• Firbec • 1-5 • Začetek • Po đoli pa še mal • Tretje poglavje • Jan, Jan, Jan ... • Aprilske črte •

Spomnim se, kako mu je pred vsemi v obraz vrgla: »Prasec!« Prav je imela, čeprav je tudi 'prasec' premila beseda zanj. Kar je res je res in nihče ne more prekriti dejstva, da je tako. Po tem kar ji je naredil pač ne morem reči drugače. Pa tudi brez tega, bi vsi vedeli, da je egoist. Le da mu nikoli nihče tega ni povedal v faco razen ona. Njenih besed pa on nikoli ni jemal resno in kot del resnice. Prasec.

1-5

1.

Slonela sem na ograji in se pozibavala. Čakala sem, da skozi vrata na prosto stopi moj prijatelj Tom. Čeprav imamo vsak dan enako število predmetov na urniku, je v ponedeljkih naša razredna ura nekaj minut krajša.

Končno so se vrata odprla in prišel je v družbi svojih sošolcev in sošolk. Je izjemno privlačen fant. Ženske norijo za njim, on pa pravi, da ni za zvezo in niti na zmenek noče. Vsi mislijo da sem jaz tista, ki mu je ukradla srce. Vendar nisem in le jaz vem, kako je v resnici. In midva ostajava pri prijateljstvu – najboljšemu, da ne bo pomote.

Stopil je do mene in me objel. Poljubila sem ga na vrat. Bolj bi se spodobila, da bi ga na lice, a je prevelik. On mi je ustnice pritisnil na čelo.

»Kako si, mala? Kakšen je bil tvoj ponedeljek?«

»Kul sem. Ponedeljek pa je tak kot ponavadi – dolg in moreč.« Ozrla sem se okoli in zagledala skupino deklet, ki so zavidljivo šušljale.

»Pridi, greva.« Odvlekel me je do svojega motorja, mi podal čelado in že sva odbrzela proti domu. Živiva precej blizu drug drugega, le nekaj ulic narazen in če ne greš po cesti, bi rekla, da je med nama kakih 100 metrov. A tudi če bi živela kilometre daleč, bi si bila blizu v drugem pomenu besede.

Ko sva se tokrat poslavljala pred našo hišo, naju je zmotil Andrej. Moj tip. Pripeljal se je na kolesu in se ustavil tik pred mano. Luškan model, ''wanna be'' frajer in podobno. Nič posebnega, še en mali naduvanec, ki si je (spet) zaželel malo lizanja. To pa ni bil njegov dan. Elegantno sem ga odrinila on sebe in mu enostavno rekla, da imam drugega. Skoraj ga je kap. Njegov ego se še lep čas ne bo pobral. Pa kaj … to je to kar počnem – zbijam ego takim, ki so tega prepotrebni. Po tem ko oni zlomijo 20 deklet, je že čas da ena zlomi njih. V tem primeru sem to jaz. Niti ni potrebno, da se tip zaljubi v punco, vsaka zavrnitev boli, še posebej če je zaradi drugega. Nekje sem prebrala: ''Ice is like a man's ego. Fun to crush.''

»Kaj?!« Postal je rdeč v faco.

»Ja kaj, kaj?«

»Tega pedra tu?« Postal je še bolj rdeč.

»Imaš problem?«

»Pa ti …« Postal je škrlaten.

»Jaz? Kaj res?« Smehljala sem se mu in on ni rekel nobene več. Jezno, razočarano, žalostno, ali karkoli že taki ''frajerji'' čutijo v takšnih trenutkih, se je obrnil, odpeljal, počil gumo in pot nadaljeval preš. Čista limonada.

2.

Slonel je na ograji in me čakal. Zdaj hodiva na različni srednji šoli, ki sta na srečo zelo blizu. Kadil je cigareto in gledal v tla. Že na daleč sem prepoznala ta obraz. Bil je poln žalosti in razočaranja. Prišla sem do njega in mu popravila pramen las z obraza.

»Dani?« sem vprašala.

Tom je prikimal.

