•
Jan, Jan, Jan ...
(Jan. In nič drugega.)
Tako, bila sem spet samska in brez kančka slabe vesti sem poklicala Jana, če greva na čik.
Dobila sva se (kot vedno) pred šolo in se zleknila na najinem stalnem mestu v gozdičku.
»Z Alenom nisva več skupaj.«
»In?«
»Ne vem no, mislila sem, da te bo zanimalo.«
Skomignil je z rameni. »To tako ali tako nikoli ni pomembno.«
Takrat je že vedel. Vedel je, da me ima v mezincu, da se obrnem tako kot on hoče. To je precej jasno povedal.
*
Ignoriral me je. Spet. Sedel je s frendi, ni me pogledal. Nalašč sem ga butnila v ramo. Vedel je, da sem bila jaz in se ni obrnil.
Tako je že od prejšnjega tedna. Ne nameni ni niti pogleda, kaj šele besede. Kreten je. Po tem ko me nekajkrat skoraj položi, me začne ignorirat. Tega nisem pričakovala. Mislila sem, da me ima vsaj za prijateljico. Očitno pa sem se motila.
Pogrešam ga …pogrešam najine pogovore, ki so skoraj vedno kr-neki, pogrešam zajebancijo, bluzenje in seveda njegove objeme, ustnice in vse ostalo.
Priznam, zaljubila sem se. Prvič v življenju do nekoga res nekaj čutim. Bedno!
Ula pravi, da je bil vedno tak in da naj se ne sekiram, ker nisem prva, ki jo je izkoristil. Tolažba pa takšna … zaradi tega nisem nič manj zaljubljena.
Potem je prišla ne-vem-katera-po-vrsti njegova punca in sta šla. Gledala sem za njima, kot da bi lahko pričakovala, da se bom obrnil. Res ne vem kako je lahko tako hladen do mene. Po vsem kar sva imela …
Ula je zmajala z glavo: »Ne glej tako, tega prasca. Pridi, gremo.«
»On je totalen kreten,« je rekla Mina, »pusti ga pri miru.«
»Ja, z ženskam se samo zajebava,« je prikimal Maki.
Uroš je bil tiho. Vedela sem zakaj. Vedno, ko je bila debata o Janu, je bil tiho. Pa saj je že več kot očitno …
Prav imajo. On je kreten, prasc, wanna-be-jebač … ki ga imam na žalost rada. Ne! Sovražim ga. Okej, saj ga ne sovražim, samo to si hočem dopovedat.
»Če me pokliče, ga bom klofnila.« Ja pa še kaj …
*
Poslal mi je SMS. Nekaj o tem, da naj pridem na čik. No, pravzaprav nič drugega.
In kaj sem si mogla. Skoraj sem se totalno skregala s fotrom in seveda sem šla. Zato bom morala cel teden pomivat posodo.
Hitro sem se preoblekla in dala gor ta nove tangice. Zakaj? Saj nisem imela nobenega namena …
Hodila sem proti šoli in razmišljala, kako ga bom klofnila. Enkrat? Lahko bi tudi dvakrat …
Dobila sva v tistem gozdičku, se pozdravila in prižgala čik. Zadrgo na jakni sem potegnila do vrha.
Bila sva tiho. Potem se je on ulegel na tla za mano in me začel božat po hrbtu. Ker sem jaz trmasto sedela, se je čez čas dvignil k meni in prisesal ustnice na moje. Kakšen filing … po dolgem času … končno!
In že sva se valjala po travi. Bila je tako mrzla. Tudi gore so že imele sneženo kapo. Bil je začetek decembra.
In drevesa so bila popolnoma gola. Mogoče me je to spomnilo, da bi bilo dobro, če vsaj jez ostanem oblečena – ko mi je želel odpeti hlače, sem rekla, da ne.
»Ali ne bi bilo lepo obujati spominov.«
Odkimala sem.
Ni več silil vame. Ostala sva le še pri pogovoru. Malo mi je žal …
Zagledala sem se v razgaljeno drevo pred mano in si pramen las navijala okoli prsta.
