ki mu je povedala, da je prišel na svet zato, da bo prednik vsega cloveškega rodu. Tudi altajci pravijo: preden cloveške duše pridejo na zemljo, prebivajo na nebu ali pa v obliki drobnih ptic ždijo v nebeški krošnji kozmicnega drevesa. Drevo življenja, ki simbolizira narašcanje družine, mesta ljudstva, lahko nenadoma postane drevo smrti. Tudi Kabala govori o drevesu smrti. Adamu daje listje, da pokrije goloto, in Zohar v njem vidi simbol carobnega znanja, ki je ena od posledic padca. Ta padec je povezan z obstojem fizicnega telesa, prikrajšanega za svetlobno telo. Toda spet je križ, orodje trpljenja in odrešitve, tisti, ki v eni sami podobi združuje oba skrajna pomena Drevesa; s smrtjo v življenje, per lucem ad luce, s križem s svetlobo.