»Kreten. Povej mi.«

»Bom. Daj, greva nekam.« Prijel me je za roko in me peljal do motorja. Tokrat sem vozila jaz. To mi dovoli zelo redko, saj si je motor pred tremi leti kupil s svojim denarjem.

Ustavila sva se v Tivoliju, mislim v parku. Sedla sva na klopco.

»Veš, zabil mi je,« je začel, »začel je hoditi z NJO!«

Objela sem ga. »Saj sem rekla, da je kreten. Niti ni za kakšno normalno zvezo.«

»Misliš normalno kot …«

»Ne. Mislim kakršnokoli zvezo. Dani nikoli ne bo vedel, kaj hoče. Niti s punco niti s fantom.«

»Ampak, če sem pa …«

»Vem. Saj sem jaz tudi. Tako ga imam rada, da … Eh, ne vem. Ne znam povedat.«

»To je drugače. Ti imaš izbire na pretek. Kogarkoli bi lahko dobila, če bi želela. Jaz pa …« Po licu mu je pritekla solza.

»Daj no, dobro veš, da so prijazni tipi grdi, lepi tipi so prasci, prijazni in lepi pa pedri. Na boljšem si.«

Objel me je. »Ah, Nina, kaj bi jaz brez tebe!«

3.

»Ah, Nina, kaj bi jaz brez tebe!«

»Ne vem … verjetno nič, tako kot jaz brez tebe.«

»Daj, greva na sladoled. Častim.« Tom je vstal z moje postelje ter poiskal ključe od motorja. Čez nekaj minut sva že sedela pred slaščičarno in lizala sladoled.

»Jutri morava v city park. Jaz bi imela nove kavbojke. Za poletje nimam nobenih. Ti pa bi si lahko že enkrat kupil nove šuze.«

Tom je odkimal. »Ne splača se mi.«

»Seveda se ti!« sem se zgrozila. »To sploh niso več all starke ampak copate!«

Zavil je z očmi. »Ne pretiravaj. Dokler stojijo na nogi, so dobre.«

Nisem pogledala koliko mu dejansko še stojijo kot je treba. Vedela sem, da so na pol brez podplatov, strgane vezalke in strgane pri straneh. Vseh ostalih lukenj (ali po Tomovo 'zračnikov') raje nisem štela.

V tistem se je pred slaščičarno z nekom pripeljal bivši bivši, ne vem že kateri po vrsti. Stopil je s svojega skuterja in s čelado pod roko zakorakal proti nama.

Ups.

»Ti, Tjaša, kako si drzneš mene ignorirat in to pred vso družbo, da se mi še zdaj cela šola smeji v glavo?! Vsem sem povedal zate in sem po tem izpadel kot največji lažnivec in budala in kreten. In to po vsem tem, ko sem ti …«

»Em, oprosti, ampak očitno si me zamenjal z neko drugo.«

»Pa kaj je s tabo? A se ne spomniš, ko sva …«

»In jaz nisem Tjaša. Nina sem.«

Tip me je debelo pogledal. »Kva me zajebavaš?«

Iz denarnice sem mirno potegnila ven osebno. »Nina.«

»Ne, ne, ne, tebe pa že ne bi mogel zamenjati …«

Zavzdihnila sem in se čez nekaj sekund prijela za glavo, kot da bi se nekaj spomnila: »Oh, saj res. To je bilo takrat. Sori, ampak očitno se mi ni zdelo vredno, da ti povem svoje pravo ime. Ne čudi se, zakaj sem te po tem ignorirala. Kako ti je že ime?«

Bivši številka x je začel postajati v obraz tak kot paradižnik. Njegov prijatelj si je za njegovim hrbtom z roko prekrival usta, da bi zadušil smeh. »Ajde, greva,« mu je rekel in tako kot sta prišla, sta tudi odšla. S Tomom sva s trenutku planila v krohot.

»Mala, ti si neumna. Od kje ti ideje? Niti dveh ne odjebeš na isti način.«

»Stari, praksa!« In sva se še bolj smejala.

»Moja najljubša scena je bila, ko si sprožila govorice, da si nekoga z nekom prevarala in je ta tistega pretepel.«

»Hej, saj nisem imela v načrtu, da se kdo poškoduje. Samo eksperiment je bil, kako se frajerji odzivajo na pohojen ego.«

4.