»Kaj razmišljaš?«
»Nič.«
»Povej.«
»No, mogoče bi morala ubogati Ulo in te poslat v kurac.«
Nasmehnil se je, kot da sem povedala kaj zabavnega. »Zakaj ima toliko proti meni? Včasih je bila čisto prijazna.«
»Včasih?«
»Sošolca sva bila v osnovni šoli. Skupaj smo hodili ven pit. Nekaj časa sva bila še skupaj.«
Aha. Zanimivo. Le zakaj mi ni omenila?
»Nisi vedela?«
»Ne.«
»Saj niti ni pomembno.«
»Prav imaš. Ti si vseeno prasec.«
Spet se je nasmehnil, kot bi bila to zanj pohvala. »Saj ni tako hudo. Poleg tega pa so najhujši časi že mimo. Zdaj je večinoma samo še sloves.«
»Misliš, da ti verjamem?«
»Saj vem, da mi ne. Bolje zate.«
Kreten.
Čez nekaj časa je skočil pokonci in počepnil pred mano. Čisto resno je rekel: »Je tebi kaj do mene?«
»Kako se ti zdi?« Ja, čisto retorično vprašanje. Vstala sem in rekla, da morem it. Pokimal je. Preden sva se poslovila, me je še enkrat poljubil.
Domov sem prišla popolnoma zblojena. Prvič v življenju sem naredila domačo nalogo za matematiko! Definitivno mi gre na slabše …
Četrtek. Ti so vedno bedni dnevi. Pravzaprav so vsi razen sobote. Bistvo: spet sem na istem. No, grem po vrsti.
Pouk je bil … pač kot pouk. Edino prfoksa za matematiko je bila totalno šokirana. Že je šla mimo mene z običajnim stavkom: »Lati, nima,« ko sem rekla: »Lati, ima.«
Sunkovito se je obrnila in me presenečeno pogledala. »O! Resno? Je praznik?«
Skomignila sem.
»Tole moram pa dodatno zabeležiti še z datumom.« In je šla.
Po pouku pa … Spet isto. Kot da se včeraj ne bi zgodil. Pri garderobi je stal s sošolcem in klepetal. Vem, da me je videl, pa me ni pozdravil. Kot da me ni. Zakaj že? Kaj je kle fora?
Petek ni bil nič boljši. Še slabše. Ko me je zagledal, se je obrnil stran in se delal, da nekaj išče po torbi.
Tudi čez vikend ga ni minilo.
»Ninč!«
Sunkovito sem se obrnila.
»Ne pusti oči tam dol.« Bil je Uroš.
»Mja.« Pobrala sem torbo in še enkrat pogledala čez ograjo proti mizam kjer je sedel Jan.
Okej, dovolj je tega! Ne bo se on zajebavou z mano! Samo poskuša naj se mi približat na doseg roke, ker se mu bo še en čas poznalo na očesu. Še dobro, da se nisva dala dol. Moram ga pozabit.
Jan …
*
Bila je žurka za novo leto. Seveda je bil tam. Čisto nenamerno sem se vedno znašla zraven njega. Ko sem enkrat iskala vžigalnik, mi ga je pomolil pod nos in mi prižgal čik.
»Hvala.«
»Sedem let seksa.«
»Sanjaj.« Hotela sem odit.
»Ej, Nina!«
»Ha?«
»Ne govor o meni takšnih stvari.«
»Da si kreten? Prasc? Fuknen? Neumen?«
»Ne bluzi. Takih stvari nočem več slišat!«
Zabavalo me je. »Sem se mogoče kaj zlagala?«
»Glej, če mi imaš kaj za povedat, se lahko dobiva in pogovoriva.«
»To bi se lahko tudi zdaj. Ampak s tabo se itak ne da nič pomenit.«
»Poskusi.«
»Ne. Fora je, da bova na koncu pristala drug na drugemu. Pa še fanta imam.« Pa tako me je mikalo!
Pokimal je. »A tako. Potem pa grem.«
Jebeš! »Ej … Še zmeraj greva lahko na đolo.«
»Je že zvita.« Pomežiknil mi je.
Morala sem se dotakniti vsaj filtra, ki se je naslanjal na njegove ustnice. Obsedenka!
»Jao, punca, spet varaš!« je bil sarkastičen.
»Zapri!« Spet sem se posvetila njegovemu mednožju.