Slonela sem na ograji in čakala. Prižgala sem že peti čik. Tokrat sem kadila Tomove West blue, ki mi jih je dal prejšnji večer. In še dobro da jih je, ker mi je zmanjkalo mojih zlatih Márličev. Prišli so vsi njegovi sošolci, on pa ne. Poiskala sem mobitel in ga poklicala. Nedosegljiv. Zmedla sem se. To mi ni naredil v vseh petnajstih letih kar se poznava. Vedno je prišel, ko je rekel.

Prišla je Dunja. Kot vedno vzvišeno prištorkljala v svojih sandalah z najtanjšo možno peto.

»Nina, kaj pa ti tu?«

»Kaj pa ponavadi jaz tu?« sem ji hladno odvrnila.

»Čakaš Toma?«

»Kot vedno.«

»Načakala se boš.« In je odšla.

Prižgala sem šesti čik. Boli me kurac za njo. Vem, da me sovraži, ker sva s Tomom prijatelja.

Z desne se mi je približala Sara. Včasih sva bili zelo dobri prijateljici, od kar pa sva na drugih šolah se zelo redko slišiva in še manjkrat vidiva.

»Nina, je vse okej?«

Njeno vprašanje me je presenetilo. »Ja. Zakaj?«

»Ti ni Dunja povedala?«

»Kaj?«

»O joj! Res ne želim biti ta, ki ti pove samo …« Sara je gledala v tla.

»No …« Bila sem že nestrpna. Začutila sem, da je nekaj narobe.

»Toma danes ni bilo v šoli …«

»Res?! Nič mi ni sporočil.« Presenečeno sem jo gledala, kako je sunkovito dvignila glavo in si popravila čokoladen pramen las z oči.

»Ni ti mogel, Nina.«

»Ker?«

»Ker … Ne vem kako naj rečem. Ninči moja, oprosti. Tom …« Govorila je počasi in me gledala v oči. »Ni ga več.«

»Prosim?« Nisem dojela njenih besed. Enostavno nisem vedela, kaj je povedala. Oz. sem, pa nisem vedela kaj misli. Ali pa sem in nisem verjela …

Sara je odprla torbo in ven potegnila majhen kos časopisa. »Ravnatelj je danes povedal v našemu razredu. Nisem verjela in sem šla med glavnim odmorom po tole.« Dala mi je izrezek. Samo pogledala sem naslov in okamnela. Čik mi je padel z rok in Sara me je objela.

»Res nisem želela, da ti jaz povem …«

In skupaj sva jokali.

Ne vem kdaj sem prišla domov. Mami je že vedela. Sedela je v kuhinji z skodelico čaja in gledala v neko mero. Nič nisem rekla in odšla v svojo sobo. Mami ni šla za mano, a vseeno sem se raje zaklenila. Iz plišaste žabe sem namesto baterij ven vzela malo vrečko s skankom. Pojma nima koliko sem dala v đolo. Mogoče pol grama, mogoče gram, ali pa nekje vmes. Blage. Zvila sem za silo. Saj sem znala, ampak ponavadi je to počel Tom. Skurla sem jo na balkonu. Sedela sem na blazini naslonjena na zid in poslušala mp3. Zraven mene, na blazini, je bilo prostora ravno še za Tomovo rit. Čeprav ga ni bilo, sem mu pustila prostor. Še vedno nisem dojela. Prvič sem to počela sama in na koncu je bilo tako prazno. S Tomom sva se po tem vedno smejala drug drugemu, najinim rdečim in zategnjenim očem, glupim izjavam in zmešanim ter nesmiselnim stavkom.

Ta dan pa se je le žalost mešala z občutki zblojenosti in utrujenosti.

5.

Kot njegova najboljša prijateljica sem se odločila, da bom na pogrebu povedala nekaj o njem. Mami rekla, da jo je Tomova mami prosila, če bi tudi kaj zapela. Seveda sem privolila, kar pa mi je bilo nekoliko žal, ko mi je prinesla pesem. Bedna je. No, ne bedna, ampak čisto ne primerna za Toma. Še posebej, če jo pojem jaz.