*
Le naslednji mesec mi je poslal SMS. Če se vidiva in take stvari. Rekla sem, da sem zaposlena. Pravzaprav tega ne bi napisala, če me ne bi prisilili Ula in Mina. Žal mi je bilo, čeprav sem vedela, da je to edino prav. Nič več ni odpisal.
Pogrešam ga!
*
Zmotilo naju je trkanje na vrata. Fotr! Fak, fak, fak … Vedel je. Kako le ne bi, če sva bila pa dve uri zaprta in zaklenjena v sobo. Pizda! Pa tako je bilo lepo … ko sva bila oba popolnoma brez cunj, me je najprej le objel. Njegovo kožo sem čutila od prstov na nogi do čela. Za trenutek sva bila popolnoma mirna. To je bilo popolno.
In njegov poljub, preden je šel ven skozi vrata, je bil takooo sladek …
*
In potem nič. Čakala sem na karkoli, vsaj na malo daljši pogled ali pozdrav. Končno mi je poslal SMS. Tokrat malo drugačen: da ne bova nikoli več nič imela, ker je nekaj slišal.
Kr neki. Na živce mi gre, ker ne vem za kaj se gre! Samo, sem tudi vesela, da sem se ga znebila. Zdaj ga bom lažje pozabila. Z njim so bile samo pizdarije … Jan, največji prasc kar jih poznam, bo zbrisan iz mojega lajfa! Da mi ne pride več blizu! Adijo, kreten.
Kako gre že:
Vse o tebi,
vse za tebe,
a na koncu,
KO TE JEBE!
Čez dva dni sem izvedela, zakaj tak SMS.
V razred je prišla razredničarka s svetovalno delavko in začela bluzit o tem, da bomo dobili novega sošolca in je sicer v paralelki, ampak ga bodo kazensko premestili, ker tam sta z nekom preveč nemirna v razredu in blablabla … skratka upajo, da bodo s tem rešili vsaj probleme med poukom. Potem je svetovalna še začela govorit o drogah, da je znan primer preprodajalca in da naj se izogibamo njegovemu vplivu. Seveda nista govorili o nikomur drugemu kot o Janu. Super, ane?
Ula me je pogledala, ko sem obraz zakopala v dlani in glavo spustila na mizo, da je zabobnelo. Vedela je, kaj si mislim. Pobožala me je po laseh in rekla: »Verjemi, najprej bo grozno, potem pa ga ne boš niti opazila.«
Tako sva poslala sošolca. Kot da ni bilo dovolj, da sem ga občasno videla na hodniku, sem ga zdaj morala gledati še v razredu. Ampak on mene ni. Pogledal me je le enkrat, pa še to je bilo v ogledalu. Kriza …
V šoli sem bila čisto odsotna, prav tako doma, pri učenju in na plavanju. Pravzaprav sem le sedela ob robu bazena dokler ni prišel še Uroš. Takrat sem rekla, da moram it.
Zvečer sem šla na balkon. Tako dolgo že nisem tega naredila, da sem že skoraj pozabila, kako je sedeti na blazini z čikom v eni in z đolo v drugi roki. Sama. Napisala sem pesem.
Naslanjala sem se na steno in pihala dim v ledeno mrzlo, a jasno, noč. Gledala sem zvezde. Jih vidi tudi Tom? Je on nad njimi? Ali vidi vsaj mene? Mogoče ve, kako se počutim. Ali ve, da sem čisto u kurcu zaradi enega blesavega prasca? Čisto sem čudna že od kar sva se skregala. No, najprej mi ni bilo tako grozno, zdaj pa je … vedno bolj.
Tom! Me slišiš? Vem da me, vedno si vedel vse, brez da bi kaj rekla. Še vedno te nisem pozabila. Si jezen? Samo on mi ne da miru. Vse kar mislim je Jan. Oprosti. Ampak mene boli …
Zaspala sem na balkonu. Zbudila sem se zaradi mraza in potem, še vedno totalno zblojena, zlezla v sobo v posteljo.
**
Droben poljub za slovo in že je odhitel vzdolž ulice. Zrla sem za njim in se smehljala sama sebi. Rada ga imam. Še vedno, po vsem kar mi je storil. Ja, bil je z mano spet en dan. Čez en mesec še en dan in čez 2 tedna še dva dni. Ta zadnji dan je bil ta torek, ko sem zrla za njim in se smehljala sama sebi. Mislila sem, da bo tokrat drugače. Da se bova videla že naslednje jutro, a njega ni bilo. Niti poklical me ni, niti poslal SMS-a. Zakaj? Rekel mi je, da me ima rad … a tudi rekel je, da nima časa, da se vidiva. Zakaj si ga ne vzame? Niti za eno sporočilo nima časa, ko se pelje na trening? Vem, laže se. Zakaj? Misli, da mu verjamem? Morda sem res zaljubljena vanj, neumna pa nisem.
'Izkorišča te,' mi pravijo prijateljice, 'pusti ga že pri miru.' Vem. Pa si nočem priznati, da to res vem. Sama sebe slepim in si dopovedujem, da je tako kot mi govori on, da sem mu lepa in da hoče bit z mano. Vem, da se laže, ker nisem neumna, jaz le hočem verjeti vse kar mi pove, ker se tako dobro sliši. Zakaj si to počnem – mučim sama sebe? Ne vem, res ne vem.
'Zakaj se mu pustiš?' me sprašujejo. Ne vem. Ne vem, zakaj tečem k njemu takoj, ko me pokliče, pa čeprav se to zgodi le enkrat na dva tedna ali pa še manjkrat. Morala bi ga pustiti in mu povedati, naj tudi on mene pusti pri miru, če ne misli resno. In že ko imam besede na koncu jezika, samo še sekunda, da bi mu povedala, kar mi govori razum, me poljubi. Kot bi čutil, kdaj je pravi čas, da me dobi nazaj. In jaz se mu ne iztrgam iz objema, jaz mu vrnem poljub. Zakaj? Ne vem.
A ne najdem nič tako sladkega in grenkega obenem kot so njegove ustnice. Zdravijo me, a so tudi polne strupa. Ta ostane v meni veliko dlje kot zdravilo.
Ko pa greva vsak v svojo smer, sem jezna sama nase. Zakaj? Ker sem tako neumna, naivna in lahka. Pa vseeno …
Pogrešam ga.
**
Pisali smo kontrolno. Geografija. Nimam šans za pozitivno … oddala sem več kot pol prazno. Ne, nisem se učila. Preveč me vse skupaj tlači k tlom. Nisem razmišljala drugega kot, kako ga bom dobila, ali kako ga bom pozabila, ali kako mu bom vrnila. Frendi so me že siti. Pravzaprav, se me že kar izogibajo. Edino Ula še nekako vztraja, čeprav se vidi, da ji ni več tako prijetno z mano kot včasih. Postala sem prava senca same sebe. Svet gre mimo mene, jaz pa zaznam le vsako peto stvar. Tega ne počnem namerno. A vsak poskus, da bi se vrnila nazaj med žive, je brez uspeha. Kot bi želela dihati pod vodo.
Na internetu sem našla njegovo sliko in jo natisnila. Zakaj mučim sama sebe? In spet sem napisala pesem zanj:
Prekleto, že spet!
Spet pišem o njem,
ime njegovo noče umret.
Preveč je spomina,
bolečine preveč,
velika praznina
ne zaceli se več.
Ne štejem pesmi,
ker so zanj vse.
Trenutki grešni
silijo me,
da pišem in pišem
njemu … o poti iz temè.
Pretvarjam se,
da ga sovražim.
In jaz hočem le,
da bi mu vrnila vse,
ga pozabila,
ga zlomila,
ga ubila,
…
ostaja mi misel,
da še ga bom ljubila.
Ker je zgodba še nova in sem jo šele pred kratkim začela pisat, vas moram opozorit na številne slovnične in tipkarske napake (če se komu da, naj mi pošlje e-mail in pove kje so napake) ter tudi, da se vsebina spreminja. Če bom v zgodbo dodajala nove dogodke in informacije, vas bom o tem obvestila na strani novosti ali pa na koncu objavljene vsebine.
Vesela bom vsakega mnenja o zgodbi, saj mi bralci s tem pomagate, da lažje pišem kar se da dobro.
©Masa C.