Govor sem imela sestavljen v nekaj minutah. Saj ne da se nisem potrudila, vendar sem natanko vedela, kaj bom povedala. Nič posebnega, a iz srca. Vse mi je prišlo ne misel, ko sem odprla njegovo pismo. Enega je pustil meni, enega staršema. Nikomur ga nisem pokazala in vedno ga nosim s seboj.

Staršema je med drugim tudi napisal, da naj dasta njegov motor in denar, ki ga ima na banki meni ter mi dovolita, da iz njegove sobe odnesem vse kar želim. Itak, da sta upoštevala njegovo zadnjo željo. Ne bom rekla da motorja in denarja nisem bila vesela, vendar … ko bi ju le dobila po kakšni drugi poti! Iz njegove sobe nisem odnesla skoraj nič. Le iz računalnika sem vse prenesla na nekaj CDjev, pobrala travo iz skritih kotičkov in vzela njegov fajr s katerim je vedno prižigal vse, kar je bilo treba. Pravzaprav me je to tudi prosil v pismu, da tega ne bi odkrila starša in si tako pokvarila spomin nanj. Ves čas, kar sem bila v njegovi sobi, so mi po licih tekle solze.

Naslednji dan je bil pogreb. Nisem šla v šolo. Ko sem prispela na pokopališče, sem nehala jokat. Ne vem zakaj. Verjetno nisem imela več solz.

Pred mrliškimi vežicami je bilo polno ljudi. Vsi v črnem ali sivem. Nekateri so že nosili  jakne, čeprav se jesen še niti ni dobro začela, le malo se je poznalo na listih, ki so izgubljali čisto zeleno barvo. Ljudi nisem gledala, da bi prepoznala obraze. Včasih sem od nekje slišala svoje ime, a niti to me ni potegnilo v kruto realnost. Na pol v transu sem hodila za Tomovo žaro do groba. Grob pesek je tiho škripal pod mojimi nogami in veter se je narahlo poigraval z mojimi lasmi. Svetloba je postajala vedno bolj siva, njegov grob pa je sijal v belem cvetju, rdečih vrtnicah in plamenih sveč.

Najprej je župnik nekaj govoril. Ne vem kaj, ker z mislimi nisem bila tam. Bila sem na škripajoči gugalnici, z dobro mero vodke v želodcu. In zraven mene Tom v podobnem stanju. Smejala sva se in na rahlo gugala. Sonce je začenjalo toniti, midva pa sva šele vživljala. Podajala sva si litrco dokler se Tom ni zložil z gugalnice. Stopila sem k njemu, se sklonila, da bi preverila, če je vse okej in se prevrnila čezenj. Zvrtelo se mi je in že sem bila z njim na pozdravcu – pozdrav poletju. In za tem v peskovniku pri kakih petih letih. In pri šestih v prvem razredu. Spomini so mi hiteli pred očmi, dokler me mami ni stresla, da sem na vrsti. Stopila sem ven iz množice bivših sošolcev, učiteljev, sorodnikov in prijateljev. Začela sem …

»Če ste poznali, njega, poznate tudi mene. Mislila sva, da sva neločljiva, a očitno sva se zmotila. In on je to vedel. Že takrat ko je rekel, da se mu ne splača kupiti novih all stark. Nisem vedela zakaj, enostavno sem mislila, da je tako navezan na stare. Zdelo se mi je nemogoče, da bi kaj takega naredil ravno on. Čeprav ni bil kot večina fantov, je bil moj najboljši prijatelj. Rada sem ga imela in še ga imam. Skupaj sva odraščala, si posojala dude, igrače, peskovnik in flaške z mlekom. Kasneje, ko sva skupaj izgubila vse mlečne zobke, sva si delila smeh, denar, težave, uspehe in solze. Ni bilo dneva, da se ne bi videla ali vsaj slišala. Kaj bom zdaj? Kdo me bo tolažil, ko bom obupana? Kdo bo praznoval z mano, ko bom kaj dosegla? Ne vem. Skupaj z njim, sem izgubila tudi polovico sebe. Nihče ga ne bo mogel nadomestiti. Nihče ni niti pol tak, kot je bil on. Bil je zaprt vase, včasih nasmejan, včasih žalosten. Vedno nekoliko črnogled, čeprav upanja ni izgubil … do sedaj. Ne vem zakaj, ne vem kako in kdaj. Čeprav sva si zaupala, tega nisem vedela. Ne vem kako, da nisem opazila. In še tisti večer je pustil motor pri meni. Njegovo edino pravo ljubezen, ki ga nikoli ni razočarala. Lahko bi mislila, da je nekaj narobe, ko je domov odšel peš. Ko bi ga le pospremila …«

Po licu so mi pritekle solze.

»Vem, da ne smem kriviti sebe, a globoko v sebi to počnem. Morda bi lahko preprečila … Oh, Tom, kaj si mi naredil. In staršem. In prijateljem. Ne bom vprašala zakaj, ker nekoč se ponovno vidiva in takrat mi boš povedal …«

Naredila sem kratek premor in nato zapela skoraj kot vokalistka v skupini No doubt:

»You and me.

We used to be together,

everyday together… always

I really feel

that I'm losing my best friend.

I can't believe

this could be the end.«

Pogledala sem po prisotnih. Nekateri so si brisali solze, drugi glasno jokali in tretji … saj ni važno. Ker mi pesem, ki jo je izbrala mami, takoj ni bila všeč, mi je dovolila, da zapojem prvo kitico iz komada Don't speek. Zdaj pa bi morala tisto neumno, ki…

»Vem, da sem obljubila, da bom zapela še poslovilo, pobožno pesem, ki ste jo izbrali … a ker tudi vem, da Tomu ne bi bila všeč … briga me …« Mami je hotela dvigniti roko in glas, da bi me prekinila, a jo je Tomova mami ustavila. »… Briga me, kaj si mislite, ker danes … še zadnjič vse za Toma.«

Zajela sem sapo in počasi, s še višjim glasom kot prej, zapela:

»Playground school bell rings, again.

Rain clouds come to play, again.

Has no one told you she’s not breathing?

Hello, I'm your mind, giving you someone to talk to... Hello...

If  I smile and don't believe,

soon I know I'll wake from this dream.

Don't try to fix me,

I'm not broken,

hello, I'm the lie living for you so you can hide...

Don't cry...

Suddenly I know I'm not sleeping

hello, I'm still here, all that's left

of yesterday...«

Ko sem odpela še zadnjo črko, je nad pokopališče legla čista tišina. Nihče več ni cvilil in ihtel. Kot da bi se bali, da ob morebitnem drugem zvoku, Tom ne bi slišal cele pesmi.

»Oprostite angleščini in morda neprimernemu besedilu, ampak ta komad od Amy Lee, je Tom poslušal vedno, ko je bil žalosten … Veš, Tom, to je najbolj sebično dejanje, kar si jih lahko naredil. Kako, da nisi mislil na nas? Na starše? Name?! Vem da, karkoli je že bilo, bi lahko preživela skupaj. Tako, kot vse do sedaj. Obljubil si mi, da boš vedno z mano, vedno dokler … ah, budala jaz. Rekel si, da vedno do smrti. Nisem mislila, da bo to tako kmalu. Nikoli te ne bom pozabila in … Pogrešala te bom.«

Potem pa sem stekla čez pokopališče, preskočila živo mejo in se vrgla v travo. Nikogar ni bilo za mano. Tako ali tako sem bila z motorjem. Na srečo Tomova starša nista želela, da bi bil od pokopan v mestu. Rad je imel naravo in zeleno. Zato sem namesto na pločniku, lahko ležala v travi pod nekim drevesom. Prižgala sem čik. Še vedno sem imela tiste Tomove in odločila sem se, da jih bom imela za zmeraj. No, ne ravno te (razen zadnjega, ki sem ga pospravila v majhno škatlico za šminko), vendar od takrat naprej kadim West blue.

 Za nadaljevanje klikni tu ...

Firbec | 1-5 | Začetek | Po đoli pa še mal | Tretje poglavje | Jan, Jan, Jan ... | Aprilske črte

©Masa C.

Firbec